Andreo Cesar tudi osebno poznam. Je zanimiva, nekdo bi morda rekel, da je posebna. Je odkrita, nekdo bi morda rekel, da je včasih preveč neposredna in zahtevna. Zelo jo cenim, ker je ekološko osveščena in ker ji je mar, kakšen planet bomo pustili našim zanamcem. Bila je pobudnica, da smo starši drugošolcev domače piškote za Miklavževa darila namesto v plastične zapakirali v bolj ekološke papirnate vrečke in nekaterim se je to zdelo revolucionarno. Čeprav v resnici ni. Namreč, že naši starši so marsikaj zavijali v papir in skupaj smo mleli star suh kruh za krušne drobtine.

43-letna mamica štirih otrok, starih od skoraj šest do 12 let, je zaradi raziskovalnega duha ter ljubezni do živali in narave že v osnovni šoli vedela, da bo biologinja. V srednji šoli je hotela postati aktivistka, ko sicer v večini Slovenije sploh še ni bilo organiziranega, kaj šele ločenega zbiranja odpadkov. Odraščala je v dobi, ko je bilo normalno, da se je smeti odpeljalo v gozd in vsebine greznic spustilo na njivo, kjer so gojili zelenjavo.

Pravi, da ima sanjsko službo. Dela v komunalnem podjetju, kjer skrbi za kakovost pitne vode. "V času mojega študija je bilo varstvo okolja omejeno bolj na naravo, živali in rastline. Pozneje se je razvila ekologija, ki so jo ljudje enačili bolj kot ne z ločenim zbiranjem odpadkov. Med službovanjem sem se odločila najprej za magistrski študij varstva okolja in vmes rodila prvega otroka ter nato nadaljevala doktorski študij in vmes rodila še dva otroka. No, šele v zadnji porodniški sem imela ob končanem šolanju več prostega časa," se spominja.

Zakaj in kdaj si se odločila, da boš skušala delovati karseda okolju prijazno? Kaj je bil povod, ločnica?

Z možem sva bila zadnjih 10 let zelo zaposlena vsak s svojimi projekti. Pravim, da sem bila na 300 odstotkov, ob koncih tedna pa sem bila samo še bolj aktivna. In šlo bi verjetno v nedogled, če me ne bi pred letom in pol ustavila možganska krvavitev. Zadela me je možganska kap in sledili so drugi zdravstveni zapleti. Skoraj ne bi preživela.

Pred približno pol leta, ko sem prišla malo k sebi, sem pričela razmišljati, kaj lahko jaz doprinesem svetu. Ugotovila sem, da tako ne morem več naprej. Spoznala sem, da je moja glavna naloga sedaj vzgojiti otroke, ki bodo prijazni do sebe, do bližnjih in tudi do narave. Ker sem raziskovalnega duha in ker mi posledično ne morejo prodati "mačka v žaklju", sem se lotila raziskovanja sveta odpadkov. Ugotovila sem, da so trgovine prepolne embalaže iz različnih plastičnih mas. Embalaže za enkratno uporabo, ki jo brez slabe vesti vržemo v zabojnike za embalažo, rekoč: "Saj bo že komunala poskrbela zanje, jaz sem naredil svoj del."

Vsak posameznik je danes pred pomembno odločitvijo - ali bom že končno naredil korak naprej ter pričel zmanjševati količino nerecikliranih izdelkov in njihovo čezmerno uporabo (ker v končni fazi vse konča kot odpadek) ali ne. Zato sem za začetek pri nakupovanju hrane in gospodinjskih pripomočkov izločila izdelke, ki so zaviti v plastično embalažo, ki imajo konzervanse in ki morajo pripotovati pol sveta do naših trgovin. Kmalu sem ugotovila, da sem si v resnici zadala težko nalogo.

Ampak vseeno smo kot družina začeli bolj podpirati lokalno proizvodnjo hrane in ostalih izdelkov. Že hitro sem ugotovila, da sem zapravila polovico manj denarja, čeprav sem morala kupiti nekaj dražjih in biorazgradljivih izdelkov, kot so recimo vrečke za odpadke, krpe za pranje posode in podobno. Res pa je, da sem vsakič razmislila, ali izdelek res potrebujemo, preden sem ga dala v nakupovalni voziček. Od tedaj nakupim veliko manj stvari. Ko na primer otroci ne pojedo jogurtov in jim preteče rok uporabe, ostanejo en teden brez jogurtov. Še vedno prilagajam sistem, se učim, in priznam, da sem decembra malo popustila.

Kako se okolica, otroci, znanci odzivajo na tvoje pobude, predloge za bolj ekološko ravnanje? Kakšne so tvoje izkušnje? Ti prisluhnejo ali večkrat naletiš na gluha ušesa?

Ko so se naši večji trgovci končno ekološko ozavestili ter na police postavili vrečke za sadje in zelenjavo za večkratno uporabo, jaz brez njih ne grem več nikamor. V torbici vedno nosim več vreč iz blaga in niti pod razno nočem vzeti plastične vrečke v trgovini. A žal pogosto opažam, da še vedno samevam ter da marsikdo veselo nalaga sadje in zelenjavo v zastonjske plastične vrečke. Če sta sadje in zelenjava zapakirani v plastične zabojčke in folije, jih ne vzamem, razen, če res ni druge izbire. Verjetno žal že pri kmetu zapakirajo na primer brokoli, cvetačo, kumaro v folijo. In zaradi svoje diete, vzamem tudi kakšno zelenjavo, ki ni lokalna, slovenska, ker mi že zmanjkuje idej za svojo prehrano.

Če rečem, da nečesa ne jem zaradi zdravstvenih razlogov, ljudje razumejo, drugače pa ne najbolje. Mnogi so žal nevedni, jaz pa pravim, da ni nekaj kar tako poceni, da dobra hrana ne more biti naprodaj za smešno ceno. Moti me tudi, ker imamo zdaj vse leto na razpolago vso možno zelenjavo in skoraj vse sadje. Postali smo razvajeni. Celo leto dobro jemo, med prazniki pa dodamo še več. Sama prisegam na "manj je več".

Kako ljubezen do narave prenašaš na svoje otroke? Kako jih učiš, da je pomembno biti okolju prijazen? Kakšen je njihov odziv?

Otroci so kar hitro sprejeli bolj ekološki način življenja in tudi že poučujejo sošolce. Sicer godrnjajo, da imamo prazen hladilnik, saj bi z veseljem živeli od paštet, pic, čipsa in mleka. Razlagam pa jim, da bomo kupovali osnovna živila, saj majoneza, razni sadni deserti, sokovi, sladke pijače in podobno niso nujno potrebni za življenje in bodo le občasno redka poslastica.

Čim večkrat gremo z otroki na pohod na bližnji hrib, kjer imamo na vrhu mini piknik. Zelo veliko se igrajo zunaj, čeprav se potem jezim, ko perem in čistim za njimi. Poleti večkrat zakurimo ogenj, pečemo hrenovke (domače, lokalne), čevapčiče in koruzo. Velikokrat ustvarjamo s kvašenim testom, ko povabimo še sosedove otroke, in decembra pečemo piškote. Otrokom hočem pokazati, da ni treba vsega kupiti, da se da doma narediti tako kruh kot tudi grisine, rezance, njoke, puding.

Doma smo na podeželju in moji otroci še vedo, kakšni so krava, prašič, koza. Tudi doma imamo vietnamske prašičke in koze, sosedje pa imajo krave in kokoši. Moji otroci že od nekdaj niso veliki ljubitelji mesa in se borijo za vsako žival, ki gre od doma.

Razvil se je tudi trend, ko se ženske ne odločajo več rojevati otrok, ker jih ne želijo roditi v ta svet, v negotovo prihodnost, v svet podnebnih sprememb ... Kakšen je tvoj odziv, komentar? Tudi kot mamice štirih.

Sem zelo zelo odgovorna oseba in imam rada vse pod nadzorom. Tudi sama sem seveda razmišljala, ali bi sploh rada imela otroke v takšnem svetu. A očitno je v meni tlel prevelik materinski nagon in verjetno bi imela še več otrok, če bi bilo možno.

Sem realistična. Svojih otrok ne dojemam kot "sončke", ki ničesar ne naredijo narobe, ki so ena sama sreča, ki jim je treba izpolniti vsako željo. Vidim jih kot bodoče odrasle ljudi, ki bodo čez leta poskrbeli za naju z možem, ki bodo vodili svet. Starševstvo je odgovorna naloga in tudi mene je strah, da sem in da bom še naredila preveč vzgojnih napak. Ampak to je naravno in normalno.

Prosim zaupaj nekaj enostavnih nasvetov za starše, kako lahko že danes poskrbijo za bolj okolju prijazno delovanje. Govorim o gospodinjskih opravilih, in sicer morda naravna čistila, ugašanje luči, ugašanje naprav s stanja pripravljenosti, recikliranje, zmanjšanje količine smeti ... Skratka, ideje, kako si ti svoj dom naredila bolj ekološki.

Mož me "heca", da hočem biti preveč "zero waste" (brez odpadkov, op. a.) in da komunala kmalu ne bo imela več kaj početi. Biti brez odpadkov je nerealno, česar se zavedam. Veliko berem, raziskujem in tudi sama poskusim, če resnično deluje. Objavljam tudi na družbenih omrežjih, a ne dobim veliko všečkov, da ne bi mislili. Nas pa je vendarle nekaj žensk, ki se trudimo v gospodinjstvu uporabljati čim bolj okolju in naravi prijazne rešitve.

Zastruplja nas tudi kozmetika, ki jo uporabljamo vsak dan. Sama se leto in pol ne barvam las, temveč imam zdaj svojo naravno barvo, in ne uporabljam ličil. Težko mi je, ker smo ženske rade lepe, a želim biti zgled svojim hčeram. Delati moramo na svojem značaju, ne zunanjem videzu. Pa sem bila prej športnica, obsedena s težo. Zaradi odpadne embalaže in zaradi zdravja uporabljamo naravno lokalno kozmetiko, ki ne uporablja plastične embalaže.

Nekaj idej:

→ za čiščenje kopalnice in stranišča (keramike, pipe) uporabljam kis za vlaganje in sodo bikarbono. S kisom popršim, potrosim sodo, zdrgnem in sperem.

→ za čiščenje oken, pohištva, avtomobila in oblačil uporabljam koncentrirano naravno čistilo, ki ga razredčim s stekleničko s pršilko. Večina prodajanih čistil ima oznako nevarno zdravju, kar jaz takoj čutim na koži, zato moram uporabljati rokavice.

→ tudi pralni in pomivalni stroj lahko opereta s pomočjo samo sode bikarbone, kar pa še preizkušam.

→ namesto sušilca lahko - tako kot naše mame - obešamo perilo na sonce. Sušilec perila je sicer krasna iznajdba, ker samo predevaš oprano perilo in ga mehkega lahko takoj uporabiš. Ugotovila sem, da potem otroci potrebujejo manj oblačil, ker hitreje krožijo. Pri uporabi sušilca je mene recimo ustavilo dejstvo, da se pri sušenju oblačil še bolj izločajo mikrovlakna, ki jih potem spuščamo v naravo, ki jih pojemo in ki jih vdihavamo. Problem je, ker gre za sintetična vlakna, katerih osnova je nafta. In naš planet se bo čez leta zadušil v mikroplastiki, če ne bomo začeli ukrepati. Aja, pa še otroci dobijo zadolžitev obešanja perila, zlaganja in likanja.

→ mi veliko kupujemo lokalno. Danes se žal tudi na podeželju ljudje pritožujejo, da se nič ne izplača. Res je, da delo na kmetiji ni enostavno. Jaz od staršev, tašče in ostalih vaščanov dobivam veliko zelenjave, ker sem bila lani zaradi kapi brez svojega vrta. Ker imamo na spletu poplavo receptov za različne jedi in pekovske izdelke, spečemo domač kruh. Pozivam: bodimo samooskrbni. Mene recimo ni prizadelo dejstvo, da smo imeli lani med prazniki zaprte trgovine.

→ namesto plastičnih vrečk uporabljajmo papirnate, še bolje vrečke iz blaga ali pa vsaj vzdržljive velike vreče, ki jih ima vsaka trgovina in res dolgo zdržijo.

→ sadje in zelenjavo v trgovini nabirajmo v vrečke za večkratno uporabo. Jaz jih imam vedno s sabo, skupaj s hladilno skrinjo, da ne prekinem hladne verige.

→ živil, kot sta na primer meso in zelenjava, ni treba dajati v plastične vrečke za enkratno uporabo, ki jih potem zavržemo. Sama vedno najprej dam posamezne kose (tudi mesa) na krožnik in v zamrzovalnik, da malo pomrzne. Nato koščke predevam v plastične posode ali v posodice od jogurtov in namazov. To sicer ni najboljša rešitev, ker sta najboljša steklo in keramika.

→ namesto sokov in kupljene vode pijte vodo iz pipe. Voda v Sloveniji je nadzorovana in zaenkrat še primerna za uživanje, razen v izjemnih primerih. Tako zmanjšamo uporabo plastenk.

→ zelo velja "malo denarja, malo muzike". Ni nekaj poceni brez razloga. Kakovost stane. Vseeno, dajmo podpirati domače proizvajalce, če le lahko. Potrošniki imamo moč spremeniti proizvajalce in prodajalce.

→ ne kupujmo prevelike zaloge živil z omejenim rokom uporabe, ker zavržemo preveč hrane.

→ pri nabavi se odločimo za živilo, ki vsebuje čim manj plastične embalaže.

→ reciklirajmo hrano, ki ostane. Star kruh lahko na primer zmeljemo v drobtine, naredimo kruhove cmoke.

→ sami lahko naredimo na primer marmelado, začimbno mešanico, ajvar, paradižnikovo omako.

Drži, da velja vsak posameznik? Kako lahko eden sam sploh vpliva, kaj spremeni?

Pravijo, da sem naivna in da kot posameznica ne morem spremeniti sveta. Lahko pa spremenim sebe in vzgojim otroke, da razumejo, da ne potrebujemo vsake neumnosti, ki jo prodajajo. Zato, da, po mojem mnenju šteje vsak posameznik. Če nas bo več, lahko skupaj spremenimo svet.