Justina Husu je strašno zanimiva ženska. Že 31 let učiteljica slovenščine pravi, da je zadnja leta tudi učiteljica ZA Življenje, saj svoja življenjska spoznanja predaja naprej. Hkrati pove, da je tudi sama velika učenka, ki se bo učila do zadnjega diha ... Znanje črpa od vsakega človeka, od sebe, od narave, od življenja samega. Verjame v energije in otroke poimenuje "dušice", odrasle pa "duše". In njena duša je marsikaj doživela ... pretrpela. V otroštvu je bila zlorabljena in šele kot odrasla je zmogla dovolj moči, znanja in čustvovanja, da je pozdravila prizadeto punčko v sebi. Potolažila jo je in ji pokazala moč čustvovanja, priznanja, spoznanja. Iskrenosti ... najprej do sebe in nato tudi do drugih. Takrat je kot odrasla lažje zadihala, z njeno ozdravitvijo pa je razbremenila tudi svoja sinova.

Njene želje sovpadajo z željami ogromne večine - "da bi bili odrasli dovolj odgovorni, da bi otroke vzgajali v ljubečem družinskem okolju, kjer bo čutil sprejetost, kjer bo slišan in spoštovan in ne bo priča našim partnerskim prepirom, nasilju, deležen poniževanja, zlorabe. Poskrbimo, da bo razvijal svoja najmočnejša področja in ne podlegajmo množičnemu valu hlepenja po dobrih ocenah in uspehih na številnih področjih, če to ni njegova želja, njegov cilj. Učimo se, da bomo s svojo odgovornostjo otrokom vzor, kajti le tako bodo lahko prevzemali odgovornost za svoje življenje. In naše zaupanje jim bo dalo vedeti, koliko bogastva nosijo v sebi, kaj vse zmorejo, koliko moči imajo. Starši in učitelji radi drug v drugem iščemo vzroke za težave otrok, a resnica je, da nas otroci najpogosteje s težavami opozarjajo ravno na tisto, kar moramo razčistiti mi sami znotraj sebe," se zaveda.

Da, res je - starši želimo najboljše za svoje otroke. A v modernem svetu, kjer le najboljši uspejo, mnogi podležejo in morda od otroka zahtevajo preveč. Kako naj starši ne pritiskamo preveč na otroke, kako naj na njih ne skušamo izpolniti svojih neuspehov? Kako jim pomagati razviti njihov najboljši potencial? Kako, da bodo izpolnili svoja in ne naših pričakovanj?

Najprej je treba sprejeti, da je vsak otrok unikat. Da ima svojo dušo, pamet in telo. Mi smo samo tisti, ki smo ga sprejeli v življenje oziroma ki si nas je izbral, saj je že kot duša verjel, da mu bomo lahko nudili največ. Ob njegovem prihodu pa mi navadno že živimo po vzorcih vsega, čemur smo podlegli, in pozabili, kdo smo.

Največ damo otroku, če ga z vsem spoštovanjem sprejmemo takega, kot je. Da ga začutimo, da mu že v otroštvu pustimo preko igre izraziti največja zanimanja, da vidimo, kam ga pelje njegova duša. Da ga spodbujamo in da mu dovolimo hoditi po svoji poti. Mi pa seveda skrbimo, da je varen, da ne odstopa v smer, ko bi lahko škodoval sebi ali komu drugemu.

Praviloma se namreč ustrašimo, ko nekdo odstopa od običajnega, splošno sprejemljivega, in taki otroci so pogosto pod največjim pritiskom. Ko denimo punčka že kot otrok nakazuje, da bi bila rada manekenka, nekako sprejmemo, pa še takrat nas je običajno že strah, da ne bi bila anoreksična.

Ampak predvsem imamo starši kup strahov, otroci pa že zgodaj zelo natančno vidijo, kako bi šli po svoji poti. Zato ... opazujte otroka in mu pustite hoditi po njegovi poti, hkrati pa ga usmerjajte in sprejmite, četudi bo izrekel nekaj za nas imaginarnega. Če nam recimo pove, da v sobi vidi vile, sprejmite, da jih on vidi, mi pa ne. Zanj so vile tam.

Predvsem je pomembno, da kot starši poskrbimo, da bo otrokovo srce ostalo odprto. Če bo imel odprto srce, nam bo povedal tudi, ko mu kaj ne bo všeč ali ko ga bo kaj prizadelo. Ko zapremo srce, žal ponavadi že v otroštvu, pa ne čustvujemo, vse skrivamo. Najprej sami pred seboj in nato seveda tudi pred drugimi.

Je uspeh pogoj za srečo v življenju?

V bistvu je biti srečen največji uspeh. Da, uspeh je pomemben, ampak v današnjem času ga pojmujemo izrecno kot uspešnost v šoli, kot nujo doštudirati, narediti magisterij, dobiti dobro zaposlitev, biti finančno preskrbljen. Seveda na Zemlji potrebujemo denar, ampak lahko ga imamo ogromno, pa smo znotraj popolnoma izžeti, saj ne sledimo temu, kar prihaja iz nas. V resnici pa je uspeh izpolnjeno živeti svoje poslanstvo.

Ravno pri tovrstnem pojmovanju uspeha smo šli starši po mojem mnenju predaleč, saj že vnaprej izoblikujemo pot otroka. Četudi naše notranje vizije "naš otrok bo arhitekt, ker smo v družini arhitekti" nikoli ne izrečemo oziroma fizično pokažemo, smo na nek način onemogočili sina, ki si morda želi biti baletnik. Pritiskamo na "uspešnost", otroci pa potem večinoma naredijo vse na svetu za zadovoljitev staršev.

Premalo se zavedamo, da otroci naredijo vse, da bi bili mi srečni kot starši. Oni nas brezpogojno ljubijo. Hkrati čutijo krivdo za vse težave, ki jih imamo odrasli med seboj, v sebi ali v partnerstvu. Premalokrat jim povemo, predvsem pa pokažemo, da sta mama in oče najprej partnerja ter da je odnos med njima njun, da so njune morebitne težave. Če otrok tega ne ve, se lahko znajde v "vrtincu" med vsem, čeprav ni nič kriv.

Torej, če je mama žalostna zaradi odnosa z očetom, naj zajoka pred otrokom ali naj skriva solze? Zakaj?

Vprašanje, kaj si lahko predstavlja zelo majhen otrok. Zelo majhnim otrokom je namreč marsikdaj težko kaj razložiti in dopovedati. Ampak tudi oni že čutijo žalost, četudi so stari samo dve leti. Menim, da bi bilo pošteno reči: "Danes me je nekaj razžalostilo in moje srce je žalostno. Jokam, da bo šla žalost ven." Tako damo čudovit zgled, kaj storiti, ko nas nekdo razžalosti.

Idealno bo tudi za fantka, če bo kdaj videl očeta jokati, da ne bomo imeli več moških, ki ne bodo znali izraziti svojih čustev. In nič ne bo narobe, če bo mama rekla: "Zdaj sem pa jezna!" Namreč, tudi jeza je del našega čustvovanja. Nikoli ni narobe, če izrazimo čustva. Še posebej pri jezi, ki jo sicer tlačimo, tlačimo, tlačimo ... Nato pa nam mogoče šef v službi ali mož nekaj reče, in vsa potlačena jeza plane iz nas, žal včasih tudi na nič krivega otroka. V takih primerih bo spet ponotranjil, da je on kriv, da je on razlog.

Veliko je tudi zamolčanih splavov, o katerih mame ne govorijo. Njihovi otroci nenehno iščejo nekoga, ki ga ni. V notranjosti čutijo bratca ali sestrico, četudi se nikoli ni rodil. Bil je spočet, zato bodimo iskreni in mu to povejmo. Otrokom lahko preko pravljice povemo, da je nekje bil otrok, dušica, ki se ni rodila in da ga vseeno lahko čutimo kot bratca ali sestrico.

Resnica je ključ do vsega. Nič ni narobe, če kot starši priznamo, da nečesa ne zmoremo ali ne znamo. Če smo tega sposobni, ne bomo vzgajali "robotov", ki morajo nekaj storiti, ker se tako od njih pričakuje.

Zakaj moramo odrasli najprej razrešiti svoje težave, vi pravite svoje nerešene vzorce? Kako nato vplivamo na otroka in kaj se zgodi ob nerešenih vzorcih?

Prvi, manjši vidik je, da je vsaka duša prinesla s seboj na svet paket nerazrešenih stvari, ki jih želi razrešiti v tem življenju, da bi napredovala. Drugi vidik je vse, kar smo dobili po rodovni liniji. Če smo po rodovni liniji recimo dobili vzorec nezmožnost izražanja čustev, imamo to nerazrešeno znotraj sebe. Če tega ne bomo predelali, bomo to avtomatično prenesli na otroka. Vsak naslednji v rodu, ki sprejme vsa nerazrešena bremena, ima večje breme. Zato je razrešitev tako dragocena.

Konkretno - če imamo po rodovni liniji nerazrešen vzorec strahu, strah prenesemo na otroka. Tako imamo iz roda v rod ljudi, ki imajo obolele ledvice ali jim celo odpovedujejo. Namreč, strah čutimo v ledvicah in če ga ne predelamo, bodo ledvica tudi fizično obolela.

Če pa se ustavimo in če si priznamo, da na primer ne znamo izražati čustev, da imamo ta vzorec, lahko nekaj spremenimo. Lahko si pomagamo s knjigami, se udeležimo delavnic ... Ko začnemo delati pri sebi, smo razbremenili otroka. Sama sem začela tako delovati že pri odraslih otrocih in sinova sta se mi lani zahvalila za vse, kar sem naredila zase in posledično za njiju. Energetsko namreč čutita, da sem jima odvzela polovico bremen.

Kaj je zdrava družina? Kakšni naj bodo odnosi v družini?

Ideala ni predpisanega, sicer bi bil svet dolgočasen. Ampak, zdrava družina, je ... No, najprej se je treba zavedati, da je prva linija odnosa partnerstvo. Starši so bili najprej partnerji, kar jih veliko pozabi, ko postanejo starši. Drugo zavedanje je, da spočetje otroka ni samo nekaj fizičnega, ko se združita jajčece in semenčica, temveč je spočetje telesa, ki bo dom duše. Ta pa ima natančno izdelano vizijo, kaj bo naredila v svojem življenju. To je treba sprejeti z vso svetostjo. Naši predniki so temu namenili ogromno. Ko je bil otrok spočet, so mu posadili drevo, da bi prizemljili njegovo dušo. Zakopali so recimo prve laske, zobke, nohtke ... v zemljo, kjer je energija. Veliko pozornosti je bilo posvečene otroku, da bi se čutil sprejetega. V bistvu so ga častili.

Velik pomen ima tudi ljubezen, ki dejansko pomeni sprejeti nekoga. Mi pa jo dostikrat razumemo drugače, da si lahko nekoga lastninimo v smislu "si moj partner, si moj otrok". Če bomo vse to znali sprejeti, bomo tudi vedeli, da je prišel ta otrok tudi nam nekaj pokazat, da nas bo nekaj naučil. Otrok do četrtega, petega leta je tako odprta knjiga, ima odprto dušo, povezave ... Že zelo majhni otroci nas znajo zelo presenetiti. Moj sin mi je recimo pri treh letih rekel: "Na ustih med, v srcu led." Takrat mi je povedal, da navzven delujem dobro, v notranjosti pa sem popolnoma sesuta. On je vedel, jaz pa takrat še ne. Temu rečemo zavedanje.

Torej, ni idealnih družin. So samo družine. Ampak so družine, v katerih lahko vsi člani krasno rastejo in kjer se čuti umirjenost, toplina, ali družine, kjer se zatirajo, se dušijo. Naučeni pa smo, da moramo navzven vsi delovati idealno. Po mojem mnenju nam lahko veliko nudi narava, saj nas energije v njej odpirajo, umirjajo. Tudi rastline in živali nam lahko dajo ogromno življenjskih modrosti, če jih le hočemo videti, čutiti ... Mislim, da se bo čutno odprla vsaka družina, ki bo namesto nakupovalnega središča izbrala sprehod v naravo.

Zanimivo, ko ste omenili, da razumemo ljubezen kot lastnino. Ali so nam otroci kaj dolžni? Zakaj od otrok pričakujemo, da bodo pridni in ubogljivi, hkrati pa stremimo, da bodo čim bolj samostojni? Ali omenjeno sploh sovpada?

Kaj sploh pomeni beseda "priden"? Priden pomeni, da ustrezaš nekomu drugemu. Priden je beseda, ki je jaz osebno več ne izrekam. Če rečem otroku, da je priden, pomeni, da je uslužen mojim zahtevam, da mi je pokoren. Lahko pa raje rečem, da je konstruktiven, da je ustvarjalen, da je prijazen, da je srčen. Ko rečem "ti si priden", si na nek način nekoga že lastninim.

Ključno je spodbujanje, vera v človeka. Vsi kdaj podvomimo vase in takrat nam največ pomeni, če nam nekdo reče: "Pa saj ti to zmoreš." V človeško družbo pa je bolj zažrta tekmovalnost kot podpora. Dokler ne bomo predvsem ženske spet začele biti zaveznice ... Namreč, ženska energija je kot voda, ki dela strugo za naprej, tudi za moške. Sicer smo ženske na tem področju že naredile velike premike, pogrešamo pa srčnih moških, ker je tam včasih težje iti v čutenje. Moški se morajo zaradi zakoreninjenih zmotnih prepričanj, kaj je pravi moški, še bolj potruditi, da pridejo v občutke. Vse ta tekmovalnost pronica tudi v družine, kjer pogosto že družinski člani tekmujemo med seboj.

Prav tako se ne zavedamo več hierarhije v družini, ki je zelo pomembna. Moški so pozabili, da so "glava družine", da imajo odgovornost, da stvari postavljajo na svoje mesto. Velikokrat sta oče in mama vsak na svojem bregu, otroci pa so nekje vmes. Takrat je treba narediti red. Vse se uredi, ko se člani postavijo na svoje mesto, prevzamejo svojo vlogo.

Zakaj je tako pomembno, da otroci vidijo starše čustvovati? Kako naj jih starši naučimo na primeren način izražati čustva (tudi negativna) in kakšno popotnico za življenje jim posledično dajemo?

Najprej bi poudarila, da ni negativnih in pozitivnih čustev. Čustvo je čustvo. Če neka situacija v nas vzbudi bolečino, nas boli srce. Takrat si moramo priznati bolečino. Če jo zanikam, kako naj potem ozavestim bolečino? Enako je z otrokom.

Žal smo vzgojeni, da moramo vse zdržati, potrpeti. Že zelo majhne otroke povežemo z željo po "uspešnosti", pritiskamo nanje. Primer - če smo punčko vpisali k baletu, plačujemo za plesne ure, zato jih je treba obiskovati, njo pa ravno tisti dan boli trebušček. Mogoče se ji je tisti dan v vrtcu zgodilo nekaj, zaradi česar resnično noče plesati. Mi pa jo kot starši rinemo k baletu, hkrati pa ji že sporočamo: ne čustvuj, potrpi, pojdi, pleši.

Ko se med seboj stepejo bratje in sestre, znamo izreči: "Ah, daj, daj, zakaj si tako občutljiv?", "Zakaj znova jokaš? Ti si ena jokica" oziroma "Fantje ne jokajo". Ali ko petletnik morda že dvakrat zabrusi, da ne bo pospravil za sabo, mi pa ne vidimo, kako je jezen. Takrat bo mogoče prijel skodelico in jo vrgel po tleh, saj bo želel pokazati svojo jezo. Mi pa ga bomo takrat okarali, češ zakaj je to storil.

Namesto, da gremo takrat v "vojno", mu pokažimo, da vemo, da je jezen. Vprašajmo ga: "Zakaj si jezen, kaj te je razjezilo? Kako bi lahko izrazil jezo?" Naučimo ga rekoč: "Poglej, tam je vzglavnik. Ne smeš udariti bratca ali sošolca, tam imaš vzglavnik. Pojdi in tolči po njem, dokler ne začutiš olajšanja." Že v šolo bo šel v hkratnem zavedanju, da ne sme udariti sočloveka in da je zanj dobro, če da jezo ven.

Kaj je pomembneje - dobre ocene ali zdrava, morda pomirjena otroška duša? Naj raje pustimo otroku sanjati? Zakaj?

Otrok, ki se čuti, bo pridobil ravno take ocene, kot jih potrebuje. Da, vem, potrebno ga je naučiti delovnih navad. Jaz tudi mojim učencem pravim, da je šola popolnoma v redu, da v njej vadimo, da bomo več znali. Obenem jim svetujem, naj se učijo organizacije.

Otroci namreč v sebi nosijo sanje in morda si nekdo želi biti vrhunski umetnik. Vendar si mora tudi vrhunski umetnik znati organizirati čas. Če pripravlja razstavo, mora umetniška dela dokončati v roku, pravočasno mora poslati vabila. Kot starši denimo ne boste mogli reči, da danes pa ne bi otroka previli. Ga pač morate, nimate izbire.

Tukaj vidim smisel učenja. Po mojem mnenju bi morala v šoli več časa posvečati spoznavanju sebe in medsebojnim odnosom. Opažam, da otroci kot sošolci med seboj zelo pritiskajo na vzorce, ki jih mora nekdo predelati. Znajo recimo nekoga spodbujati, tako da ga morda zafrkavajo. Ampak ne iz hudobije, temveč čutijo, da ga morajo pripeljati do točke, da mu bo prekipelo, da bo lahko šel dalje.

In nikakor ne smemo vseh metati v isti koš. Imamo otroke, ki si želijo biti uspešni, ki so si zadali biti vrhunski na vseh področjih, kar tudi z lahkoto dosežejo. Potrebujejo starše, ki jih podpirajo. Imamo pa otroka, ki mu je kristalno jasno, da si želi biti cvetličar, ki bo aranžiral šopke ... in zanj je "umiranje" poslušati fiziko.

Ogromno je, če otrokom priznamo, da vemo, da jim nekaj ni zanimivo, ampak da se pač morajo naučiti določene stvari. Preneseno - če želim narediti dober sladoled, moram najprej pomolsti kravo, čeprav mi molža ne paše. Na koncu pa bom uspel - naredil bom dober sladoled in dosegel želeni cilj.

Opozorila bi še, da lahko otroci hitro poistovetijo, da so vredni, kolikor je vredna ocena. V šoli denimo ogromno jokajo zaradi ocen. Jaz jim rečem, naj pogledajo okoli sebe, da šola še vedno stoji, da mesto še stoji ... čeprav je učenka dobila dvojko. Vprašam jo tudi, ali jo dvojka določa. Njen odgovor je na dlani - ne. Nato jo vprašam, pa kje je potem težava. Odgovori, da jo skrbita mami in oči. Zatem jo pobaram, ali je dvojka njena ali njuna, in seveda odgovori, da njena.

Ključno je vprašanje, zakaj je dobila "samo" dve. Ponosna sem na nekatere starše, ki otroku že rečejo: "Če si se učil in trudil, pa si vseeno pisal dve, me dvojka ne moti. Če je dvojka, ker nisi delal in ker se nisi potrudil zase, me pa moti". Da, dvojka je lahko dobra ali slaba ocena.

Kaj si želijo otroci? Po čem hrepenijo, o čem sanjajo? Se njihove sanje skladajo s predstavo modernega sveta?

Pogosto se ne. Včasih so otroci že tako odmaknjeni od svojih čustev, da se jim zdi nedosegljivo nekaj, po čemer hrepenijo. Čeprav si ne želijo ničesar velikega. Včasih si otrok želi živeti v gozdu, ker ima nek spomin, ker se zaveda, da bo tam srečen. Po mojem mnenju je treba otroke spodbujati, naj se čutijo. Da bi znali v vsaki situaciji najti vsaj delček sanj, čeprav morda ne bo popoln.

Problem današnjega časa je mogoče tudi, ker imamo vse na razpolago. Da ne bo pomote - sem za novodobno tehniko, če mi olajša življenje. Sem pa proti, ko nam škoduje. Opažam namreč, da otroci danes ne razvijajo več spomina. Njihov spomin je izrazito kratkotrajen in velikokrat jim povem, da to ni zdravo, da se preveč naslanjajo na nove tehnologije. Fino je, ker je podatek takoj na dlani, ampak nekatere stvari pa si je treba zapomniti.

V modernem svetu smo zelo na majavem področju. Tehnika nam na eni strani ogromno omogoča, v notranjosti pa hrepenimo po vrnitvi k prvotnemu, prvinskemu, k temu, kar človek v resnici je. Sama sem zelo povezana z naravo, z energijami, a hkrati uporabljam računalnik za urejanje, za iskanje podatkov. Zavedam pa se, da sem glavnina jaz. Vem, da bo bistvo človeka ostalo isto, ne glede na pot tehnike.

Ampak opažamo, da je čedalje manj otrok zunaj, da dneve preživljajo za računalniki, za ekrani. Vi trdite iz svojih izkušenj, da bi šli radi ven, na štor, se igrat in se pogovarjat s prijatelji.

Da, tukaj smo odgovorni odrasli. Otrokom manjka pogovora. Med vikendom za nadarjene otroci prosijo: "Učiteljica, mi bi se samo pogovarjali." Namreč, nimajo se več kdaj in kje pogovarjati. Nekateri sploh ne vedo, kako dragocen je pogovor, ko se gledaš v oči, ko se čutiš. Ko nekdo nekaj reče, ti pa začutiš mravljince. Otroci bi se pogovarjali, ampak se nimajo ne s kom ne kdaj.

Cele dneve imamo zanje izdelan razpored, aktivnosti. Žal se imajo še vedno za dobre starše tisti, ki bodo povedali, da so popoldne taksisti. Mogoče bi bilo bistveno boljše, če bi šli skupaj družinsko k reki. Ravno tako bi se otrok gibal, pel, se učil. Lahko bi izrazil vse, kar nosi v sebi.

Predvsem v najstništvu, ko starši in učitelji izgubimo veljavo, je vrstnik največji zaklad. Predvsem takrat si želijo pogovorov, ampak pravijo, da jim starši ne zaupajo, da bi šli ven, češ da bo kaj narobe, da bodo kaj ušpičili. Zato se pogovarjajo preko spleta. Otrokom pa bi morali dovoliti odrasti. Prej kot slej morajo "oditi iz gnezda".

Živali nas tako lepo učijo - ptica ima mladičke v gnezdu. Ko je čas, jih spodbudi k odhodu, in takrat zna kakšen tudi pasti in poginiti, če še ni pripravljen leteti, ko ga dobesedno porine iz gnezda. Mi ljudje pa bi imeli "mladičke" kar doma. Opažam precejšnji problem predvsem pri mamah, ki ne želijo spustiti sinov ... večkrat kot očetje hčerke.

Kakšen je torej idealen družinski dan? Izlet v naravo, k reki?

Ni idealnega družinskega dne ... zanj ne moremo izdelati načrta. Čim ga do potankosti načrtujemo, bomo razočarani, se bomo sprli. Idealen družinski dan je zame, ko skupaj najdemo pot, da vsak od nas optimalno deluje, da vsak od nas lahko prispeva in vsak od nas dobi.

Ne potrebujemo veliko. Mislim, da bi bilo kdaj zelo zdravo, če bi cela družina ves dan ležala v postelji. Da bi se zabavali, si kaj povedali, zaupali. Da bi si skupaj pripravili zajtrk, da bi se pogovarjali. Tudi, da v nekem trenutku rečemo: "Zdaj bova pa z očkom spila kavico, vi se pa po svoje igrajte." Dovolite si, da kdaj ni vse na svojem mestu.

Predvsem pojdite ven v naravo. Pustite otroku, da se podi, da petkrat poboža rožo, če tako čuti, če ga osrečuje. Ne pa, da ga preganjamo, češ pojdimo že, zakaj to delaš. Da dejansko sprejmemo vsakega družinskega člana, kakršen je. Ko si enkrat to dovolimo, se vse poklopi samo od sebe, brez pretiranega truda. Odnosi so tedaj brez nepotrebnega zapletanja. Vse je enostavno - včasih se cel dan potikamo naokrog, včasih pa cel dan posedamo na sedežni – in se pogovarjamo, čutimo, čudimo drug drugemu, ob tem pa se zavedamo, kako dragoceno je, da smo se srečali, da smo skupaj, da drug drugemu dajemo in drug od drugega sprejemamo. Pravi čudež življenja.

Kaj bi za konec sporočili otrokom in kaj staršem v modernem svetu, kjer se hkrati iščemo in se pozabljamo?

V prvi vrsti vsem sporočam, da je najprej treba samo biti. Ne obremenjujte se, kaj je prav in kaj narobe. Starši naj najprej začutijo sebe, naj se zavedajo, da so naredili nekaj pomembnega, ko so otroku dali življenje. Da bo naredil še pomembnejšo stvar, če bo otrokovo življenje negoval kot najlepšo rožo. Z rožicami znamo lepo govoriti, jih zalivati, božati ... Zavedajmo se, da je otrok kot en čudovit cvet. Bolj kot ga bomo kot takega videli in občudovali, bolj se bo lahko razvijal.

Otrokom polagam na srce, naj bodo dovolj pogumni, da ostanejo kar so, četudi so še tako drugačni. Naj ne pozabijo videti čudežev. Naj bodo oni tisti, ki bodo staršem pokazali, da je v tej roži še en prav poseben listek. Naj sledijo sebi in naj ne sprejmemo, kar je družbeno zelo prisotno, da imajo odrasli vedno prav.

Spoštujmo resnico. Ni pomembno, kdo jo je prinesel - otrok ali starši. Resnica in prava iskrena čustva nas bodo vse osvobodila.