Konflikti, upiranje, pretepanje z vrstniki in težave v odnosih, vse to so lahko izzivi, s katerimi se srečujejo starši, ki so pogosto nemočni, saj ne vedo, kako pomagati svojemu otroku pri spopadanju z neprijetnimi čustvi, kot je na primer jeza. A učenje otroka o jezi in njenem izražanju lahko mnogo prispeva k njegovemu nadaljnjemu uspehu in doseganju življenjskih ciljev. Kako? Pojasnjuje psihologinja. 

"Jeza je največkrat intenzivno čustvo z velikim potencialom moči. Omogoča nam, da lahko preidemo na višjo stopnjo aktivnosti in odzivnosti. Njena vloga je, da zaščiti nas in našo suverenost. Ima potencial, da nam pomaga postaviti meje, nas opolnomoči in sprosti. Pogosto je prisotna, ko ocenimo, da nekdo ogroža naše vrednote, se počutimo, kot da naše potrebe niso zadovoljene, ali je nekdo prestopil naše meje. Jeza se večkrat pojavi tudi kot sekundarno čustvo, kot neka obramba pred čustvi, ki so za nas bolj boleča oz. jih težje izrazimo, na primer strah, krivda, sram, žalost, ljubosumje ... " je za naš portal pojasnila vzgojiteljica za zgodnjo obravnavo Petra Strmšek. 

"Občasni izbruhi jeze so pri otroku neizogibni. Vaš cilj ne bi smel biti, da se jim izognete ali jih potlačite. Cilj je vzgojiti otroka, ki se zna na zdrav način spopasti s svojo jezo," pa pojasnjuje psihologinja Jazmine McCoy. Učenje uravnavanja čustev, zlasti intenzivnih, kot sta jeza in žalost, lahko otrokom pomaga razviti odpornost, izboljša razpon pozornosti in spodbudi kognitivni razvoj, kažejo raziskave. 

Vse te veščine in lastnosti so po mnenju psihologov ključne za splošni uspeh in dobro počutje vaših otrok."Prav je, če si jezen. Jeza je čustvo," poudarja McCoyeva in svetuje štiri korake, ki bi jih morali upoštevati vsi starši, ko je njihov otrok jezen.

Postavite jasne meje

"Otroke je treba slišati in razumeti, še posebej to velja za njihove starše. Vedeti morajo, da so intenzivna negativna čustva normalna in da so starši tam, da jim pomagajo ter da jih bodo še naprej brezpogojno ljubili, tudi ko se bodo obnašali neprimerno," pravi psihologinja.

Toda sprejetje čustva ne pomeni nujno sprejeti škodljivega vedenja, ki bi ga čustvo lahko sprožilo, na primer kričanje ali udarjanje nekoga."V teh primerih lahko jasno določite meje, ki jih ne smete prestopiti. Recimo, da se vaš otrok razjezi in začne kričati. Lahko potegnete črto: 'Hej, to je pomembno. Rad bi slišal, kaj imaš za povedati, ampak težko je razumeti, ko kričiš ...' Umirimo se," predlaga staršem.

Priznajte otrokova čustva

Če otroku priznate jezo, mu to lahko pomaga ubesediti močna čustva, ki jih čuti. To je pomemben korak k temu, da mu pomagate obvladati te občutke, ne da bi se izživljali nad tem. Z drugimi besedami, otroka lahko vprašate, kaj ga jezi in zakaj, tudi če že poznate odgovor. Nato se lahko pogovorite o načinih in možnostih za rešitev težave.

"Ko otroka učimo komuniciranja z besedami, ne bo imel občutka, da mora kričati in postati agresiven, da bi povedal, kaj potrebuje," pravi McCoyeva. Mimogrede, ta psihologinja rada uporablja otroške knjige in druge medije za začetek pogovorov o občutkih. Otroka lahko na primer vprašate, zakaj meni, da je lik iz njegove najljubše knjige razburjen, in nato skupaj z otrokom razmislite o mogočih rešitvah.

Poskusite omiliti situacijo

Naučite svojega otroka globoko dihati, ko je razburjen, to je priljubljen in učinkovit način za lajšanje izpadov jeze. McCoyeva pravi, da obstaja trik za učinkovito uporabo te strategije: vadite globoko dihanje sami, pred otrokom. Otroku povejte, da želite narediti premor v pogovoru in nekajkrat globoko vdihnite. Pokažite jim, kako vas to pomirja in preverite, ali bodo temu sledili.

Na jezo se ne odzivajte s še večjo jezo

Čeprav je frustrirajoče gledati svojega otroka, kako nenadoma eksplodira od jeze, McCoyeva pravi, da se morate zavedati, da so otroci premladi, da bi nadzorovali velika čustva. Kričanje na otroke ima lahko trajne negativne posledice na njihovo samozavest in čustveni razvoj. Tudi če vaša jeza ni verbalizirana, lahko otrok še vedno čuti jezo, kar ga lahko dodatno razburi. 

Pomaga lahko pogovor o lastnih občutkih frustracije z otrokom."Vse je odvisno od sporočil, ki jih pošiljamo, in od tega, kako oblikujemo lastno jezo. Ali bomo samo kričali in se nato pretvarjali, kot da se ni nič zgodilo? Ali je bolje reči: 'Veš, kaj, počutim se razočarano, prevzemam odgovornost, žal mi je,' in bomo na ta način spremenili potek dogodkov ter naučili tako sebe kot otroka spopadanja z jezo," je še povedala McCoyeva.

Vir: index.hr