Strokovnjaki so vzpostavili pojmovanje Parental Differential Treatment (PDT), v slovenskem prevodu 'Razlikovalno odzivanje staršev'. Najpogostejši razlog za razlike v vedenju staršev so pripisali starševskemu dojemanju podobnosti med sabo in otrokom, saj lažje vzpostavita čustveno povezavo.

Pogovor reši vse

V nekaterih posebnih okoliščinah ali v določenih obdobjih starši z razlogom posvečajo več pozornosti enemu otroku. Najbolj pomemben je pogovor starša z otrokom, da mu pojasni praktične vzroke in posledice razlik v naši pozornosti. Otrok tako ne razvije občutkov nesprejetosti. Razumeti mora, da starejši brat lahko hodi kasneje spat zaradi njegove starosti in ne zato, ker si z njim želijo preživeti več časa.

Otroci lahko sprejmejo, da starši delajo razlike med njimi pri vzgoji, če jim je razloženo tako, da razumejo. Če se starši z otrokom o tem ne pogovorijo, si bo njihovo vedenje razlagal po svoje. Otrok bo nase prilepil občutke manjvrednosti, negativne samopodobe ali osamljenosti. Občutke bo potlačil v prepričanju, da ga nihče ne razume.

Otrok mora izraziti, kar čuti

Pogosto se dogaja, da se v družini o tej temi ne pogovarjajo. Ko otrok izpostavi občutek večje naklonjenosti sorojenca, starši hitro zanikajo njegova občutja. Zanikanje občutkov otroka starša samo še dodatno oddalji. Otroku moramo dovoliti, da izrazi, kar čuti. Starši lahko vprašajo otroke, zakaj mislijo, da imajo sorojenca raje. Ob tem jim morajo prisluhniti, jim nuditi podporo in konkretno razlago svojega vedenja.

Otroci razlike v naklonjenosti staršev občutijo v izkazovanju topline, razumevanju in podpori. Starši priljubljenega otroka vedno razumejo in opravičujejo, ga podpirajo v izražanju njegovih mnenj ter se odzivajo na njegove želje in potrebe. Nepriljubljen otrok je pogosto deležen discipliniranja, ki ga občuti kot krivico. Prežet je z občutki, da ga nihče ne razume, močne krivde in sramu zaradi svojih pomanjkljivosti. Očita se mu, da se ne trudi dovolj in da ni nikoli dovolj dober.

Takšne razlike v odzivanju staršev do sorojencev povezujemo z nizko samozavestjo, z otroško anksioznostjo in vedenjskimi težavami, vključno s tveganim vedenjem.

Razlike v vedenju staršev se odražajo tudi v odraslem življenju otrok

Razlike v naklonjenosti staršev med sorojenci se lahko nadaljujejo tudi v odraslem obdobju. Kljub temu da so starši tisti, ki vzpostavijo različne naklonjenosti do svojih otrok, takšno vedenje močno vpliva tudi na vezi sorojencev. Odnosi med sorojenci so napeti, pogosto konfliktni, prežeti s krivdo, zavistjo, jeznimi očitki in nerazumevanjem. Slednje je bratom in sestram v veliko breme, saj so dobri odnosi s sorojenci pomemben vir življenjskega zadovoljstva.

Želja staršev, da bi se njihovi otroci dobro razumeli in sodelovali, se lahko uresniči, če starši poskrbijo za občutek sprejetosti, naklonjenosti, varne bližine in ljubezni pri vseh otrocih. Rešitev se skriva v pogovoru in v tem, da si starši vzamejo čas za vsakega otroka posebej ter počnejo skupaj stvari, ki jih povezujejo. Starši naj se izogibajo vlogi razsodnika, raje naj krepijo vlogo mediatorja in spodbujajo otroke, da zmorejo sami rešiti spor.

Vredno se je potruditi, prepoznati močna področja vsakega otroka in jih pohvaliti. Tako se bo vsak otrok v svojih razlikah s sorojenci čutil vrednega in ljubljenega. Razlik v naklonjenosti s strani staršev globoko v sebi ne bo čutil. Starši si s tem naredijo uslugo za vse življenje, saj bodo njihovi otroci imeli večjo danost za dobre medosebne odnose tudi v odraslem življenju in tudi takrat, ko bodo ostareli starši potrebovali njihovo sodelovanje.