Izguba spomina iz ranega otroštva, to je iz obdobja pred tretjim letom starosti, je povezana z razvojem naših možganov. Del možganov, ki nam omogoča, da se spominjamo dogodkov, se praviloma razvije med četrtim in petim letom starosti. Vse do takrat pa človek enostavno ni sposoben povezovati signalov o dogodkih, ki k njemu pritekajo iz drugih delov možganov. V različnih študijah, pri katerih so preučevali spomin otrok, so ugotovili, da se ta razlikuje od kulture do kulture. Evropski otroci naj bi se dogodkov spominjali v povprečju šele nekje od 3,5 leta starosti naprej. Pomembno je razumeti, da se spomini ne hranijo v možganih. Možgani obdelujejo in shranjujejo podatke, naše čustveno in fizično telo pa jih hranita in si vse zapomnita.

Otroška amnezija?

Jeanne Shinskey, predavateljica na oddelku za psihologijo Univerze Royal Holloway, trdi, da lahko otroci, starejši od šestih mesecev, že tvorijo kratkotrajne spomine, ki lahko trajajo nekaj minut, in dolgoročne spomine, ki zdržijo tedne, celo mesece. V njeni opazovalni študiji so se šestmesečni otroci, ki so se naučili, kako pritisniti ročico za upravljanje igrače, dva do tri tedne po tem, ko so nazadnje videli to igračo, spomnili, kako to dejanje izvesti. Otroci in najstniki pa naj bi imeli več zgodnjih spominov kot odrasli, kar nakazuje na to, da težava morda ne tiči v samem oblikovanju spominov, temveč v njihovem vzdrževanju.

Ko se otrok začne zavedati razlike med "jaz" in "ti"

Nekje med 18. in 24. mesecem starosti se začne odcepitev otroka od matere. In otrok začne ločevati med "jaz" in "ti", kar dotlej razume kot eno. Sočasno s tem pride tudi do konca izgube otroškega spomina. Takrat otrok svoj spomin že počasi začne bolje organizirati in lahko hitreje in jasneje prikliče dogodke iz preteklosti, ki mu že lahko ostanejo v spominu kratek čas, vendar pa se otrok preteklih dogodkov spominja le na tak način, kot jih je dojel, ko so se dogodili takrat, ni pa jih sposoben smiselno povezati med seboj. Pri tem pa lahko včasih nastopi težava, ki je povezana z otrokovim besednim zakladom. Otrok se namreč lahko spominja preteklega dogodka le, če je imel v svojem besednem zakladu že besedo, ki je z dogodkom povezana, preden se je dogodek zgodil. Besedni zaklad torej pomaga otroku, da pripoveduje o dogodku in se ga spominja. 

V katerih primerih se začnemo spominjati?

Do spomina prihaja, ko ob nečem naše telo odreagira, pa ne vemo zakaj. Npr. kadar nam je določena melodija ali glasba izjemno prijetna ali neprijetna, pa ne vemo točno, zakaj, ko nek vonj ali okus v nas vzbudi nek občutek, pa tega z ničimer ne znamo povezati, ko se ob nekom, ki ga prvič vidimo, počutimo prijetno ali neprijetno, ko beseda ali način, kako je izrečena, v nas zbudi reakcijo, pa je ne znamo povezati s kako preteklo izkušnjo ... Vse to so spomini, ki prihajajo ob določenih interakcijah na plano. Medtem ko še vedno obstajajo stvari, ki jih o otroški amneziji ne razumejo, raziskovalci napredujejo. Poleg tega bo z napredkom nevroznanosti nedvomno nastalo več študij o razvoju možganov in razvoju spomina. Do takrat pa se z otroki čim več pogovarjajte o njihovih individualnih občutkih, izkušnjah in odnosih, ki jih tvorijo v svojem otroštvu. Na ta način jim bo ostalo tudi več spominov.