Prej kot slej se starši srečamo z željo otroka, da bi imel nekaj svojega denarja, in tedaj si skušamo odgovoriti na vsaj na tri ključna vprašanja – kdaj, koliko in kako, da bo znal ceniti denar. Marko Juhant, specialni pedagog in avtor številnih knjižnih uspešnic o vzgoji, svetuje, da lahko otrok začne prejemati žepnino tudi že kakšno leto pred odhodom v šolo, če je denimo spreten s števili, sicer pa z odhodom v šolo. Po njegovem nasvetu je bolj pametno dajati denar tedensko in ne mesečno, saj otrok pridobi večkratne različne izkušnje. "Če dajemo žepnino mesečno, dobi le 12 izkušenj na leto, če jo prejema tedensko, jih skozi leto nabere več kot 52," je razložil.

Znesek je sicer odvisen od več dejavnikov, med drugim od starosti in zrelosti otroka, finančnih zmožnosti in družinskih vrednot. "Višino oblikujete po otrokovi zrelosti, potrebah in po svojih zmožnostih. V prvem razredu je znesek tedensko za en nakup stvari, kosa nečesa, kar si otrok želi. Nekoč je bil to čokoladni jajček, manjša čokolada ali večji žvečilni gumi, danes imajo radi druge stvari, a taka je ena najmanjša enota," je pojasnil. "Starejši potrebujejo kaj drugega, kar je lahko osnova. Morda zbira sličice športnikov? Ena enota je torej za en tak nakup," je dodatno razložil. "Če se vam zdi premalo, boste morali tako ali tako upoštevati naložbo v žepnino in preračunati, koliko znese 52-kratnik zneska, saj boste toliko dali v skupnem znesku. Recimo, če se vam zdi pet evrov na teden malo za neko starost otroka: 52 x 5 znese v enem letu kar lepih 260 evrov. Je znesek sprejemljiv? No, ko otrok doseže pet evrov žepnine, ga navajamo, da evro spravlja na kupček za "hude čase", da bo imel minimalno zalogo, zlato rezervo. Življenjsko pomembna izkušnja, kar se je še posebej izkazalo v času korone," je poudaril.

Sčasoma znajo otroci že počakati, prihraniti del žepnine do naslednje in opraviti svoj prvi večji nakup ter so ponosni, ker so privarčevali, drugim pa je treba malce pomagati. "Otrok denimo dobiva žepnino in si želi vojaško svetilko, ki sveti 500 metrov daleč. Porabil bi štiri celotne žepnine, da si jo lahko kupi. Starši mu svetujemo, da naj varčuje delno, naj varčuje pet tednov, po peti žepnini bo imel ravno prav denarja za svetilko. Vmes pa si bo lahko privoščil eno ali dve malenkosti," je pojasnil. Otrok se vmes vpraša, ali so baterije vključene v ceno, in podrobnosti postanejo pomembne zanj. "Če niso vštete, mu lahko pomagamo na tak način, da toliko, kot prihrani, dodamo še starši. Ko ima prihranjenega pol, dodamo drugo polovico in opravi nakup. Tako pozneje tudi za nakup kolesa, smuči, skuterja ali morda za opravljanje izpita za avto. Če dodate toliko, kot je otrok prihranil za prvi avto, bo lahko kupil bolj varnega," je izpostavil.

Smotrno ravnanje z žepnino je eden od načinov finančne vzgoje, otroci pa se lahko priučijo odnosa do denarja tudi z delom in pred počitnicami Marko Juhant poudarja, da je počitniško delo za mladino "vsekakor zelo pozitivna izkušnja, da vidi, koliko je treba delati za nekaj evrov na uro in kako se osem ur vleče, in da, preden pride denar, traja ves mesec." Otrok spozna, da "delodajalci niso varuške, ki skrbijo, da ne bi bil prizadet, če mu kdo pove resnico, da ne zna, da dela slabo ali sploh premalo. Resnica včasih boli, še najbolj po letih pretirane zaščite staršev. Ob počitniškem delu mladostnik tudi ugotovi, da so težka dela bolje plačana in prva razgrabljena – kar je zanj novo, saj kateri "osel" bi pa hotel težje delo? Ja tisti, ki dobi trikratnik njegove plače za lahko delo. Izkušnja, ki jim daje misliti, tudi ker prvič ugotovijo, da je lahko težje tudi bolje! Prvič okusi resnično življenje v normalnem, nezaščitniškem okolju, kar je zanj neprecenljiva izkušnja."

Predvsem pa ravnanje z denarjem ni UČENJE ravnanja z denarjem, temveč je OBLIKOVANJE NAVADE ravnanja z denarjem," je poudaril Marko Juhant, ki je s Pavlom Rihtaršičem tudi soavtor knjige Dva Gorenjca o šparanju, v kateri piše ravno o otrokovem odnosu do denarja in starševski vlogi pri tem. Otroke moramo namreč navaditi (in ne naučiti!) oblikovati zlato rezervo in premišljeno razporejati denar, ne pa da se takoj po prejemu žepnine zapodijo v prvo trgovino in vse zapravijo. Svetuje tudi, naj bodo otroci prisotni že v procesu odločanja in ne šele med nakupom. Ne priporoča zgolj, da starši silimo otroka varčevati, temveč da ga naučimo pametno ravnati z denarjem. Močno odsvetuje, da bi otrokom govorili "čimbolj šparaj", saj lahko ob "neprestanem varčevanju postanejo ali stiskači ali nerazumno trošijo, kar sta najpogostejša odziva na tako siljenje". Uspeh in cilj je naučiti otroka varčevati in trošiti za potrebne stvari, poudarja.

Z žepnino in denarjem, zasluženim z lastnim delom, lahko torej otrok veliko pridobi, med drugim dobi izkušnje za življenje, se navadi biti finančno preudaren in odgovoren, spozna vrednost denarja in postaja samostojen. Sam se mora odločiti, koliko bo zapravil in koliko dal na kupček za hude čase ali za večji nakup. Videl bo posledice nespametnega porabljanja denarja in se učil iz napak. Seveda pa pri vsem ne smemo pozabiti na nekaj zelo, zelo pomembnega – otrok nas stalno opazuje in se zgleduje po nas. Zato je izjemnega pomena, da se pri ravnanju z denarjem v prvi vrsti mi kot starši obnašamo pametno in preudarno, predvsem pa, da ne zapravljamo več, kot imamo, in da denar porabimo samo, če je resnično potrebno, in da ne zapravljamo kar tja v tri dni.