V prvi vrsti je najpomembnejša varnost - tako starš kot otrok se morata počutiti varnega, kjerkoli že sta. Do obdobja najstništva morajo imeti otroci nenehen nadzor. Otrok zaradi svoje varnosti in regulacije svojih občutkov do pubertete ne sme ostati sam doma, brez nadzora, saj temu še niso kos, zato je nujno, da mu uredimo varstvo ob varni odrasli osebi. 

Kakšna je primerna oseba za varstvo?

Starši naj za varstvo izberejo osebo, ki ji res zaupajo in na katero se lahko zanesejo.  Najpogosteje so te osebe vzgojitelji, stari starši, prijatelji ali sorodniki. Dobro je, da se te osebe otroku posvetijo in se z njim ukvarjajo, igrajo. Včasih ob nekem dogodku otroci odreagirajo impulzivno, agresivno. Tega ne počnejo zato, ker bi bili slabi ali celo hudobni, saj si pri tem ne morejo pomagati. Njihovi možgani še niso dovolj zreli, da bi sami uravnavali svoje občutke, zato otroci potrebujejo zunanjo odraslo in umirjeno osebo, ki bo lahko umirila njihove izbruhe ter nadzorovala pravila igre. 

To seveda ne pomeni, da otroku pustimo, da dela, kar hoče, ampak ga učimo in usmerjamo. Če starši in okolica otroka naučijo uravnavati svoja čutenja in mu dajo občutek varnosti, bo otrok dobro razvil svoj notranji regulativni sistem ter svoje občutke lažje obvladoval in jih umiril. Posledično bo lahko otrok, ko bo že večji, brez težav ostal sam doma, ne da bi ga bilo strah. V nasprotnem primeru se bo otrok lahko zatekel k prekomernemu gledanju televizije ali igranju video iger, kjer mu dodatno nevarnost predstavljajo še številne spletne pasti.

Ko otrok ostane sam doma

Starostno mejo, kdaj lahko starši otroka pustijo samega doma, je težko določiti. Vsak starš najbolje pozna svojega otroka in bo zato najbolje vedel, kdaj lahko otroka pustijo samega. Ostati sam doma pomeni tudi, da si otrok in starš zaupata, saj bi v nasprotnem primeru nastopila stiska, ta pa ima dolgoročne posledice, ki se potem odražajo v odrasli dobi. Otroci do osmega leta starosti naj ne bi bili brez nadzora odrasle osebe, starejši otroci pa že lahko nekaj ur preživijo sami. Drugače je, ko govorimo o najstnikih, ki so že do neke mere samostojni, vendar tudi ti ne smejo biti povsem brez nadzora - pomembno je, da starš ve, kaj otrok počne ob njegovi odsotnosti, kje je in kdo bo tisti, ki mu bo v primeru neke nepredvidljive situacije prišel pomagat. 

Kadar večji otrok - najstnik ostane sam doma, je pomembno, da ve, kam lahko pokliče v primeru stiske ali nepredvidljive situacije. Tudi če nas otrok velikokrat pokliče, naj se starš ne razjezi zaradi tega. Otrok nikoli ne pokliče kar tako, saj je v ozadju vedno neka stiska. Dobro je, če so starši otroku vedno dosegljivi, da ga lahko umirijo po telefonu, ga usmerijo ali pa napotijo k osebi, ki ji zaupajo. V primeru, da starši ne morejo biti dosegljivi, mora otrok vedeti, zakaj starš ni dosegljiv in kdaj ponovno bo. Poleg tega mora vedeti, na koga se lahko v tem času obrne, kdo je tisti, s katerim se lahko pogovarja, ki ga bo umiril in usmerjal, ko ga bo potreboval. 

Izjemno pomembno je, da otrok lahko staršem brez strahu vse pove, ne da bi ob tem doživel kritiko in ponižanje. V nasprotnem primeru se lahko zgodi, da otrok starša ne bo poklical, kar je lahko tudi nevarno. Zato otroka ne kritiziramo in ne nadiramo, temveč ga usmerjamo in reguliramo njegova občutja tako dolgo, dokler otrok ne dojame, kaj je prav. Otrok želi biti prepričan, da je neka stvar zanj dobra in da mu predstavlja nek užitek, to pa želi doseči po liniji najmanjšega odpora, saj se otrokovi možgani še razvijajo. Zato je potrebna zunanja odrasla oseba, ki motivira, spodbuja, omejuje, ščiti, postavi meje in pogoje ter tudi kaznuje. 

Vedenje staršev lahko sproži ali omili otrokovo stisko

Da bo otrok umirjen in ne bo doživljal večjih stisk v času odsotnosti staršev, je pomembno, da otrok ve, kje so njegovi starši, kje je njihova služba in kaj delajo. V nasprotnem primeru se otrok za tega starša boji in si v glavi ustvarja svoje scenarije, ki so lahko zelo nerealni. Če otrok ve, da je starš dobro, mu to da občutek varnosti. 

Ob prihodu starša domov ali v varstvo naj ta ne pričakuje otrokovega navdušenja. Seveda je otrok v prvi vrsti vesel, da vidi starša, a se kaj hitro lahko začnejo njegove muhe. Svoje nakopičene težke občutke, ki jih je doživljaj, ko je bil sam doma ali v varstvu, želi otrok predelati ob staršu. Ker pa teh občutij še ne zna izražati, jih odigra in postane siten. Naloga starša je, da otroka umiri, pri tem pa je pomembno, da starš prepozna, kaj njegov otrok počne. Če se starši tega ne zavedajo, pogosto tudi sami odreagirajo burno ali celo agresivno, tako pa zatrejo otrokove občutke. Otrok je lahko v času varstva pri starih starših, sosedih, prijateljih ali komu drugemu povsem miren, nato pa začne razgrajati, ko po njega pridejo starši. Situacijo za starša še dodatno poslabšajo soljenje pameti in komentarji ljudi v smislu, do sedaj je bil čisto priden, ko prideš ti, pa postane razvajen in se grdo obnaša, vse mu dovoliš ... V resnici gre zgolj za to, da otrok želi, da mu starši pomagajo regulirati njegove občutke. Zato je najbolje, da se starši tega zavedajo in takšnih komentarjev ne jemljejo osebno. 

Poskrbite, da bo imel vaš otrok primerno varstvo tako tekom šolskega leta kot tudi v času počitnic. Več kot bo imel lepih otroških izkušenj, lepše bo njegovo življenje tudi takrat, ko odraste. Čas za otroka je naložba v njegovo in tudi v prihodnost staršev.