''Če se vašemu otroku slučajno kaj zgodi, nikoli ne pozabite, da je kriv storilec – ne vi in še posebej ne otrok.''

Tema o spolnem nasilju je za mnoge starše težka, saj je pogosto povezana z neprijetnimi občutki in morda celo izkušnjami, ki so jih doživeli starši sami. Prav zaradi tega se lahko pogovoru o tej temi izogibajo ali prestavljajo na čas, ko bo otrok dovolj star. A pri tem izgubljajo dragocen čas za pogovore o telesu, postavljanju mej in spolnosti, ki so v današnjem času še kako aktualni in potrebni. Velja poudariti, da ni nujno, da so pogovori o tej temi neprijetni, saj jih je mogoče vključiti v vsakodnevne dejavnosti ali igre. Če z njimi začnemo že dovolj zgodaj, otroku tema predstavlja manjši tabu ter o njej lažje in bolj odkrito govori, obenem pa je to del oblikovanja varnega okolja za otrokov razvoj. Kako torej začeti? 

Začnite pogovore o spolnem nasilju, ko so otroci še majhni: Že z majhnimi otroki je pomembno načeti pogovor o njihovem telesu in mejah, saj jim s tem pomagamo razumeti, kaj je dovoljeno, kaj primerno in kaj nikakor ne. Te lekcije jim pomagajo do spoznanja, kdaj nekaj ni v redu (na primer telesni dotiki neznanca, če jih kdo vabi v avtomobil, če se ga vrstnik dotika po intimnih predelih, ga nekdo fotografira ali snema brez dovoljenja) in kdaj morajo o dogodku spregovoriti. Seveda temo načnemo starosti primerno, v zgodnjem otroštvu lahko tudi s pomočjo lutk oziroma igrač.

Otroke učimo imena delov telesa: Ko otroci poznajo dele telesa in vedo, da so nekateri deli intimni (samo njihovi), bodo lažje spregovorili, če bodo drugi vanje (neprimerno) posegali. Otrokom povemo, da drugi ne smejo gledati, fotografirati ali se dotikati njihovih intimnih predelov ali jih siliti v nekaj, česar si ne želijo. 

V redu je reči NE: Pomembno je, da otroci vedo, da morajo postaviti mejo, če se jih drugi dotikajo na neprimeren način ali so jim dotiki neprijetni. Otrokom, ki se jih uči striktne poslušnosti in upoštevanja pravil, to ni vedno samo po sebi umevno. Sem spadajo tudi objemi sorodnikov, ki jim niso prijetni. Naj otrok ve, da je telo samo njegovo in da sam odloča o njem, sploh v primerih, ko:

- se ga nekdo dotika,
- mu nekdo ukaže, naj naredi nekaj, kar se zdi nevarno, strašljivo ali zmedeno,
- mu nekdo ukaže, naj naredi nekaj, zaradi česar bi želel pobegniti,
- mu nekdo grozi, ga podkupuje ali izsiljuje,
- ga nekdo sili v nevarno situacijo.

Otroku lahko pomagate vaditi te situacije: Z otrokom lahko vadimo, kako vljudno reči ne, če mu kaj ni všeč. Vadimo tudi situacije, ko ni upoštevan in se počuti v nevarnosti – na primer tako, da vstane in glasno vzklikne: "Nehaj!", "Ne, to mi ni všeč!" ali "Nehaj! To je moje telo in jaz odločam o njem!".

Pomoč otroku pri prepoznavanju fizičnih opozorilnih znakov: Telo vedno daje opozorilne znake, ko je nekaj narobe ali se ne počutimo varne. Svojemu otroku lahko pomagamo prepoznati in uporabiti besede za te opozorilne znake. Za mlajše otroke bi lahko rekli: "Ko se ne počutiš varno, se lahko počutiš čudno v trebuhu, srce lahko hitro bije ali pa se tvoje telo trese, je vroče ..." Za starejše otroke bi lahko rekli: "Ko se ne počutiš varno, ti lahko razbija srce, mišice so napete ali zakrčene, roke so lahko potne, lahko dobiš kurjo polt ..."

Občutek nevarnosti – kaj storiti: V redu in pomembno je, da otrok upošteva te opozorilne znake. Na primer, lahko rečete: "Če si z nekom in imaš ob njem te občutke, je povsem v redu, da greš drugam in poiščeš osebo, ob kateri se počutiš varno." Dobro je, da se z otrokom pogovorite o tem, h komu naj gre, ko se počuti neprijetno ali v nevarnosti – to je lahko zaupanja vredna družina, prijatelji, učiteljica, trgovina, policija ... Spomnite svojega otroka, da je pomembno, da ljudem pripoveduje, dokler mu nekdo ne prisluhne in mu pomaga, da se počuti varnega.

Pogovori o skrivnostih: Storilci, bodisi vrstniki ali starejše osebe, z otroki pogosto manipulirajo s pomočjo skrivnosti ali groženj. Otrok naj ve, da mora o tem spregovoriti z vami, četudi mu je bilo ukazano, da to ostane skrivnost. Enako velja tudi v primeru, če vidi, da se nekdo dotika njegovega vrstnika.

Pomirite jih, da se lahko vedno obrnejo na vas: Nekateri otroci se bojijo, da bodo zašli v težave ali vznemirili starše, če bodo postavljali vprašanja ali govorili o svojih izkušnjah. Bodite njihovo varno mesto. Naj otrok ve, da lahko z vami deli vse prijetne in neprijetne izkušnje ali vprašanja.

''Če otrok pride k vam z nečim, kar se mu zdi pomembno, si vzemite čas in mu prisluhnite. Posvetite mu vso svojo pozornost in mu dajte vedeti, da njegove skrbi jemljete resno. Verjetneje je, da bo v prihodnosti prišel k vam, če bo vedel, da bo njegov glas slišan, saj mu to daje pogum, da spregovori, ko nekaj ni v redu.''

Kako s pogovori nadaljevati v predpubertetnem in pubertetnem obdobju? 

Uporabite kredibilen medij: Svojega najstnika lahko vprašate za mnenje o nečem, kar se dogaja na družbenih omrežjih, v novicah, filmu ali oddaji. Če jih vprašamo za mnenje, jim s tem pokažemo, da cenimo njihovo stališče in odpremo vrata za nadaljnje pogovore.

Delite svoje izkušnje: Z deljenjem lastne izkušnje postane tema za najstnika bolj resnična, saj spozna, da se spolno nasilje lahko zgodi vsakomur in da to ni nekaj, kar se dogaja le na televiziji. Če sami nimate izkušnje, jo lahko poveste o nekom, ki ga poznate.

Vzdržujte pristen stik in dajte priložnost, da načnejo nove teme: Pokažite zanimanje za vsakodnevne izkušnje, sprašujte ga, kako je preživel dan, kdo so njegovi najljubši prijatelji ... Včasih postavljanje neposrednih vprašanj, kot sta "Si se zabaval?" in "Je bilo lepo?", ne bo dalo odgovorov, ki bi jih želeli. Dajte svojemu najstniku priložnost, da izrazi svoje skrbi ali zamisli, tako da mu zastavljate odprta vprašanja, kot je: "Ali bi še o čem želel govoriti?"

Teme, ki jih lahko načnete z najstnikom: Kaj bi naredil, če bi nekdo, ki ga ne poznaš, želel, da mu pomagaš iskati svojega psa? Kaj bi naredil, če bi se počutil neprijetno na javnem stranišču?
Kaj bi naredil, če bi odrasli ali drug otrok, ki ga poznaš, naredil nekaj, zaradi česar bi bil prestrašen? Kaj bi naredil, če bi ti nekdo, ki ga ne poznaš, začel pošiljati sporočila na družbenih omrežjih? Kaj bi naredili, če bi te nekdo na internetu prosil, da pošlješ svoje gole fotografije, in rekel, da te bo kaznoval, če tega ne storiš? Kaj bi naredil, če bi se nekdo dotaknil tvojega telesa na način, ki se ti ne zdi v redu?

''Bodite vključeni v življenje svojega otroka. Če ste v stiku z njim, vam bo otrok bolj zaupal, obenem pa boste lažje opazili opozorilne znake, da se z njim nekaj dogaja.''

Na katere znake moramo biti kot starši pozorni pri otroku

Velja poudariti, da ni specifičnih znakov, ki bi veljali izključno za primer izkušnje spolnega nasilja. Obstajajo pa vzorci vedenja, ki lahko kažejo, da se otrok z nečim spopada – to je lahko tudi spolno nadlegovanje ali zloraba: 

- očitne spremembe v osebnosti ali vedenju,

- noče hoditi v šolo in /ali viden padec v ocenah,

- ne želi hoditi na mesta, kamor je nekoč rad zahajal,

- spi ves dan,

- zloraba drog in alkohola,

- samopoškodovanje ...

Ob sumu, da se je spolna zloraba zgodila, lahko obvestimo šolo, center za socialno delo ali pa se obrnemo neposredno na policijo. 

Viri: RaisingChildren / YouthProtectionProgram / Rainn