Zakaj je dobro, da otroci kolesarijo?

Kolesarjenje je pri otrocih zelo pomembno. Kot prvo je telesna aktivnost, pri kateri sodeluje celo telo, tako desna kot leva polovica telesa sodelujeta približno enako in se ne poudarja le ena stran telesa. Ker pri kolesarjenju ne gre drugače, kot da izmenično krčimo in iztegujemo eno in drugo nogo, gre ves čas za disociacijo v gibanju spodnjih okončin in medenice. S tem otrok pridobiva tudi na protizasukih (rotacijah). Pri poganjanju kolesa gre ves čas za prenašanje teže z ene strani telesa na drugo, pri tem pa avtomatično aktiviramo stranske vzravnave telesa, kar je za gibanje in držo zelo pomembno. S kolesarjenjem otrok prav tako pridobiva na mišični moči, ravnotežju, koordinaciji … in prav tako tudi krepi kardiovaskualarni sistem.

Kdaj lahko otrok poskusi voziti pravo kolo s pomožnimi koleščki (in ne tricikel)?

Običajno so pedala na triciklih precej daleč naprej na sprednjem kolesu, tako da jih otrok težko sam doseže. Tudi če jih sam doseže, jim običajno zmanjka mišične moči, da bi se zares sami poganjali naprej. Veliko težje je poganjati pedala, ki so pomaknjena naprej, kot tista na pravem kolesu, ki so nekako v liniji pod sedežem. In ko otrok z nogami doseže do pedal na triciklu oziroma jih je sposoben poganjati, je običajno tudi že dovolj star, da se lahko preizkusi na pravem kolesu s pomožnimi kolesci. Približno okoli tretjega leta starosti, nekateri tudi že prej, nekateri pa kasneje, bi otrok že lahko bil sposoben poganjanja pedal na pravem kolesu. Tudi če mu ne uspe ob prvem poskusu, je že to veliko, da spleza na kolo in dol z njega. Saj so tudi to priprave na vožnjo s kolesom. O tretjem letu govorimo, ker približno v tej starosti otrok začenja pridobivati tudi na rotacijah telesa (protizasukih), kar pa je za poganjanje kolesa pomembno.

Kdaj je otrok sposoben loviti ravnotežje in mu lahko odstranimo pomožna koleščka s kolesa? Odstranimo obe ali samo enega?

Ko se odločimo, da bomo odstranili pomožna kolesca, to vedno naredimo na obeh straneh. Ker če eno kolesce pustimo, bo otrok hitro ugotovil, da lahko malo pogoljufa in se bolj nagne na tisto stran, kjer je kolesce še vedno prisotno. To pa nikakor ni dobro, ker potem to vpliva na asimetrijo drže celega telesa. Bolj predlagam, da preden se kolesca popolnoma odstranijo, jih mogoče malce bolj privzdignemo, da niso čisto na tleh in na ta način bo otrok videl, da se še vedno počuti varnega, kljub temu da se po kolescih sploh ne pelje več. Lahko poskusimo tudi tako, da ko kolesce odstranimo, kolo še vedno držimo zadaj za sedež (nikoli za krmilo, to naj obvlada otrok sam), in ko začutimo, da otrok ne potrebuje več naše pomoči, spustimo, pa otrok niti ne bo vedel, da smo ga spustili in se zaradi tega ne bo prestrašil. Bo pa na ta način potem hitro ugotovil, da se pravzaprav pelje sam.

Se bo otrok hitreje naučil voziti kolo brez pomožnih kolesc, če se bo pred tem vozil s poganjalcem oz. kolesom brez pedal?

Poganjalci so vsekakor dobra izbira, tudi bolj primerni za mlajše otroke kot že pravo kolo. S poganjalcem otrok prav tako osvaja pomembne veščine gibanja kot pri pravem kolesu, le da se počuti bolj varnega, ker ne potrebuje nog za poganjanje pedal. Poganjalci so super z vidika lovljenja ravnotežja in koordinacije gibanja. Velikokrat vidimo, kako se otrok na poganjalcu vozi že skoraj kot na pravem kolesu, ker mu je zabavno, da se požene in dvigne nogi, potem pa lovi ravnotežje med vožnjo. In to je super priprava za kasnejšnje pravo kolo, ker bo hitreje osvojil ravnotežje. Poudariti pa je treba, da se mora otrok na poganjalcu izmenično poganjati z nogami in ne z obema na enkrat.

Je pomembno pri takšnem učenju tudi to, kako visoko ima sedež?

Višina sedeža je vsekakor pomembna, tako pri poganjalcu kot kasneje pri pravem kolesu. Ko se otrok vozi s poganjalcem in se izmenično odriva mora biti sedež na taki višini, da celo stopalo pride na podlago, da se ne odriva le po prstih. Pri kolesu pa je prav tako pomembno, da z nogami doseže do tal. Sedež ne sme biti tako visoko, da otrok ne more sedeti in obenem doseči tal.