Kaznovanje je opredeljeno kot sredstvo, s katerim starši želijo preprečiti neželene vedenjske vzorce otroka. Slednji naj bi zaradi pričakovane kazni svoje vedenje prilagodil okolici. Ko je otrok v obdobju, ko že razume povezavo vzrok-posledica, torej lastno vedenje-kazen, lahko svoje vedenje preoblikuje in spremeni tako, da se bo tej kazi izognil. A svoje vedenje otrok ne spremeni zaradi tega, ker bi razumel napako, pač pa zaradi strahu pred kaznijo, kar je velika razlika. Kaznovanje na nek način obsodi neželeno vedenje, ne nauči pa, kako naj se otrok vede v prihodnosti. Osredotočenost v tem primeru je na trenutno rešitev, pri čemer je otrokova motivacija strah.

Vzroki za kaznovanje so z vidika staršev različni - lahko je to neposlušnost, neprimerno vedenje, slabe ocene v šoli, skratka neskladje z željami in zahtevami staršev ... Sredstva in načini kaznovanja pa so različni: lahko je to prepoved neke aktivnosti, ki jo ima otrok rad, lahko je to psihično kaznovanje (npr. če boš to počel, te ne bom imel/a rad/a, ignoriranje otroka ...), prisotno je tudi fizično kaznovanje (tepež, udarci, klofute, omejitev gibanja ...). Vse naštete metode so za zdrav razvoj otroka neprimerne. Treba se je zavedati, da dandanes obstaja zelo tanka meja med tem, kaj je še telesno kaznovanje in kaj že zloraba otroka. Starši, ki kot svoje vzgojno sredstvo uporabijo fizično obliko kaznovanja, verjamejo, da bo bolečina, ki jo bo otrok izkusil, preprečila nadaljnje neprimerno vedenje. A vsakršno kaznovanje je tudi ponižanje in sramotenje ter prekinitev čustvenega stika med staršem in otrokom, kar mu daje sporočilo, da je neželen in nevreden ljubezni. To pa ima pomemben vpliv na njegov razvoj in psihično zdravje v odraslosti.

Posledice kaznovanja

Posledice kaznovanja se izrazijo na različne načine. Otrok staršev, ki je bil velikokrat fizično kaznovan, ponotranji sporočilo o nasilju in odraste v prepričanju, da je fizična agresija v določenih situacijah povsem sprejemljiva. Meni, da je to način, s katerim lahko razrešujejo svoje težave in medosebne konflikte, zato lahko tudi sami razvije agresivno vedenje do svojih sovrstnikov - pogosteje se pretepajo in uporabljajo različne načine znašanja nad sovrstniki (klofutanje, ščipanje, brcanje, lasanje ...). Pogosto se znašajo tudi nad okolico, kar se kaže v uničevanju predmetov, mučenju živali in podobno. Raziskave potrjujejo, da v odraslosti takšni posamezniki tudi svoje otroke veliko pogosteje kaznujejo s fizično silo, kot tisti, ki jih starši niso kaznovali na takšen način. Agresija je torej ena od pogostih posledic pri otrocih, ki jih starši fizično kaznujejo. Druge posledica telesnega kaznovanja so tudi razvoj nizke samopodobe, motnje pozornosti, slabše socialne veščine, zelo pogosta pa so tesnobna stanja, depresije – tako v otroštvu kot tudi kasneje, ko otrok odraste, ter druge težave v duševnem zdravju.

Starši kaznujejo svoje otroke takrat, ko se počutijo utrujene, nemočne, ko so pod stresom ali v stiski. Gre za najhitrejšo in po njihovem mnenju najučinkovitejše sredstvo, s katerim želijo nadzorovati in urediti neko situacijo. Starš, ki je v stiku s svojimi čustvi in ki ve, kaj se v njem dogaja, je veliko bolj v stiku tudi z otrokom. Na ta način veliko lažje z njim sočustvuje in mu nudi pozornost, skrb in ljubeč odnos ter omogoča neprekinjen čustven stik tudi v primeru neželenega vedenja.

Vir: Medline