Digitalna zasvojenost se lahko razvije že med dvanajstim in petnajstim letom, tudi vi opažate, da se na vas obračajo starši otrok, ki obiskujejo zadnjo triado osnovne šole. Otroci imajo takrat že hude težave. Kdaj je torej primerno otroka pričeti izpostavljati elektronskim napravam, da ob tem ne tvegamo prezgodnje zasvojenosti?

Logout deluje na področju preventive že v vrtcih, sodeluje s strokovnim osebjem in starši, ker opažamo, da je stik z napravami vedno bolj zgoden in neprimeren. Otroci preživljajo vedno več časa pred različnimi zasloni (televizija, tablice, pametni telefoni,…) in velikokrat so izpostavljeni vsebinam, ki niso primerne njihovi starosti.  Ameriško pediatrično združenje do otrokovega 18. meseca starosti odsvetuje  stik z napravami, zaradi varovanja razvoja govora.  Razvojno okno za govor se namreč sčasoma zapira in je primanjkljaje kasneje težko nadomestiti.   Logopedi opažajo, da se na njih obrača vedno več staršev z otroki, ki imajo težave, za katere smo prej le redko slišali. Neprimerna in prekomerni uporaba  naprav je velikokrat tudi  motilec za pristen stik med staršem in otrokom. Za zdrav otrokov razvoj pa je najbolj pomemben starš, ki se zna uglasiti z otrokom  in se odzvati na njegove  potrebe.  Gibanje je tudi ključno za zdrav razvoj otrok, ki pa so danes vedno bolj zasedeni. Z leti  pa se vsi negativni vplivi na  otroka le še seštevajo.«

Za koliko časa, če že, svetujete, da otroku ponudimo različne vsebine preko elektronskih naprav?

»Mi v prvem letu  odsvetujemo  kakršne koli stike z elektronsko napravo, potem pa od prvega do tretjega leta 15 minut na dan, od tretjega do šestega leta pa 25 minut,  samo televizijo in ne kasneje kot uro pred spanjem, kajti televizija je sicer še vedno elektronski medij, ampak deluje povsem drugače kot kakšna video igrica, ki vpliva veliko bolj invazivno na otroške možgane, pri igranju igrice gre za čisto drugačne stimuluse. Staršem svetujemo, da se pozanimajo o vsebini, ki se bo otrokom ponudila. Zavedati se moramo, da se otroci do svojega drugega leta starosti nikakor niso sposobni učiti samo iz 2D izkušnje. Seveda vemo, da smo samo ljudje, včasih si mora mama umiti lase in je najlažje otroka posesti pred televizijo, prav tako pride deževen dan, ko zmanjka vseh aktivnosti in tudi energije, vendar držimo se pravila, da preživimo enkrat več časa v naravi, v gibanju - stran od naprav, kot ste otroka izpostavili napravam.«

Kako že v ranem otroštvu lahko preprečimo morebitno zasvojenost?

»Predvsem tako, da se posvečamo drugim zdravim navadam. Danes se otroci absolutno premalo gibajo. Družba je prišla tako daleč, da otrok prej dobi v roke tablico kot pa žogico, ki ima toliko pozitivnih učinkov na razvoj otroka. Nadalje, ko sedejo za šolske klopi, postanejo zasedeni, vse skupaj pa je povezano tudi z nepravilno prehrano. V porastu je namreč metabolični sindrom. Pri otrocih je tako prisoten visok krvni tlak, povišan holesterol, visok krvni sladkor, tega v preteklosti ni bilo zaznati, danes pa to postaja skorajda normalno. Prav tako slabe navade, tudi gledanje televizije oziroma igranje igrice zvečer, privedejo do tega, da otroci vedno težje sledijo pouku, nimajo fokusa in so razdražljivi. Tudi spanje je ključno za dobro delovanje otroških možganov. Ker nam je kot družbi vsesplošno dostopna vsakovrstna tehnologija, ki nas je priklenila na zaslon, se moramo tega zares zavedati in se od zaslonov odlepiti z zdravimi navadami, ki jih vpeljujemo v naš družinski vsakdan. Nikakor ne gre pozabiti tudi druženja v živo, kajti vedno manj je pristne medsebojne interakcije. Majhen otrok najbolj potrebuje pozornost svoje družine, igro in druženje, malo večji, tisti, ki že ima stik z napravo, pa že potrebuje jasno napisana pravila o omejitvah uporabe naprav. Vse pa se začne pri starševskem vzoru.«

Ali pri opazovanju predšolskih otrok, poleg prej naštetih novodobnih bolezni, opažate še kakšne spremembe?

»Ja, opažamo, da se otroci vedno težje zaigrajo. Namreč skozi nestrukturirano igro otrok predeluje vse stvari, ki se mu dogajajo čez dan. In žal danes otrok to igro, ki naj bi se vršila z raznimi recimo temu analognimi igračami; žogico, kockami, plišastimi igračami, nadomešča s časom pred zasloni. To pa ni čas, ko otrok lahko resnično predela, kar se mu je zgodilo čez dan. Morda v tem trenutku še ni ravno znano, katere vse posledice prekomerna uporaba elektronskih naprav prinaša, vendar moramo biti pri uporabi le-te zares previdni. Navsezadnje gre za naše otroke in moramo paziti, kaj pride do njih skozi njihov vizualni in avditivni kanal.«  

Kaj privede do tega, da postane video igrica bolj zanimiva od igre z žogo na ulici ali preprostega druženja s prijatelji?   

»Starši običajno pravijo, da če bo njihov otrok pred zasloni, naj raje igra igrico in ne zgolj pasivno zre v zaslon. Vendar pa igrice zelo stimulirajo možgane otrok. Razumeti moramo, da se živčevje v obdobju otroštva šele razvija in da so te stimulacije premočne za njih. Otroka namreč pred zaslon priklenejo močne barve, hitri nenaravni gibi, zmagovanje. Vse se odvija zelo hitro, možgani so stimulirani in izločajo dopamin, otrok je srečen. Vendar je to nenaravna, instantna sreča. To je enako, kot bi se ves čas prehranjevali v restavracijah s hitro prehrano, kjer uporabljajo ojačevalce okusa, potem bi veliko preveč časa potrebovali, da bi zopet uživali v preprosti hrani, denimo jabolku. Torej, hitra zmaga brez napora, nenaravni hitri gibi in nepredvidljiv nagrajevalni sistem igrice ali tudi družbenega omrežja (všečkanje) odvračajo otroke od običajnih iger, kjer se je za dosego cilja treba zelo truditi. Razumeti moramo, da stojijo za družbenimi omrežji in igricami psihologi, ki zelo podrobno poznajo delovanje naših možganov in vedo, kako nas bodo priklenili za zaslon.«

Kdaj preide zdrava uporaba elektronske naprave v odvisnost in mora starš prižgati rdečo luč in poiskati pomoč? 

»Naša organizacija aktivno  deluje tudi na področju preventive, da bi tako čim manj staršev moralo trkat na naša vrata. Kajti najlažje je staršem in učiteljem povedati, kako naj postopoma otroka uvajajo v digitalni svet in s tem otroka vzgojijo v odgovornega uporabnika naprav in spleta. Na tem mestu razumem starše, ki se bojijo, da bo otrok, kateremu je prepovedan dostop do spleta, izločen. Ne smejo pa dovoliti, da otrok vodi dogovarjanje. Starš je tisti, ki mora postaviti mejo, kdaj in koliko časa lahko otrok preživi na spletu ali ob igranju igrice. Naj se ne bojijo postavljati omejitve. Kdaj pa vedo, da so prekoračili mejo in zabredli? Takrat, ko otrok začne izgubljati voljo za stvari, ki jih je prej rad počel, ko nas več ne sliši, ko ne je in ne spi zaradi uporabe naprav, ko postane agresiven, ne opravi šolskih obveznosti in je nenehno slabovoljen. Takrat pa je res skrajni čas za klic na pomoč. Vendar stvari ne pridejo čez noč!«

Seveda pa se zasvojenost ne kaže le pri naših mlajših, pač pa tudi pri njihovih starših.

»Velikokrat opazujem mamice z vozički. Mamica potiska voziček in gleda v telefon. Že tukaj je izgubljen kontakt med mamo in otrokom. Elektronske naprave izredno vplivajo na starševstvo. Nenehno je mamica v trojčku še s telefonom in ne le z otrokom. Poleg tega pa otroku sporoča, da je zanjo tista škatlica izrednega pomena. In če je telefon ali druga elektronska naprava pomembna za mamico, je pomembna tudi za malčka. Navsezadnje je naša družba tudi tista, ki narekuje in pričakuje, da smo večino svojega časa 'logirani' in dosegljivi. Težava je v tem, da se starš tudi zaradi vpetosti v službo ni več sposoben odklopiti. Nenehna priklopljenost na elektronske naprave nam izredno siromaši naše socialno življenje, tudi naše družinske odnose in lahko vodi tudi v zasvojenost.«

Kako pa na otroke vplivajo družbena omrežja?

»Poudarila bi rada, da je že skoraj vsak osnovnošolec lastnik pametnega telefona, s katerim lahko, če nima ozaveščenih staršev, nenadzorovano in neomejeno dostopa do vseh spletnih vsebin. Žal je tudi uporaba družbenih omrežij zelo razširjena že v osnovni šoli. Mladostniki, predvsem dekleta, lahko doživljajo različne pritiske preko družbenih omrežij. Pri tem mislim predvsem na medvrstniško nasilje, ki je zelo pristno na koncu 2. triade in v 3. triadi OŠ. Dekleta so tudi nenehno izpostavljena nedosegljivim lepotnim idealom, kar tudi lahko zelo negativno vpliva na njihovo samopodobo. Od leta  2010  je v porastu anksioznost in depresija pri vedno mlajših mladostnikih. Zelo zastrašujoč podatek pa je tudi ta, da je od leta 2010 samopoškodovanje  pri dekletih v starosti od 10 do 14 let  naraslo za 189%. Vse to sovpada s porastom uporabe družbenih omrežij pri mlajših mladostnikih. Za dekleta so namreč veliko bolj značilne motnje razpoloženja, kot sta anksioznost in depresija. Fantje pa imajo več težav z antisocialnim vedenjem in agresivnostjo.  Fante  veliko bolj privlačijo računalniške igre in pornografija, manj pa se zanimajo za družbena omrežja.   Torej, če se le da, jih je treba,  zaščititi do srednje šole, kajti prednosti uporabe družbenih omrežij je zanemarljiva v primerjavi s tem, kaj se jim lahko z uporabo le-teh zgodi.«

Tehnologijo obrnimo v svoj prid.

»Pametni telefoni in druge elektronske naprave lajšajo naša življenja, vendar dobro organizirajmo svoj čas, da ko smo skupaj, smo odklopljeni. Nadzorujmo čas, ki ga preživljamo na spletu, da ne bi prišlo do neželenih težav. Ne pozabimo na gibanje in dovoljšnjo količino spanca.«