Pojav medvrstniškega nasilja

Zgodovinsko gledano, medvrstniško nasilje obstaja že dolgo, vendar postaja v sodobni družbi bolj izrazito in prepoznavno. Spremembe v družbi, kot so upad osebne interakcije in razvoj zaslonske tehnologije, močno vplivajo na porast medvrstniškega nasilja. Raziskave so pokazale, da današnji otroci in mladostniki povprečno preživijo šest ur na dan na svojih telefonih. Brez pristnih odnosov s svojimi vrstniki, kjer bi lahko razvijali svoje socialne veščine in gradili na medvrstniških odnosih, postanejo bolj ranljivi za nasilne in negativne vplive.

Prefrontalni korteks se pri človeku razvija vse do 24. leta starosti, kar pomeni, da so mladi v tej fazi razvoja bolj dovzetni za kočljive vsebine. Izpostavljenost nasilnim vsebinam tako v domačem kot virtualnem okolju krepi nasilno vedenje kot način izražanja mladih. Grožnje, ustrahovanje in nasilje postajajo njihov način izražanja jeze, frustracije, stresa, strahu in sramu ter pritiska. Pri tem ima pomembno vlogo vrstniški pritisk, ki se med mladimi izvaja v želji po pripadnosti. Če mladi čutijo, da je vključevanje v nasilno vedenje način pridobivanja spoštovanja in napredovanja po družbeni lestvici, to postane zelo nevarno, saj zaustavitev tega zahteva veliko osebne moči.

Prepoznavanje stisk mladih

Stiske mladih, ki jih opažamo znotraj naših programov, kot so Dobro sem, letovanja in učna pomoč, ter psihosocialna pomoč v okviru programa Veriga dobrih ljudi, potrjujejo raziskave, ki kažejo na porast osamljenosti pri otrocih in mladih. Hkrati se krepi nezaupanje mladih do svojih najbližjih ali drugih odraslih oseb. Podatek, da kar dve tretjini slovenskih učencev ne doživlja šole kot varnega prostora, razkriva, da njihova potreba po varnosti ostaja nepotešena. Kljub vsem priložnostim, ki jih družba ponuja danes, otroci ne morejo zadovoljiti osnovnih potreb po varni navezanosti in varnem okolju, ki ju potrebujemo kot socialna in čustvena bitja.

Znatno se povečujejo tudi socialno-ekonomske neenakosti, kar pogosto vodi v nastanek konfliktnih situacij, saj so otroci ob nesprejetosti in diskriminaciji bolj dovzetni za vključevanje v nasilno vedenje. Hkrati opažamo vedno več sprememb v tradicionalnih družinskih strukturah, kot so ločitve, delovne migracije in enostarševske družine. Te spremembe pogosto povzročajo več stresa in negotovosti pri otrocih, kar jih dela bolj ranljive za različne življenjske izzive.

Do kakšnih dognanj so prišli mladi

Rešitev v obliki memoranduma, kjer so se različna ministrstva zavezala k sistemskim ukrepom za okrepitev varnosti otrok in mladih, je pomembno izhodišče, da se okrepi njihova varnost. Kljub temu pa se zavedamo, da ta dolgoročna pot ne bo zadostovala za odpravo medvrstniškega nasilja, s katerim se soočajo današnje generacije otrok in mladih. Zato je nujno, da poleg dolgoročnih rešitev naslavljamo tudi težave tukaj in zdaj, še posebej za otroke, ki so danes žrtve medvrstniškega nasilja.

Otroci v slovenskih osnovnih šolah so si za dvoletno temo Otroškega parlamenta izbrali Duševno zdravje otrok in mladih. Iskali so smernice in rešitve za izboljšanje tega področja, ki je tesno povezano z medvrstniškim nasiljem.

Našli so številne predloge, rešitve in spodbudne ideje za izboljšanje varnosti v šolskem okolju. Priporočajo okrepitev starševskih veščin, da bi starši brez obsojanja in pritiskov bolje podpirali svoje otroke. Pomembno je tudi, da otrokom nudijo pomoč pri prepoznavanju pasti spleta, kot so vplivneži, ki prikazujejo nerealne predstave o odraslosti. Poleg tega je treba omogočiti dostopnejše prostočasne dejavnosti, ki bodo otrokom pomagale odkriti njihove talente. 

Za bolj aktivno in privlačno učenje pa priporočajo več praktičnega dela in skupinskega sodelovanja ter spodbujanje medsebojne pomoči. Dodatno predlagajo preventivne ukrepe za krepitve psihične odpornosti ter spodbujanje medvrstniškega reševanja konfliktov, na primer s programom medvrstniške mediacije.

Zgoraj omenjeni predlogi mladih so uresničljivi tukaj in zdaj, ter prispevajo k izboljšanju šolske klime. Ti predlogi spodbujajo občutek sprejetosti, varnosti in zaupanja med učenci, učitelji in starši. Vprašanje se postavlja, zakaj odrasli ne moremo uresničiti teh idej, predlogov in rešitev v našem vsakdanjem življenju. Pogosto se pri razpravah o medvrstniškem nasilju ne osredotočamo dovolj na glavne udeležence. Morda se ravno tu skriva vzrok, da ostajamo samo pri raziskovanju možnosti, medtem ko se stiske in težave le poglabljajo.

Nasilje v vseh oblikah odraža stisko, tako pri žrtvah kot pri nasilnežih. Mladostnike, ki z grožnjami in ustrahovanjem na nek način iščejo pomoč, je vedno treba jemati resno, čeprav grožnje niso nujno znak resnične nevarnosti. Kot zunanji opazovalci ne moremo vedeti, ali se za njimi skriva posameznik, ki zaradi travme, zlorabe ali duševnih motenj, ne zmore uravnavati svojih stisk, in je naša dolžnost, da mu pomagamo.

Zato ne smemo ignorirati, niti minimalizirati.