Samanta Kobal je dramaturginja, gledališka pedagoginja in pripovedovalka otroških pravljic. Pojasnila nam je, zakaj se pojavi trema pri otroku in kako jo lahko omilimo. Hkrati je odgovorila na naša vprašanja na temo kreativnosti pri otroku in zakaj je tako zelo pomembno, da se zna otrok izražati tudi s pomočjo mimike, obraznih izrazov in kretenj ter kakšne so prednosti za otroka, ki zna dobro prepoznati vse našteto. 

"Trema je nekaj, kar se rodi iz pričakovanj, želja, pogledov na določeno stvar, samopodobe, značaja posameznika in pripravljenosti na določen nastop. Za vsak javni nastop oz. ko se posameznik izpostavi pred drugimi ljudmi, najsi bo to na kulturnem/umetniškem področju ali v šoli, je malo začetne, zdrave treme vedno dobrodošle in potrebne. To pomeni, da je posamezniku mar, da ima željo to narediti, da si želi zadevo izpeljati po najboljših močeh. Čisto brez treme bi lahko pomenilo, da mu do dogodka, oseb ... Ni mar in bo, kar pač bo," nam na vprašanje o tem, kdaj nastane trema, pojasni Kobalova. 

"Velika pričakovanja pri otrocih, predvsem s strani staršev, so veliki generatorji treme, ki lahko meji že na obup pred porazom, pred slabo izpeljanim dogodkom in se vedno vežejo na pričakovanja drugih (staršev, okolice, učitelja, sovrstnikov). Pod takim pritiskom prekomernih (ki so v veliki večini tudi nerealna) pričakovanj so cilji ali uspeh in s tem potrditev, da si nekaj naredil uspešno, v veliki meri tudi nedoseženi. Ne zato, ker otrok ne bi svojega dela dobro opravil, ampak zato, ker so pričakovanja na drugi strani nerealna in jih otrok nikoli (zaradi svojih zmožnosti, starosti, sposobnosti, znanja, veščin) ne bo mogel doseči," še dodaja.

Posledice so lahko za otroke, katerih starši imajo venomer (pre)visoka pričakovanja, zelo negativne. Želja po dokazovanju pa lahko na drugi strani spodbudi tudi strah, blokado, preveliko in nezdravo tremo, ki znatno vplivajo na potek življenja otroka, predvsem pa na to, kako uspešno bo gradil tudi ostale odnose in žel uspehe v prihodnosti. "Taka razočaranja se kopičijo in ubijajo ustvarjalnost in željo ter voljo in tisto najpomembnejše, ubijajo samozavest, ki je nujna za zdrav razvoj, za suveren, ploden in ustvarjalen odnos s svetom. V takem primeru je trema pokazatelj strahu pred neuspehom in neizpolnitvijo in tako tremo zelo težko odpravimo, ker kot pedagogi, mentorji vzroka ne moremo odpraviti. Lahko spodbujamo otroka, mu nudimo varen prostor, ga pripravljamo, mu nudimo znanje, tehnike in veščine, ampak ko bo otrok stal pred osebo, ki od njega zahteva veliko več, kot bi bilo za otroka v določenem obdobju primerno, slednjega velikokrat trema in strah ugrabita," nam razloži pedagoginja. 

Trema je v veliki meri povezana tudi z mentorjem, učiteljem, pedagogom, ki otroka ali skupino otrok pripravlja za določeno situacijo. "Odgovornost mentorja je, da otroka opolnomoči, ga pripravi, mu omogoči prostor kreacije, delovanja, izražanja, zato da se bo otrok v svojem ali skupinskem početju počutil zadovoljenega, izpolnjenega, pripravljenega, varnega. In kot tak bo svojo nalogo opravil skladno s svojimi, mentorjevimi in drugimi pričakovanji. V takem primeru bo otrok imel ravno pravšnjo dozo treme, ki se bo hitro po uspelem začetku dogodka počasi preobražala v ustvarjalni naboj, s katerim bo otrok peljal svoj javni prikaz. Vse to lahko preslikamo na razred, predavalnico, delovno okolje. Otroci še nimajo izkušnje, kaj vse pomeni in kaj vse potrebujemo za javni nastop (pod javni nastop imam v mislih tudi skupino, ki se uri v ustvarjalnem pripovedovanju ali ki se izpostavlja pred skupino) in prav zaradi tega je vloga odraslega, da poskrbi da so vsi deli celote usvojeni in da se otrok znotraj vseh teh fragmentov počuti varnega, suverenega in opolnomočenega. In na tak način najbolje pomagamo odpraviti preveliko mero treme oz. nezdravo tremo, ki hromi in ne opogumlja in potiska veter v jadra," še zaključi odgovor dramaturginja.  

Zakaj je pomembno, da otroka že od malega učimo ubesediti čustva, da ga spodbujamo, da se izraža tudi s kretnjami in mimiko? Ter da zna enako prepoznati tudi pri drugih: kdaj so ljudje užaljeni, kdaj je bolje, da se umaknemo, kdaj nekdo rabi tolažbo?

Oseba ni samo glas in besede, oseba je skupek verbalnega in neverbalnega. V gledališču se velikokrat zgodi, da beseda utiša telesno izraznost, kajti zavestno harmonizirati verbalno izražanje z neverbalno govorico telesa in čustvi je težko. Izgovorjene besede takoj dosežejo naslovnika, ki razume, kaj mu je bilo sporočeno. Pomen je jasen. 

Ampak preden pride beseda, zgodba, se mora v telesu zgoditi še celo vesolje: misel, občutje, gesta, intonacija, jakost glasu, pravilna dikcija, artikulacija, telesna pozicija znotraj prostora in odnos z drugimi osebami, prisotnimi v danem trenutku. 

Če opazujemo predšolske otroke, ki jim v vrtcu še ni treba toliko sedeti, opazimo, kako se vsebine najprej zgodijo v telesu z neverbalno govorico, v mislih, na čustvenem področju in šele ko se vsebina oblikuje znotraj njegovega miselnega in spoznavnega sveta, je pripravljen verbalno spregovoriti. Lahko bi rekli, da beseda nujno potrebuje telo. Nujno potrebuje svojo posodo, v kateri ali skozi katero se bo izrazila v svoji najlepši in najboljši obliki. 

Telesna in čustvena govorica ter miselni tok so tisti plodni teren, ki proizvedejo besedo, stavek, poved. Slednji pa bodo imeli svoj temelj na notranjem doživljanju, iz katerega bodo tudi izhajali. In takrat bo govor zaključena celota s telesom. Če ob tem skrbimo za pravilno govorno izreko in artikulacijo ter ozaveščamo o pomenu jakosti glasu, hitrosti govora, bo ta harmoničnost omogočila posamezniku celostno izražanje. 

Ni enega brez drugega. In prav zaradi tega je zelo pomembno razvijati in krepiti telesno govorico, mimiko, gestiko. Omogočiti, dovoliti neverbalno izražanje, kot so pantomima, ples, gibanje, oponašanje s telesom, prikazovati z obrazno mimiko in gestiko telesa. Ter vse to tudi v soodnosu s prej navedenim verbalizirati. 

Na tak način otrok spoznava različna človeška čustvena, miselna, doživljajska in odnosna stanja samega s seboj ali z drugimi. Tako gradi svoj spoznavni svet, ki je izhodišče tudi za pripovedovanje novih izvirnih zgodb. In pravljični junaki so odlični nosilci različnih čustvenih stanj, ki se rojevajo in izražajo skozi človeške odnose znotraj nekega prostora in časa. 

Otroci osebe lahko kreirajo in prek njih raziskujejo in preizkušajo določene teme ali se z že ustvarjenimi junaki znotraj že napisanih zgodb identificirajo in tako na lastni koži doživljajo vse tisto, kar v danem trenutku doživlja njihov junak. Vse to pri otroku širi spoznavno, miselno, izkustveno in čustveno polje.

Kakšne so prednosti, če zna otrok dobro nastopati in nima treme ali strahu pred pripovedovanjem?

V šoli se velikokrat izkaže (verjetno ima vsak od nas to izkušnjo), da otrok, ki zna nastopati, ki je suveren, samozavesten, ki govori s primerno hitrostjo in jakostjo govora, dosega boljše rezultate pri učitelju/profesorju kot tisti, ki je nesamozavesten, ki govori tiho, gleda v tla, menca z rokami, se prestopa na mestu. To pa ne pomeni, da tudi bolje obvlada vsebino. Jo pa vsekakor bolje predstavi. 

Na kakšen način posameznik nekaj javno predstavi, ima zelo velik pomen. To nas najbolje učijo seveda retorika in veščine javnega nastopanja in tega se z odraščanjem pričnemo zavedati vsi. Veščine nastopanja, govora, pravilnega dihanja in poznavanja govornega in dihalnega aparata ter telesne govorice so ključne, da vsebine podamo na ustrezen in primeren način, da bodo prišle do poslušalcev/gledalcev. 

Kajti zakaj javno nastopamo? Ker si želimo nekomu nekaj sporočiti na način, da bo razumel, da mu bo zanimivo, da ga očaramo, prevzamemo, prepričamo, ga nasmejimo, mu ponudimo v razmislek ... In ga s svojim nastopom postavimo v vlogo sogovornika. 

V gledališču bi rekli, da razbijemo četrto steno in povežemo oder z avditorijem in ustvarimo skupno zgodbo. Večjo samozavest, ko ima otrok, in varno okolje, v katerem se bo svobodno izražal ter se bo v odnosu s soljudmi zavedal svojih pravic in odgovornosti, lažje bo ustvarjal nove like, situacije, odnose, prostore in se na tak način razvijal, rastel, spoznaval sebe, okolje, človeške odnose. Učil se bo iz svoje izkušnje. V živo bo čutil, kako je, ko nekoga užališ, ko koga pohvališ, ko nekomu pomagaš, ko nekoga prevaraš, se zlažeš, pobožaš, nasmehneš ... 

Nastopamo vsak dan, v različnih situacijah, z ali pred različnimi ljudmi in zaradi tega je treba že od malega otroka na njemu primeren način uriti v vseh segmentih, ki so potrebni za ta velik oder, ki mu pravimo življenje. 

V šolskem prostoru velikokrat slišimo samo ukaze: govori na glas, stoj tako, postavi se tja. Ampak to je lahko prav tako nedosegljivo ali naporno ali nerazumljivo kot učenje matematike, tujega jezika, slovnice ... Tudi premagovanje treme, nastopanje, artikulacija, dikcija, domišljija, fantazija, besedni zaklad potrebujejo vedenje, znanje, veščine, prostor in čas, da se lahko razvijajo in služijo posamezniku kot orodje, ki ga bo uporabil, ko ga bo v življenjskih okoliščinah potreboval. 

In ustvarjalno pripovedovanje je plodno okolje, v katerem urimo vse naštete veščine. In je mogoče še nekaj več, ker ustvarjamo nove svetove. To pa res ni malo!

Kako pomembno je spodbujanje kreativnosti pri otroku in zakaj? Na kakšen način jo lahko spodbujamo?

Kreativnost je nujno treba razvijati, kajti slednja posamezniku omogoča v prvi vrsti spoznavati in širiti meje lastnega sveta in posledično svojega odnosa s svetom. Iskanje novih vsebin pomeni kreirati nova življenja, nove svetove. Odkrivati lastne močne točke, ki postanejo gradniki in odpirajo vedno nova polja zanimanja in raziskovanja. Ter se srečevati z lastnimi šibkimi točkami, ki jih imamo možnost ozaveščati, jih odpravljati, se opolnomočiti. Ali, bolje rečeno, prek ustvarjanja odrasla oseba (starš, vzgojitelj, učitelj, drugi odrasli) otroka spoznava v različnih situacijah, skozi različne vsebine in zorne kote. 

V otroku tako odkriva močne in šibke plati in jih posledično lahko razvija ali odpravlja. Seveda vedno z razumevanjem in sprejemanjem ter spoštovanjem različnosti vsakega posameznika. Ustvarjalno delovanje in razmišljanje nas potisneta iz cone udobja, nam odpirata vrata v neznano. Ustvarjalnost ponudi pogum, da se otrok z določenimi vsebinami sreča iz varnega okolja in jih ima na tak način možnost raziskovati. 

Ustvarjalnost mu omogoča, da v njenem duhu raziskuje različne možnosti, išče primerne rešitve, sklepa kompromise, krepi odnose, išče svoj prostor znotraj različnih organizmom, se uči prilagajati, se pozicionirati ter prevzemati odgovornost za dejanja in vsebine. Ustvarjalnost odpira pot ludizmu, ki je potreben, če že ne nujen, da prihaja do novih spoznanj, odkritij. Ustvarjalnost je kot svež veter, ki prezrači zatohlo sobo. In ni ga področja, kjer ustvarjalnosti ne bi mogli živeti in ustvarjalno delovati. 

Pomembno je razumeti in spoznati, da ustvarjalni načini delovanja potrebujejo svoj čas, ki je praviloma daljši od časa, ki je potreben za neustvarjalno delovanje, pod katerega mislim na storilnostno delovanje za doseganje določenih ciljev. Je tudi navidezno bolj kaotično in glasno početje kot na primer sledenje ex cathedra. Za uresničitev in doseganje zastavljenih ciljev potrebujemo seveda oboje: ustvarjalnost in storilnost v smislu, na kakšen način, s kakšnimi orodji, veščinami, tehnikami, podatki bom prišel do cilja, ki sem si ga zastavil. 

Na tak način bo otrok pot prehodil od začetka do konca. Poznal jo bo, ker jo je izkusil. Sam in s pomočjo odraslega bo prišel na zastavljeni cilj. Na to bo ponosen, vedel bo, da zmore, da zna. Znanja, ki jih je na tej poti osvojil, ter odnose, ki jih je spletel, bodo postali del njegove izkušnje, njegovega spoznavnega, čustvenega in doživljajskega sveta. Ko jih bo v življenju potreboval, bo vedel, kam jih je spravil, da jih bo ponovno uporabil. 

Ves ta spoznavni svet ne bo mašil in obteževal njegovega pomnilnika. Divergentni način razmišljanja, ki ga ustvarjalnost razvija in krepi, se prelevi v konvergentni način, ko bo otrok luščil informacije, ki jih potrebuje za dosego cilja. 

Odrasla oseba je tista, ki otroku omogoči ustvarjalno delovanje, ga s svojim znanjem in izkušnjami vodi in usmerja skozi množico podob, ki se rojevajo. Na tak način mu dopušča biti to, kar otrok je, kar nosi v sebi. Omogoča mu izraziti sebe na sebi primeren način. Za pedagoga/ učitelja/profesorja je tak način dela bolj naporen, od njega zahteva več angažiranosti, prisotnosti, pripravljenosti in odprtosti.