Podatki kažejo, da je na svetu v delo prisiljen že vsak deseti otrok. Kaj o tem pravi Konvencija o otrokovih pravicah in kako zelo pomemben je prosti čas za otroke in mladostnike, izpostavljamo v tokratnem članku. 

Konvencija o otrokovih pravicah

Za naslovitev in reševanje problematike otroškega dela in drugih vprašanj v zvezi z otroki, so bile v preteklosti ustanovljene številne lokalne in mednarodne organizacije. Ena najvidnejših in znanih organizacij za pravice otrok je UNICEF, ki so ga leta 1946 ustanovili Združeni narodi, na samem začetku pa je predstavljal mednarodni sklad za otroke v težavah. Sprva so se osredotočali predvsem na otroke iz držav, ki jih je uničila 2. svetovna vojna, kasneje pa so svojo vlogo razširili na spodbujanje pravic in blagostanja vseh otrok. Leta 1959 so Združeni narodi objavili deklaracijo otrokovih pravic, ki je obsegala 10 načel za zaščito otrok. Čeprav je šlo za prvi mednarodni dokument, namenjen izključno otrokovim pravicam, je šlo le za izjavo, to pa ni bilo nekaj, s čimer bi se morale države strinjati. Trideset let kasneje je Generalna skupščina Združenih narodov sprejela Konvencijo o otrokovih pravicah. Ta sporazum je vzpostavil sklop pravic za vse otroke in mladostnike, mlajše od 18 let, ki jih podpira zakon. Okoli leta 2000 so skoraj vse države na svetu sprejele sklep, da bodo sledile konvenciji. Izjema so bile Združene države Amerike in Somalija. 

Konvencija ima 54 členov. Ena od tem zajema raso, barvo, veroizpoved in jezik ter pravi, da vse našteto ne sme povzročati niti trpljenja niti privilegijev. Poleg tega otrok ne sme biti diskriminiran zaradi spola, kaste, statusa ali invalidnosti. Druga skupina členov govori o preživetju, razvoju in zaščiti. V tem delu je izpostavljeno, da bi morale oblasti zagotoviti, da se otroke varuje in spodbuja, da se razvijajo po svojih najboljših močeh – telesno, moralno, duhovno in družbeno. Še ena od osnovnih idej konvencije je, da imajo otroci pravico prispevati k odločitvam, ki jih zadevajo, prav tako je treba upoštevati njihovo mnenje. Čeprav se je večina držav strinjala s konvencijo, mnoge še vedno ne upoštevajo njenih temeljnih načel. Tako v razvitih državah kot tudi v državah v razvoju otroci še vedno trpijo zaradi revščine, bolezni, brezdomstva in drugih zlorab, ki jih konvencija skuša ublažiti. UNICEF si še naprej prizadeva izboljšati način obravnave otrok po vsem svetu. 

Otroci kot delovna sila 

Človekove pravice veljajo za vse ljudi, ne glede na njihovo starost, in zajemajo različna načela, vključno s pravico do življenja, zasebnosti, svobode, varnosti in zdravstvene oskrbe. A ker so otroci tako zelo ranljivi za zunanje vplive, imajo še dodatne potrebe, kot so ljubezen, zaščita, razumevanje in podpora. Ker večina otrok ni sposobna skrbeti zase – bodisi zaradi duševne nezrelosti bodisi zaradi zakonskih omejitev, so lahko žrtve zanemarjanja, izkoriščanja, bolezni, vojne, revščine ali zlorab. Medtem ko se lahko večina odraslih odloči, kako bo živela svoje življenje, so otroci pri tem nemočni. Pravice otrok so tako v rokah odraslih, kot so starši, skrbniki, učitelji, socialni delavci ...

Posebna težava je izkoriščanje otrok za delovno silo, saj jih v nekaterih manj razvitih državah uporabljajo za delo v tovarnah, rudnikih, na poljih ter v drugih panogah. Združeno kraljestvo je bila prva država, ki je v 19. stoletju začela urejati delo otrok. Do sredine 19. stoletja so Evropa, Severna Amerika, Avstralija in Nova Zelandija sprejele zakone proti zaposlovanju otrok. A kljub napredku je izkoriščanje otrok za delo še danes velik problem, zlasti v državah v razvoju. V nekaterih delih Latinske Amerike, Azije in na Bližnjem vzhodu so otroci prisiljeni v delo od 7. leta naprej, pogosto v nezdravih in nevarnih razmerah. Zaradi revščine in pomanjkanja izobraževalnega sistema je takšno prakso zelo težko zaustaviti.

Ekonomske stiske prizadenejo milijone družin in ponekod najkrajšo potegnejo prav otroci. Skoraj 1 od 10 otrok po vsem svetu je izpostavljen otroškemu delu, od tega je skoraj polovica nevarnega. Spodbujanje otrok k delu ima različne razloge, najpogosteje pa nastopi zaradi soočanja družine s finančnimi izzivi ali negotovostjo – ponavadi zaradi revščine, nenadne bolezni ali izgube službe. A posledice so nepredstavljive. 

Otroško delo lahko povzroči hude telesne in duševne poškodbe ali travme, včasih celo smrt. Skoraj v vsakem primeru sta otrokom onemogočena šolanje in zdravstveno varstvo, omejene pa so njihove temeljne pravice ter ogrožena njihova prihodnost. Pri otroškem delu pogosto prihaja tudi do nasilja, zlorab in drugih kršitev. Ne glede na vzrok otroško delo ustvarja družbeno neenakost in diskriminacijo ter otroke oropa otroštva. Za razliko od dejavnosti, ki otrokom pomagajo pri razvoju (npr. pomoč pri lažjih gospodinjskih opravilih, študentsko delo med šolskimi počitnicami), otroško delo škoduje telesnemu, duševnemu in socialnemu razvoju. Po ocenah naj bi bilo do leta 2025 primoranih delati 121 milijonov otrok, od tega jih bo 52 milijonov opravljalo nevarno delo. 

Pravica do prostega časa, igre in sprostitve

Eden od členov izpostavlja tudi otrokovo pravico do počitka in prostega časa, do igre in razvedrila, primernega otrokovi starosti. V današnjem času, ko vse bolj živimo znotraj urnikov, rutin, zahtev in odgovornosti, je zelo pomembno, da imajo otroci tudi nestrukturiran prosti čas za igro. Čeprav je pomembno, da se otrok ukvarja s hobiji in posebnimi interesi, je prav tako pomembno, da se nauči uživati v času brez obveznosti. Zakaj je to pomembno? Skozi nestrukturirano igro se otroci naučijo veščin, ki so bistvene za življenje – takšnih, ki se jih ni mogoče naučiti v formalnem in strukturiranem okolju. Igra je v vseh pogledih praksa za življenje, saj veliko iger vključuje posnemanje odraslih, njihovega dela, vlog ter načinov interakcije. Naučijo se ključnih socialnih in čustvenih veščin, kot so: kako biti sočutni, vzgojni, prijazni, močni in radodarni, kako ravnati s konfliktnimi osebami, kako biti del nečesa večjega, kot so sami, kako zadovoljiti svoje potrebe, ne da bi pri tem posegali v potrebe drugih ... Če imajo otroci možnost slediti radovednosti in početi to, v čemer uživajo, ter odkrivati in eksperimentirati s svetom, bodo v življenju napredovali in uspevali. 

Proste dejavnosti otroka naučijo samozadostnosti in samoregulacije.

Prosti čas za mlajše otroke pomeni razvoj ustvarjalnosti in domišljije, starejšim pa daje priložnost za samostojnost in samorefleksijo.

Igra je ključnega pomena za razvoj, saj prispeva h kognitivnemu, telesnemu, socialnemu in čustvenemu blagostanju otrok. Otrok s pomočjo igre razvija socialne veščine, saj se nauči razumevanja, izmenjavanja in še mnogo več. Igra omogoča izražanje zavednih in nezavednih izkušenj glede lastnih občutkov do svojega življenja in stvari, ki se dogajajo okoli otroka. 

Igra je pomembna za otrokov nevrološki razvoj, saj spodbuja krepitev nevronskih povezav in s tem zdrav razvoj možganov.

Otroci se skozi nestrukturirano igro naučijo reševati konflikte, sprejemati odločitve, biti odločni in delati v skupinah. Igra pomaga pri razvoju samozavesti in asertivnosti. 

Igra otrokom omogoča prepoznavanje, izražanje in spoznavanje občutkov. 

Starši lahko svoje odnose z otroki bistveno izboljšajo tudi tako, da se naučijo igrati z njimi.

Viri: Britannica / Unicef / Psychcentral / ChildrensRights