Pozdravljeni,

pišete, da je bil vaš sin prej »takšen dobrovoljček z malo trme«, zdaj pa se je spremenil v otroka, ki se »grdo obnaša, trmari, kriči in ne popusti«. Takšna sprememba v obnašanju je pri starejšem otroku po rojstvu sorojenca precej pogosta. Tudi če bi sina zelo dobro pripravljali na prihod novega družinskega člana, ne bi mogli čisto preprečiti, da po rojstvu sorojenca ne bi začel doživljati vsaj nekaj stiske. Ko se rodi bratec ali sestrica, ta ogromna sprememba starejšemu otroku pogosto spodnese tla pod nogami. Prej je imel starše samo zase, njihova pozornost in prisotnost sta mu vlivali občutek čustvene varnosti in povezanosti, zdaj pa je na enkrat v družino prišel dojenček in veliko pozornosti (sploh mamine), si mora na enkrat deliti z njim. Ta velika sprememba v starejšem otroku običajno vzbudi strah, da ga starši nimajo več toliko radi kot prej, da imajo dojenčka raje kot njega (sploh mama, ki je v tako intenzivnem odnosu z dojenčkom) in morda celo, da bo naklonjenost in ljubezen staršev izgubil.

Vzrok za spremembo v obnašanju vašega sina tako leži v njegovi stiski, ki jo v zadnjih mesecih najverjetneje doživlja. Vendar pa mu to veliko spremembo v njegovem življenju seveda lahko pomagate čustveno predelati in sprejeti. Za to, da sinu lahko pomagate zmanjšati stisko, pa je najprej pomembno, da se dovolj dobro počutite vi sami. Vabim vas, da pogledate, ali si za to zahtevno obdobje morda lahko najdete še kakšno dodatno pomoč (nekoga, ki bi za kakšno urico poskrbel za dojenčka, da se vi malo spočijete, se povežete s starejšim otrokom …)? Predvsem pa poglejte, ali trenutno v svojem življenju prejmete dovolj čustvene podpore. Če je ne, razmislite, ali se lahko morda znova malo bolj povežete s kakšno prijateljico oz. drugim staršem, ki bo lahko neobsojajoče in sočutno prisluhnil vašemu doživljanju (v povezavi s tem, kako vam je s sinom in dojenčkom včasih težko, kako je vse skupaj naporno …)? Več priložnosti kot boste imeli, da svoje doživljanje z nekom podelite, bolj razumljeno in umirjeno se boste počutili, posledično pa lažje sinu pomagali olajšati stisko ob prihodu sorojenca.

V povezavi z razreševanjem sinove stiske vam predlagam, da najprej v vajin odnos vnesete čas za igro, v kateri se boste z njim močno povezali (občutek povezanosti je s prihodom sorojenca namreč izgubil). Čisto razumljivo, da ob majhnem dojenčku tega časa ne boste našli veliko, ampak nič hudega. Čas za igro si vzemite takrat, ko je to možno (npr. ko lahko vaša mama za nekaj minut prevzame dojenčka), tudi če je to samo 10 minut na enkrat. Čas za skupno igro začnite tako, da sina navdušeno vprašate: »Zdaj imam 10 minut časa, kaj bi se z mano rad igral?« Potem sledite sinovim željam, med igro bodite polno prisotni (ne glejte na telefon, ne hodite do štedilnika …), z njim se navdušeno igrajte, med igro ga večkrat ljubeznivo poglejte v oči, ko spontano nanese na to, bodite z njim v ljubečem telesnem stiku, naj z vašega obraza razbere, da res uživate z njim in da ga imate zelo radi. Med igro ga pri ničemer ne popravljajte in o ničemer ga ne učite (npr.: »To ni prav, to naredi tako.«), ampak mu pri igri samo sledite.

Takšna igra otroke navda z globokim občutkom ljubljenosti, povezanosti in posledično čustvene varnosti v odnosu z nami. Ker bo vaš sin med igro ob vas začutil večjo čustveno varnost, se lahko zgodi, da bo na enkrat ob nekem manjšem problemu (npr. ker ne bo našel igrače, ki jo bo iskal) začel močno jokati ali bo čustveno izbruhnil. Ob tem čustvenem izbruhu vam bo v resnici pokazal, kako ga je morda strah, da vas je izgubil, in kako ga boli, da nima več toliko vašega časa in pozornosti, kot je je imel prej. Zelo možno je tudi, da bo začel jokati, ko boste oznanili, da je (po npr. 10 minutah) časa za igro konec. Ko sin začne jokati ali čustveno izbruhne (tudi v situacijah izven igre), samo bodite ob njem in ga sočutno poslušajte, da bo čutil vašo ljubečo prisotnost. Na ta način mu boste počasi pomagali čustveno predelati to veliko spremembo v njegovem življenju.      

Poleg tega mu enkrat, ko boste z njim v dobrem stiku, recite, da razumete, da mu je zdaj, od prihoda sorojenca, včasih tudi težko, ker vi zanj nimate več toliko časa. Recite mu, da ga imate še vedno močno radi in da se to nikoli ne bo spremenilo. Povejte mu tudi, da je čisto v redu, če včasih čuti tudi jezo do vas ali do dojenčka ali pa žalost. Lahko mu rečete tudi, da ko bo postal jezen, žalosten ali ga bo strah, vedno lahko pride do vas in vam to pove, vi pa ga boste po najboljših močeh poslušali in ga spomnili na to, da ga imate radi.

Bolj kot bo vaš sin spet začutil zaupanje in povezanost v odnosu z vami, manj se bo na različne načine »moteče« obnašal. In ko se bo to vseeno zgodilo, ga ne pošiljajte na stopnice ali v sobo (sin se zaradi prihoda dojenčka že počuti bolj samega, morda tudi zavrnjenega ali čustveno zapuščenega – kaznovanje z izolacijo pa te občutke v otrocih samo še poglobi). Namesto tega jasno in ljubeče postavite mejo, potem pa poglejte, katera čustva ali nezadovoljene potrebe se nahajajo za sinovim obnašanjem (v tem obdobju bo verjetno pogost razlog v ozadju njegovega obnašanja občutek izgube povezanosti z vami). Nato poglejte, ali lahko najdete kakšno rešitev, ki bo sprejemljiva za vse (za vas, dojenčka in starejšega sina). Npr.: »Jan, nočem, da zdaj kričiš, ker boš zbudil dojenčka. Kaj se dogaja? A mogoče veš, kaj zdaj potrebuješ? Bi želel priti k meni? Lahko prideš k meni in tiho gledaš knjigo (če je tisti trenutek to izvedljivo, če ni, pa na primer rečete, da želite, da počaka, da dojenček zaspi, potem pa pridete k njemu in da se že veselite, da boste videli, kaj je zgradil iz kock).«

Bolj kot bo vaš sin začutil, da ga imate še vedno močno radi in da kljub prihodu dojenčka ni izgubil vaše bližine (čeprav prejme manj vaše pozornosti), manj se bo obnašal na nezaželen način in bolj bo sodeloval z vami. Za to, da boste sina lahko navdali s temi občutki, pa vam želim, da najdete dovolj čustvene podpore najprej zase. Vse dobro.