Sram je čustvo navezanosti in se pojavi, kadar otrokova pobuda naleti na posmeh in zaničevanje staršev. Takrat otroku povzroči stresno stanje, ob katerem bi najraje pobegnil ali se skril, da bi pozornost odvrnil od sebe. Ob takšnem čustvu si otrok sebe zapomni na podlagi ozračja, ki se ustvari v odnosu, njegov čustven razvoj pa bo tako lahko zaznamovan s frustracijo.

Šestletni Peter se zvira na stolu. Oče ga ves čas opozarja Prenehaj, padel boš .... Peter nehaj! ... Tretjič ti rečem, da se nehaj zvirati!  Peter očeta ne jemlje preveč resno, ker mu je ta igra s stolom všeč. Ampak v trenutku, ko preveč teže usmeri na zadnji nogi stola, pade. Peter joka, udaril se je v obraz, bolečino čuti v desnem komolcu. Oče ga pogleda in z osornim glasom pripomni Kolikokrat sem ti rekel, zdaj pa imaš. Kar jokaj se, še premalo si se udaril!

Vpliv neprimerne reakcije staršev na otroka

Fizična bolečina obraza in komolca je pozabljena, Peter čuti močan občutek sramu. Trese se mu glas, zardeva, telo se skrči k tlom, kot bi se želelo zmanjšati in postati nevidno. Zaradi strahu pred očetovo zavrnitvijo bo potlačil svojo bolečino sramu. Ostala bo v njegovem telesu, on pa bo razvil obrambno strategijo, ki ga bo ohranila v odnosu z očetom. Pretvarjal se bo, da ga ne boli, opravičeval se bo, ker ni ubogal ali pa bo obljubil, da se nikoli več ne bo zviral. 

Občutek sramu se ob neustrezni reakciji otroku pomembnega odraslega pomeša s čustvi, ki jih čutimo ob kaznovanju: 

- jeza, 
- občutek nevrednosti in 
- občutek, da nas nihče ne razume. 

Ko so takšne reakcije ponavljajoči se vzorci, se močno zasidrajo v nas.  

Sram je močno čutenje, ki se rojeva v odnosih in ga občutimo vsi. Vse nas je tudi strah o sramu govoriti. Kako se soočamo z izkušnjo sramu v primarnih odnosih, oblikuje naše lastno vrednotenje in funkcionalnost odnosov v odraslosti.  Pogosto se sram skriva pod maskami obrambnih mehanizmov perfekcionalizma, disociacije, potlačitve, humorja.

Učenje regulacije sramu

Petru, ki je ob zviranju na stolu padel in doživel veliko sramu ob očetovi moralistični izjavi, je bila izkušnja učenja regulacije sramu odvzeta. Če bi oče zmogel stopiti v stik z njim in njegov padec komentirati z zgolj Tole pa zna boleti, ti pomagam vstati? bi Peter začutil, da njegov odnos z očetom ni ogrožen, o sramu bi lahko spregovoril in čutenja ne potlačil. Če želimo razviti odpornost na sram – sposobnost prepoznati sram in se premakniti skozenj ter medtem ohraniti svojo vrednost in pristnost – potem moramo govoriti o tem, zakaj se sram zgodi.

Predelovati potlačen sram v terapevtskem procesu je proces, ki zahteva veliko časa, da se lahko povežemo s pravimi občutki in spregovorimo o svojem doživljanju brez obramb in mask. Najboljše zdravilo za sram je začutiti, da smo za nekoga dovolj dobri in da si nas želi, točno takšne kot smo. 

 Če lahko svojo zgodbo delimo z nekom, ki se odzove z empatijo in razumevanjem, sram ne more preživeti.  - Brene Brown