Vsak otrok gre skozi različne faze odraščanja in starši pričakujejo, da se bo otrok obnašal včasih slabo, včasih dobro. Malčki ne morejo vedno nadzorovati svojih impulzov in starši so tam, da otroku postavijo meje in razložijo, kako naj se obnaša v prihodnje. Toda kaj naj starši pričakujejo od sebe? Ali naj pričakujejo, da se bodo sami vedno obnašali popolno?

Tudi starši so ljudje, krvavi pod kožo in imajo občutke, sprožilce, slabe in dobre dni. Seveda se bo zgodilo, da boste kdaj naredili napako. A kaj storiti potem? 

Becky Kennedy, psihologinja in avtorica knjige Good Inside, je pojasnila, da starši delamo tudi napake in da je pomembno graditi na krepitvi odnosov in popravljanju situacij, to pa lahko storimo z zelo zanimivo strategijo. Gre za strategijo popravljanja, ki pripomore h krepitvi odnosov z otroki, uporablja pa se lahko tudi v odnosih z drugimi ljudmi.

Kaj je mišljeno pod 'popravilo'?

"'Popravilo' je dejanje vrnitve v trenutek prekinitve povezave, prevzemanje odgovornosti za svoje vedenje, a tudi zavedanje vpliva, ki ga ima na druge ljudi," je Kennedyjeva pojasnila za Huff Post. Se sprašujete, kako bi bilo to videti v praksi? Ko naredimo nekaj narobe, ne moremo spremeniti preteklosti, lahko pa spremenimo, kako se otroci počutijo ob tem, kar se je zgodilo.

Ko izgubite nadzor in začnete kričati na otroka, bo zagotovo zmeden ali prestrašen. To je trenutek, ko se povezava med vama prekine. Teh občutkov ne morete izbrisati, lahko pa se kasneje dodajo nova čustva. "Na koncu se vrnemo v trenutek in s tem, ko prevzamemo odgovornost za svoje vedenje, priznamo, kakšen je bil vpliv našega vedenja, nato pa temu trenutku dodamo sočutje, razumevanje, skladnost, varnost, ljubezen. Tako dejansko lahko spremenimo način, kako ta dogodek oz. spomin na koncu zaživi v telesu otroka," pojasnjuje Kennedyjeva.

Primer boljšega starševskega vedenja

Otrok je na primer pustil čevlje sredi veže, vi ste se ob njih spotaknili in potem kričite, da stvari nikoli ne pospravi nazaj. Otrok zakriči "Sovražim te", gre v svojo sobo in zaloputne z vrati. Takoj se počutite slabo in obžalujete kričanje. Zdaj pa namesto da se pretvarjate, da se to ni zgodilo ali da se opravičujete za svoje vedenje, se najprej umirite in ločite od tega, kar ste storili. Naredili ste napako, vendar to ne pomeni, da ste slab starš. Zelo pomembno je imeti sočutje do sebe. Kennedyjeva pojasnjuje, da samokritika in slabo počutje ne bosta ničesar popravila in vas ničesar naučila.

Ko se umirite, je na vrsti pogovor s samim seboj, šele nato je na vrsti pogovor z otrokom. Prevzemanje odgovornosti za vedenje in priznanje, da je bil otrok prizadet. Otroku je dobro povedati naslednje stavke: "Oprosti, ker sem kričala, in vem, da sem te prestrašila. Ni bilo prav, da sem kričala nate. Naslednjič se bom ustavila, globoko vdihnila in našla boljši način da pritegnem tvojo pozornost."

Pri takšnih "popravilih" z otrokom pazite, da ne naredite ene pomembne napake. Zelo pomembno se je izogibati besedi "ampak". Na primer, nikoli ne bi smeli reči "Oprosti za kričanje, ampak moral bi pospraviti čevlje". Tako oblikovan stavek zanika odgovornost za vaša dejanja. 

Na svoje otroke pogosto zakričimo zaradi tega, vendar neradi opazimo, da smo krivi za enako stvar. "Varnost in povezanost sta bistveni za otrokovo učenje in optimalno rast. Ko situacijo popravimo, lahko ponovno vzpostavimo varnost in povezanost, tako da se lahko otroci učijo in rastejo na zdrav način," zaključuje predavatelj za starše Chazz Lewis.

Vir: zena.net.hr