"Poslušanje ne pomeni samo, da razumemo otrokove besede, ampak da začutimo otrokova čustva in namere. Pogosto tudi to, kaj nam govori med vrsticami."

Ko ne poslušamo aktivno, ponavadi med pogovorom dodamo kakšen: Mhm, aha, a res, ali pa hitro vskočimo z rešitvijo, ki za otroka ni nujno prava ali primerna. V tem primeru ima lahko vtis, da ni vreden našega časa in da njegove misli ter čustva za nas niso pomembna. Dolgoročno to lahko izrazito vpliva na njegovo samozavest in samospoštovanje. Kako torej aktivno poslušati, da se bo otrok počutil slišan, razumljen in nenazadnje tudi vreden naše pozornosti? 

Ko se otrok z vami pogovarja o nečem težkem ali je čustven, bodite najprej tiho. Ne poslušajte samo besed in njihovega dobesednega pomena, temveč tudi način, kako otrok govori in kaj vam to pove o njegovem počutju. Ko nastopi premor, mu na kratko povzemite, kar ste slišali: Vidim, da si res razburjen. Jezen si, ker ti je sošolec to rekel. Na ta način se bo otrok počutil slišanega. 

Če otroka aktivno poslušate, mu to pomaga pri pomiritvi. Ko se ne počuti slišanega, lahko frustrirano stopnjuje svoje vedenje, da bi izrazil svoja čustva. Tako se jok lahko kaj hitro spremeni v kričanje. Nasprotno, ko otrok čuti, da je slišan, razumljen in podprt, se vznemirjenost začne umirjati. Izbruhi najstnika se na primer pogosto stopnjujejo, ko starši ne uspejo ovrednotiti njegovih čustev in doživljanja. Že preprosto priznanje, da prepoznamo, kako se otrok počuti, mu lahko pomaga, da začne predelovati to čustvo in se umiri. 

S potrpežljivim poslušanjem, aktivnim sodelovanjem v pogovoru in puščanjem otroku dovolj časa, da spregovori v svojem tempu, ustvarimo varen prostor, kjer se lahko izrazi in najde svoj glas.

Ne ponujajte rešitev. Cilj poslušanja otroka je v prvi vrsti to, da se otrok počuti razumljenega in ne to, da poskušamo popraviti situacijo ali spremeniti njegove občutke. Na primer: Spet pretiravaš, ni tako hudo. Prav tako ne uporabljajte besed bi moral ali ne bi smel. Na primer: Ne bi se smel tako počutiti. Vaš otrok čuti tako kot čuti, in vaša naloga je, da sprejmete njegove občutke. Ne sklepajte prehitro in ne poskušajte rešiti težave, dokler niste prepričani, da ste ga popolnoma razumeli. 

Otrok se bo iz neke izkušnje naučil veliko več, če ga boste podprli pri reševanju težave. Raje postavljajte vprašanja, kot da dajete predloge. Zakaj misliš, da je sošolec to rekel? Kaj misliš, da bi lahko naredil glede tega? Iskanje lastnih rešitev otrokom pomaga pri učenju veščin reševanja problemov. Prav tako se počutijo cenjene in opolnomočene, da poslušate njihovo mnenje. In kar je zelo pomembno – poslušanje pomaga graditi njihovo samospoštovanje. 

Ko majhni otroci čutijo, da so njihove misli, mnenja in občutki cenjeni, je večja verjetnost, da bodo nadaljevali in jih delili z vami tudi v svojih najstniških in odraslih letih.

Občutek razumevanja gradi povezavo in zaupanje ter poveča verjetnost, da se bo otrok v prihodnosti še pogovarjal z vami. Če čuti, da je pogovor z vami zadovoljil njegove čustvene potrebe, bo zelo verjetno to ponovil. Ohranjanje teh komunikacijskih kanalov (zlasti za starše najstnikov) pomaga podpreti čustveno in duševno zdravje otrok. 

Pomembno! Ko smo pod stresom, je veliko težje aktivno poslušati, kar otežuje povezanost z otrokom. Aktivno prisluhniti otroku pomeni nadzorovati lastna čustva, da se lahko uglasimo s čustvi svojih otrok. 

Viri: PositiveParentingProject / Parents