(Pre)ambiciozni starši imajo po navadi zelo visoka pričakovanja in ogromno ambicij, ki se tičejo njihovih otrok. Za uresničitev in doseg njihovih ciljev in sanj, vse bolj pritiskajo na otroka. Otroci tako že v zgodnjem otroštvu občutijo veliko količino stresa in so precej obremenjeni zaradi udejstvovanj na različnih področjih, izobraževanju in obšolskih dejavnostih. 

Posledično jim zmanjka časa za tiste hobije in dejavnosti, ki veselijo njih osebno in ne zgolj njihove starše, predvsem pa jim zmanjka časa za prosto igro, ki je dokazano izjemno pozitivna za zdrav razvoj in pozitivno počutje otroka. Otroci morajo imeti tudi čas zase, čas, ko jim je lahko dolgčas in čas, ko na plan prideta njihova kreativna plat in domišljija.

"Še vedno se zdi, da je dandanes vse preveč usmerjeno v dosežke, rezultate, uspeh, pri tem pa se pozablja na osnovno ... na to, kar v ljudje v resnici smo – nerobotizirani posamezniki, pač pa bitja s čustvi. Nismo stroji in ne roboti, ki bi morali vsakič znova odkljukati novo veščino, ki smo jo osvojili. Smo bitja odnosov. Želimo si varnosti, razumljenosti, ljubljenosti. Otroci zrastejo v čustveno zrele in zdrave posameznike le takrat, ko so čustvene bližine deležni tudi v otroštvu, ob mami in očetu. V družinah, kjer so čustva zavedno ali nezavedno spregledana in je vse usmerjeno le v dosežke in lestvice uspeha, otrok postaja čustveno otopel, ne more razviti pristnega stika s seboj, s svojimi potrebami in hrepenenji, kar ima velik vpliv na odnose, ki jih oblikuje v odraslosti," pojasnjuje Anja Kovačič, specialistka zakonske in družinske terapije.

Število obšolskih dejavnosti je odvisno od izbrane dejavnosti, predvsem pa od otroka, njegovega značaja, energije, vztrajnosti, radovednosti, motivacije ter ambicioznosti staršev. Nekatere izvenšolske dejavnosti, kot so recimo nogomet, balet, glasbena šola, rokomet ipd. se izvajajo večkrat tedensko, zato je dovolj, če se otrok odloči zgolj za eno samo dejavnost, ki ga veseli in kateri želi posvetiti svoj prosti čas in skozi njo razvijati svoj talent ali nadgrajevati znanje. Medtem pa je na voljo tudi veliko obšolskih dejavnosti, kot so šah, robotika, pevski krožek, likovni krožek, ročne spretnosti ipd., ki pa se izvajajo pred ali po pouku v šoli. 

Pomembno je, da se z otrokom pogovorite o vseh ponujenih možnostih in ugotovite, katere so tiste dejavnosti, ki so mu pisane na kožo in se jih bo resnično veselil ali pa mu bodo pomagale pri nadaljnjih uspehih in osebnostnem razvoju. Otrok naj si izbere nekje do dve obšolski dejavnosti, saj mu bo na ta način ostalo tudi dovolj časa za domače naloge in prosto igro, ki je v otroštvu vsekakor izjemno pomembna za zdrav razvoj in duševno stanje otroka. 

Zgodnje učenje sicer res pripomore k razvoju otroka, a samo če se otrok ob tem tudi sprosti z igro, ne pa da je zgodnje učenje edina aktivnost, kjer se srečuje z drugimi vrstniki.  Bodite torej pazljivi, da otroka zaradi lastnih ambicij ne preobremenite, temveč ga primerno usmerite in tudi če bi se sam želel udeležiti več dejavnosti, mu ob tem svetujete, da med vsemi izbere zgolj dve do tri, ki se mu zdijo najboljše ali najbolj ustrezne zanj. 

Na vprašanje, koliko obšolskih dejavnosti je za otroka preveč in kakšne so lahko posledice pritiska staršev nanje, pa je priljubljena učiteljica Nina Jelen pojasnila: "Mislim, da je to odvisno od posameznega otroka. V razredu sem že učila deklico, ki je obiskovala sto in eno obšolsko dejavnost. Vse jo je zanimalo, pa še res je bila povsod dobra. Vendar si je sama tako želela in na vsaki dejavnosti res uživala. S starši so se dogovorili, da jih bo lahko obiskovala do trenutka, ko bodo ugotovili, da je preveč utrujena, obremenjena ... Deklica je zrasla v dekle polno talentov, izkušenj in dobre volje. Na drugi strani imamo otroka, ki pa ne bi nič. In starš je spet v zagati - ali ga siliti, spodbujati, prepričati, da se vseeno odloči za kakšno dejavnost ali ga pustiti, da ne bi nič. Moja prijateljica večkrat pravi, da ji je žal, da je starši niso malo na silo zvlekli v glasbeno šolo. Toliko, da bi se vsaj poskusila naučiti igrati kakšen inštrument (čeprav, roko na srce ... če bi res želela, bi se lahko inštrumenta učila tudi danes). 

Otroci so si različni. In tako kot pri vseh stvareh, je tudi pri številu dejavnosti potrebna neka zdrava meja. Fino je, če otrok obiskuje kakšno dejavnost (po možnosti takšno, ki ga veseli), saj tako odkriva svoje talente, se uči, nauči se biti potrpežljiv, spoznava svet, ljudi, samega sebe, širi obzorja ... Če pa starši opazimo, da otrok samo še potuje iz ene dejavnosti na drugo, da je preobremenjen, utrujen, brezvoljen, da v šoli začne popuščati, potem pa je čas, da mu pomagamo in ga razbremenimo. Tak otrok bo - namesto talentov, razvijal samo še odpor do dejavnosti, ki jo obiskuje. In tako kot čivkajo že vrabci - otroci potrebujejo prosti čas in to, da jim je malo dolgčas. Tudi takrat se namreč rojevajo krasne ideje."

Kako se odzvati, če ugotovimo da šola otroku predstavlja stisko, stres? 

"Sprva se moramo vprašati kaj je vzrok temu stresu, strahu. Ali otroka skrbi slaba ocena zaradi visokih pričakovanj staršev.  Starši bi seveda radi da ima njihov otrok lepe ocene, vendar se moramo zavedati, da ne morejo biti vsi odličnjaki in so redki tisti, ki imajo pri vseh predmetih 5.    Ali se otrok slabo počuti zaradi sošolcev, mogoče je stiska posledica slabih medsebojnih odnosov med sošolci. Lahko je otroka strah določenega učitelja in se je potrebno z njim pogovoriti," odgovarja učiteljica Katja Polanc in dodaja: "Če pa je pač otroka strah, ker ga je strah neuspeha, nastopanja itd. se je potrebno pogovoriti z otrokom. Pomembno je, da otroku povemo, da je vsak neuspeh pot do uspeha. Vse kar naredimo  narobe oziroma ne dovolj dobro je šola in učenje iz izkušenj in to potrebujejo vsi otroci, da postanejo neodvisni od staršev, odgovorni in samostojni. Menim, da danes preveč stvari naredijo starši namesto otroka v dobri veri, da mu pomagajo, vendar mu tako le škodujejo."

Kakšne so lahko posledice, če so otroci preobremenjeni in starši od njih zahtevajo preveč?

"Starši morajo biti pozorni na to, da svojih otroških želja ne bodo prenašali na otroka. Ravno otroške sanje staršev so lahko najbolj nasilne do otrok, ker starši zaradi svoje romantične želje sklepajo, da so te všeč tudi njihovim otrokom, a resnica je, da njihove želje za otroke praviloma niso romantične. Starši se morajo na tej točki odločiti, ali bo otrok živel njihove ali svoje sanje," je v enem izmed intervjujev dejal Marko Juhant, specialni pedagog in strokovnjak za vzgojne izzive sedanjega časa in dodal: "Srečal sem se že z obilico otrok, ki so preprosto tako utrujeni, da doma samo še spijo. Možgane izklopijo s pomočjo računalnika, s katerim igrajo igrice, v katerih sploh ne uživajo, ampak jih igrajo zato, da jim ni treba razmišljati. Odprejo si knjigo in so dvajset minut na eni strani, saj niso zmožni učenja. Zdaj imajo že nekateri otroci velike podočnjake in ko pogledaš mamo, ima takšne podočnjake tudi ona. Dobro bi se bilo zavedati, da preveč načrtovano družinsko življenje pomeni, da družinski člani živijo urnik, namesto da bi živeli svoje življenje."

"Naj otrok ne bo potrditev starševskih izpolnjenih ali neizpolnjenih sanj, saj bo na ta način le oropan svojih. Z dolgotrajnimi pritiski staršev, gonjo za uspehom in dosežki, se bo otrok naučil, da mora staršem ugoditi, pri čemer se bo na vso moč trudil, da jih ne razočara. Doživljal bo občutke krivde, strahu, jeze, kar se kasneje lahko izrazi v različnih oblikah čustvenih motenj. Otrok sčasoma sam pokaže, kaj ga v resnici zanima, treba mu je le znati prisluhniti," pa je še zaključila Kovačičeva.