Večina otrok se močno boji (zobo)zdravnikov in velik strah občuti že ob rednih zdravniških pregledih, še hujšega pa ob odvzemih krvi, cepljenju ali specialističnih pregledih. V bistvu niti ne bi smeli biti presenečeni, kajti otroci so načeloma nezaupljivi do neznancev, kar zdravniki zanje dejansko so. Ponavadi jih vidijo nekajkrat letno na kratkih pregledih, ki zanje niso najbolj prijetni. Zato lahko ob obisku pri zdravniku stisko navzven izražajo na različne načine, z jokom, moledovanjem, kričanjem, trmo, tresavico. Starši jim seveda želijo pomagati, a žal pogosto ne vedo, kako.

"Pomembno je otrokov strah vzeti resno in razumeti, da imajo otroci lahko različne iracionalne predstave, kaj se bo zgodilo pri zdravniku. Otrok lahko misli, da bo moral biti sam z zdravnikom, izraz "odvzeti kri" morda zanj pomeni, da mu bodo vzeli vso kri, po televiziji je videl operacijo in se boji, da ga bodo "rezali" ... Obenem ima lahko neprijetno izkušnjo, povezano s katerim od prejšnjih obiskov," je pojasnila specializantka transakcijsko analitične psihoterapije, ki izvaja psihoterapijo s posamezniki in pari ter terapevtsko tehniko EMDR, Aleksandra Deu Bajt.

Potrebna sta medsebojno zaupanje in odkrit odnos; smiselno se je ustrezno pripraviti in se odprto pogovarjati o pričakovanjih. "Če je potrebno, se pozanimamo o zdravstveni obravnavi, ki čaka otroka. Vprašajte ga, kaj misli, da se bo dogajalo, in izkoristite priložnost, da mu podate prave informacije. Pogovorite se o celotnem postopku, ne le o morebitnih neprijetnih in bolečih delih. Odigrajta dogodek, tako da ste najprej vi zdravnik in on pacient, potem pa zamenjajta vlogi," svetuje.

Pri pogovoru bodite predvsem iskreni. "Otroku ne lažite. Ne zamolčite mu, če bo potreben odvzem krvi. Ne recite mu, da ne bo bolelo, saj deluje destruktivno na vajin odnos, ki mora temeljiti na zaupanju. Raje mu povejte, da bo morda neprijetno in nekoliko boleče, a da bo hitro konec. Obljubite mu, da boste z njim ves čas in mu pomagali prebresti to izkušnjo," svetuje. Obenem ne prikrivajte lastnih čustev. Starši imamo lahko ravno tako slabe izkušnje iz otroštva, "ki se jih morda niti ne spomnimo, vendar vseeno vplivajo na naše čustvovanje. Tudi v nas se lahko prebudi podoben strah kot v našem otroku in lahko se zgodi, da skušamo kot odrasli potlačiti neprijetna čustva, kar pa naš otrok zazna. Zato otroku zaupajte, da je bilo tudi vas strah, ko ste bili toliko stari kot on in da ste morda tudi jokali."

Starejši otroci so pogosto že pripravljeni na podrobnejšo razlago in več razumejo, medtem ko je pri mlajših otrocih morda bolje ne razlagati preveč o postopku. Kajti običajno niso še sposobni toliko razumeti in je lahko posledica še dodaten strah. Malčkom tako povejte, da je zdravnik prijazen in da boste ves čas z njim, ne skrivajte, da bo mogoče malce bolelo, in napovejte, da bo hitro minilo in da bo na koncu dobil štampiljko. Če ga je zelo strah in če je izjemno vznemirjen, pa predhodno obvestite zdravnika, da se lahko ustrezno pripravi, je pozvala. "Včasih lahko namreč otroci razumejo njegovo vnemo in učinkovitost kot strogost ali jezo," je dodala.

V vsakem primeru se soočite z otrokovim strahom in ne ga podcenjujte. "Če zmanjšujemo pomen otrokovega strahu in mu rečemo: "Naj te ne bo strah, saj to nič ne boli." ali pa "Saj si velik fant, ne pa ena reva.", lahko občuti, da ga ne jemljemo resno in da je z njim nekaj narobe, ker ga je strah," je orisala. Raje mu povejte, da ga razumete in da mu boste pomagali. Obenem se uprite skušnjavi in za "lepo vedenje" ne obljubljate nagrad. "Uprite  se skušnjavi, da bi pogojevali otrokovo vedenje, denimo rekoč: "Če boš pri zdravniku priden, greva na tortico." Kajti če otrok ne bo mogel nadzorovati strahu, se bo počutil slabo, ne glede, ali bo nagrado dobil ali ne," je opozorila. Lahko pa si seveda po obisku pri zdravniku privoščite tortico, gosti sok s smetano, sprehod po gozdu ali živalski vrst. Prijetno druženje naj bo presenečenje in naj ne bo pogojeno z obnašanjem pri zdravniku.

Kako se odzvati v čakalnici?

Kljub primernim pripravam se seveda lahko zgodi, da otrok začuti močno stisko ob prihodu v ambulanto, da z brcanjem, kričanjem in upiranjem sporoča, da noče k zdravniku. V takem primeru je najbolje ohraniti mirne živce in si vzeti čas. "Otrok ne more razumeti naših sporočil: "To je treba narediti." ali "Saj bo kmalu mimo.", dokler ni prepričan, da smo ga slišali. Zato mu mirno in iskreno povejte, da ga slišite in da razumete, da ga je strah in da je to v redu. Morda bo treba ponoviti desetkrat, preden dobite njegovo pozornost. Vztrajajte, dokler ne sprevidi, da ste na njegovi strani. Šele takrat lahko uporabite racionalne argumente, zakaj je kljub strahu treba k zdravniku," je razložila. 

Otroka je potrebno vselej postaviti na prvo mesto pred vsemi, ob čemer se specializantka transakcijsko analitične psihoterapije Aleksandra Deu Bajt zaveda, da "najbrž ni lahko čakati v čakalnici, kjer je večina otrok "pridnih", vaš otrok pa kriči in se upira". A vseeno se "v takem trenutku ne ukvarjajte, kaj si morda drugi mislijo o vas (denimo, kako slabi starši ste, ker niste ustrezno vzgojili otroka). Posvetite se otroku, kajti on je najbolj pomemben." Zaščitite ga in mu omogočite imeti občutek nadzora. Razumite ga – "ni mu prijetno, da se ga tujec dotika in da vdira v njegov intimni prostor".

"Če je še majhen, lahko prosite zdravnika, naj najprej pregleda vas in potem še otroka. Otrok naj si ogleda zdravniški pribor, naj sedi v vašem naročju, če se tako počuti bolj varnega. Naj ima občutek nadzora, tako da ga z zdravnikom sprašujeta, v katerem vrstnem redu naj pregleda dele telesa, katero uho najprej ...", je ponazorila.

Kdaj je potrebna strokovna pomoč?

Včasih je strah tako velik, da je potrebna strokovna pomoč. "Če je otrok že doživel travmo, bodisi zaradi izjemno neprijetne izkušnje bodisi zaradi neustrezne čustvene podpore staršev, in je ekstremno anksiozen, je smiselno poiskati pomoč pri psihoterapevtu, ki dela z družinami," je pojasnila. Pomembno je, da se terapevtske obravnave udeležite skupaj in da ne izpostavljate otroka, češ "z njim je nekaj narobe in zato potrebuje pomoč". "Otroci so samo zrcalna slika družinske dinamike, zato mu je treba povedati, da greste skupaj na terapijo, da se boste kot starši naučili, kako mu pomagati in ga podpreti v stresnih situacijah," je razložila.

Vsak otrok je drugačen in edinstven; ene je strah zdravnika, druge ne. Na nas starših je pomembna naloga, da resno sprejemamo otrokova čustva, najsi bodo strah, žalost, tesnoba ali kaj drugega. Mi smo njegovi prvi zavetniki in varuhi, v stiski mu moramo stati ob strani. Moramo ga umiriti s podporo, skrbnostjo, tolažbo. Moramo ga razumeti in mu pomagati, da bo obisk pri zdravniku minil karseda umirjeno in brez dodatnega stresa. Pa srečno in veliko zdravja vam vsem želimo!