Precej ljudi še vedno zmotno misli, da sta sočutna in permisivna vzgoja eno in isto ter da je na drugi strani avtoritarna in stroga vzgoja. Prav tako so prepričani, da pri prvih dveh ni kazni, da otrok lahko počne, kar ga je volja, in da za svoja neprimerna dejanja ni kaznovan. Kaj je res in kakšne so ključne razlike, je pojasnila magistrica zakonskih in družinskih študij ter zakonska in družinska terapevtka stažistka Tjaša Šuštar. "Ključne razlike med omenjenimi vzgojnimi stili lahko najdemo predvsem v načinu dojemanja otroka in vloge starša, in sicer se razlikujejo glede na to, koliko topline in čustvene odzivnosti zmorejo starši dati otroku ter koliko in na kakšen način omejujejo njegovo vedenje," je razložila.

Za lažje razumevanje je primerjala odziv staršev z različnimi vzgojnimi stili, ko otrok noče ubogati. "Predstavljajmo si, da dobi triletnik v trgovini dobi napad trme, ker mu mama ne želi kupiti avta, ki mu je neznansko všeč. Mama mu naroči, naj avto vrne na polico, otrok pa avto še močneje objame ter prične vpiti in jokati," je ponazorila. Avtoritarna mama bi se v opredeljeni situaciji počutila ogroženo, otrokovo željo in izbruh bi doživela kot napad nase in na svojo avtoriteto. Verjetno bi jezno izbruhnila, se pričela dreti na otroka, ga sramotiti, da bi mu pokazala, "kar mu gre" in da se tako ne obnaša, nato pa bi ga kaznovala za njegovo "neprimerno vedenje". Permisivna mama bi se ustrašila intenzitete otrokove jeze in frustracije, saj prav tako nima orodij, kako uravnati otrokova čustva in vztrajati pri določeni meji, ne da bi pri tem ranila otrokovo integriteto. Ker jo otrokova jeza in žalost spravljata v stisko, bi ustregla njegovi želji in mu kupila avto, saj ne bi mogla prenesti otrokove žalosti in frustracije, je opisala.

"Mama, ki sledi sočutnemu starševstvu, pa se zaveda, da se za otrokovim še tako nemogočim vedenjem skriva neka pristna pozitivna potreba, da otrok razvojno morda še ni sposoben drugačnega izraza intenzivnih čustev in da potrebuje njeno pomoč. Tudi sama je lahko v stiski ob očitajočih pogledih in po napornem dnevu, a otrokovega vedenja ne jemlje osebno, kot napad nase, in se zmore umiriti v sebi, preden se odzove nanj," je pojasnila. "Če ji uspe prestreči otrokov interes in željo po stiku v trenutku, ko ji pokaže avto in ko izrazi željo, da bi ga imel, lahko naslovi njegovo željo: "A res? Kaj ti je pa všeč na tem avtu?" Ko omogoči otroku prostor, da se izrazi, ima on občutek, da je viden in slišan. Vseeno pa mama vztraja pri določeni meji in zmore prenesti otrokovo jezo, žalostjo in razočaranjem. Lahko mu denimo reče: "Vem, srce, da bi ga rad imel, ker ti je tako zelo všeč, ampak danes ga ne bom kupila. Vidim in razumem, da si zato žalosten ... Lahko si žalosten in lahko jokaš ... in lahko si jezen name," svetuje.

Sočutni starši navajajo otroka živeti z vsemi čustvi in frustracijami, da bi jih sprejemal kot del življenja. "Če ob postavljeni meji otroka popolnoma preplavijo čustva in prične jokati, brcati in odrivati, se mama zaveda, da je pogovor nesmiseln. Ve, da se je v otrokovih možganih aktiviral odziv 'boj ali beg' in da zato najprej potrebuje pomoč, da se lahko umiri. To lahko stori na primer tako, da počepne, tako da je na njegovi višini, mu dovoli čustven izraz in vztraja pri njem, čeprav ji na zunaj sporoča, naj gre stran. Morda se z njim umakne v manj obljuden del trgovine, predvsem pa se skuša najprej sama umiriti, da se zmore zares povezati z otrokom, ne da bi dovolila, da ji pogledi in mnenja opazovalcev spodnesejo tla pod nogami," priporoča Tjaša Šuštar.

Obenem vsi vemo, da starševstvo ni enostavno, da je včasih težko ohraniti mirne živce in da tudi ni nujno, da opisano vedno uspe – kljub vsem trudu in znanju. "Zmožnost pomiriti otroka je namreč odvisna od počutja mamice in situacije – ali je z otrokom sama ali ima s seboj še jokajočega dojenčka, ali se ji morda mudi po starejšega otroka v vrtec, ali je tudi sama izmučena in lačna." je nanizala družinska terapevtka. Takrat je dobro vedeti, da sočutno starševstvo ne pomeni popolnosti, temveč dovolj konsistentno in uglašeno odzivanje in postavljanje mej, in da moramo biti tudi sočutni do sebe. "Ko govorimo o sočutnem starševstvu, je nujno izpostaviti, da je izjemnega pomena tudi sočutje staršev do samih sebe in prevzemanje odgovornosti za lastne potrebe. Pogosto se namreč zgodi, da se starši ob vseh informacijah o sočutnem starševstvu počutijo pod izjemnim pritiskom in doživljajo občutke neprimernosti, ker se niso zmožni vselej odzvati na 'pravilen' način," je izpostavila.

Ključno se je zavedati, da otroci ne potrebujejo "popolnih staršev", temveč dovolj dobre. "Vsi kdaj izgubimo potrpljenje, ne zmoremo dati najbolj sočutnega in uglašenega odgovora ali postaviti meje oziroma jo ohranjati na spoštljiv način. Morda iz nas 'govori' utrujenost, praznina ali stres ali pa se nam ob otroku pričnejo prebujati lastne rane iz otroštva. A pomembno je, da smo po prekinitvi stika mi tisti, ki stik vnovič poiščemo in se opravičimo otroku, ko smo ga ranili s svojim odzivom. Čustvena neuglašenost je del odnosov in ponovna vzpostavitev stika otroka nauči, da neuglašenost ne pomeni konca odnosa, temveč da se lahko povezanost znova vzpostavi," je razložila.

Nujno je torej, da tudi starši sočutno in z nežnostjo poskrbijo zase in svoje potrebe, da na primer poiščejo podporno mrežo, na katero se lahko naslonijo, da si vzamejo čas za aktivnosti, ki jih osrečujejo, ter posvetijo svoj čas in energijo partnerskemu odnosu. "Ne samo, da si zaslužijo, temveč otroci tudi intuitivno čutijo, kdaj sta starša zadovoljna v sebi. Kadar se starši brez meja in sočutja do sebe razdajajo, v sebi pa ostajajo prazni in nesrečni, ne trpijo le oni. Otroci namreč doživljajo krivdo in občutek dolžnosti, da poskrbijo zanje, hkrati pa se ne naučijo, da so osebne meje v odnosih izjemnega pomena in da imamo do njih vsi pravico," je izpostavila.

Sočutno starševstvo daje lepo popotnico za življenje

Tjaša Šuštar zagovarja sočutno vzgojo zaradi vseh omenjenih popotnic, s katerimi opremi otroke za vstop v svet. "Ko starši prenesemo otrokova težka občutja, ne da bi mu jih skušali preprečiti, ga učimo živeti z vsemi čustvi in sprejeti frustracije kot del življenja," je poudarila. Za konec je podala konkreten primer odziva in ravnanja sočutnega starša: "Če denimo oče štiriletni hčerki naroči, naj prične pospravljati igračke, da bo pred spanjem lahko pogledala risanko, kot dogovorjeno, hčerka pa ga kljub več opomnikom ne upošteva in prične pospravljati šele veliko pozneje, oče hčerki nato mirno pove, da žal ni ostalo nič časa za risanko. Kljub njenemu joku ostane spoštljiv in mirno vztraja pri svoji meji ter je ob njej, medtem ko procesira intenzivna čustva," je opisala.

Deklica čuti, da jo ima oče še vedno rad, saj ji ne daje občutka, da je z njo nekaj narobe, ne prekinja odnosa in ji ne odvzema naklonjenosti. Posledica je odvzem risanke isti večer in ne kazen v prihodnosti. "Če ji za kazen naslednji dan ne bi dovolil sladice po kosilu ali obiska prijateljice, bi deklica težko povezala svoje vedenje s posledico, ki hkrati niti ne bi bila naravna," je poudarila Tjaša Šuštar. Pomembno je torej, da starši dajo otroku jasno vedeti, da ni primerno zgolj njegovo vedenje, kar ne pomeni, da je on sam kot oseba nesprejemljiv. Hkrati pa mu pomagajo odkriti načine, kako lahko sprejme posledice svojega dejanja, popravi škodo in razmisli, kako bi se lahko naslednjič odzval na drugačen način.

Otroci, ki jih vzgajajo sočutno, vedo, da so starši ob njih, da se nanje lahko zanesejo, da jim lahko zaupajo. Navadijo se sprejemati čustva in se nanje odzivati na primeren način, sčasoma se začnejo tudi sami zavedati mej in sprejemajo odgovornost. Sočutno starševstvo jim v življenju ponuja popotnico za oblikovanje zdravih odnosov, da bodo sami odrasli v sočutne, spoštljive, odprte ljudi, ki sprejemajo in ne izključujejo in ki znajo sobivati z drugimi. Pred njimi je lepa prihodnost, kajne?