V redu, prejšnji teden je najprej zbolela tašča, s katero živimo v isti hiši. Najprej se je tri dni zelo slabo počutila in jo je kuhala visoka vročina. Ko je skoraj "umrla", je končno odšla k zdravniku.

Angina!

Da, imela je angino in dobila je antibiotike. "Če bi vedela, da imam angino, bi šla prej k zdravniku," je rekla. Kdo bi si mislil?

No, pazili smo in bili v stanju pripravljenosti. Potuhnili smo se v zgornjem nadstropju. Stike z babico in dedkom smo omejili na minimum, si preveč razkuževali roke, vsake pol ure jedli mandarine.

Vseeno je čez vikend "položilo" očka. Vročina, boleče grlo, slabost, vrtoglavica. Takoj v ponedeljek zjutraj je šel k zdravnici in na srečo je bila "samo virozica".

Ni bila angina!

Zdravnica mu je odredila 14 dni počitka (vsaj fizičnega). Doma je bolj ali manj ležal na kavču in "čajčkal" dva dni. Tretji dan, v sredo, je bil že v polnem pogonu, v Ljubljani, po zahtevnih sestankih, dolgo v pisarni. Niti približno ni ležal 14 dni.

Ko je že vse kazalo, da smo rešeni, sem pri najstarejšem Matevžu opazila prve znake padca imunosti. V ponedeljek se mu je med šolo spustil herpes. Ob prihodu domov si ga je namazal s kremo in močno, res močno sem stiskala pesti, da se je začelo in da se bo tudi končalo z izpuščajem na ustnici.

In seveda se ni. V torek zjutraj se je Matevž zbudil bolan. Njegov opis bolezni je bil: "Boli me glava, tukaj zgoraj, okoli oči. Pa noge me ne držijo in roke se mi tresejo. Pa vrti se mi v glavi. Tako, čudno, čudno mi je." Ostal je doma in učiteljici sem sporočila, da ga vsaj en dan ne bo v šolo in da bomo za naprej videli, kako se bo razvijala bolezen.

Matevž se je v sredo še vedno slabo počutil, zato sva šla k zdravnici. Vzela mu je bris in bil je pozitiven.

Angina!

10 dni antibiotikov, do konca tedna doma, prihodnji teden zdravniško opravičilo za telovadbo. "Pa pazite, da se bratec in sestrica ne okužita," je še naročila zdravnica. Bom. Naredila bom vse, da bomo drugi ostali zdravi. (Čeprav tudi mene že boli grlo, ampak ga ignoriram. No, mogoče bom šla jutri k zdravniku, za vsak slučaj. Ali pa ne. Bom videla ...)

No, Matevž je po dveh dnevih antibiotikov in "svaljkanja" doma že močno naveličan. Dooolgčas! Noče več gledati televizije, brati knjig, risati, se igrati. Ne zanimajo ga več niti vulkani iz kisa in sode bikarbone, zdaj bi z mano tri ure igral šah. Še huje (vsaj zame) je, ko pride Matic domov. Podita se, vpijeta. Nekje sta našla sablje. Mirim, umirjam - oni norijo, Mija kriči na ves glas.

Kmalu bom znorela tudi jaz. Ampak očitno so antibiotiki prijeli. Vem, ker je blazno živahen in ga je povsod dosti. Vse oprostim, samo naj se čim prej pozdravi. Hkrati upam, da Matic in Mija ne bosta zbolela, saj je res težko imeti tri otroke naenkrat na antibiotikih. Da, tri. Pri nas so že bili. Nikoli ne bom pozabila, ko so lani jeseni vsi trije zboleli drug za drugim. Če se prav spomnim, je bil najprej Matic, nato Matevž in za njim Mija.

Vsi z angino!

Vse skupaj se je razvleklo na več kot 14 dni in res sem bila srečna, ko sem porabila zadnji odmerek antibiotika. In še nekaj - še zdaj ne vem, če je vsak dobil pravi odmerek ob pravem času. No, verjamem, da sem vsaj približno prav zadela, saj so se na srečo vsi pozdravili.

Nisem pristašica tablet za imunost, umetnih vitaminov, solnih sob ... Ne vem, čeprav nekatere mamice prisegajo nanje in pravijo, da zelo pomagajo. Jaz bolj verjamem, da si imunost zgradimo drugače. S sprehodi po gozdu, ko gremo peš iz vrtca in šole (čeprav bi šli raje z avtomobilom), s "sadnim" doma narejenim smutijem, v katerega vtihotapim špinačo ali rdečo peso. 

Predvsem pa skušam karseda malo razmišljati o vseh možnih boleznih, ki nas lahko doletijo. Čeprav si ne delam utvar. Verjetno bodo čez zimo še zboleli in jaz ne bom imela časa za bolezen. Spet bomo prebedeli kar nekaj noči, strahoma merili vročino, pozno zvečer z vnetimi ušesi hiteli k dežurnemu pediatru. Sprejela sem, da bo tako. In sem pripravljena. S polno skledo mandarin, pomaranč, kivijev in podobnega bogatega z vitaminom C.

Veliko jih pojem tudi sama in ignoriram vsak prvi še najmanjši znak bolezni. Namreč, mamice si v resnici ne moremo privoščiti bolezni. Ne predstavljam si, kako bi lahko na primer ležala, spala in počivala pri treh otrocih. Ne vidim nobene možnosti. Ker je treba pripraviti za jesti, za piti, za obleči, oprati, umiti, pospraviti ... Vse urediti za vse.

Zadnjič sem gledala film "Poredne mame" in ena od "porednih" mamic je izjavila, kako si včasih želi, da bi doživela čisto majhno prometno nesrečo, zaradi katere bi morala biti vsaj 14 dni v bolnišnici. Da bi cele dneve ležala, buljila televizijo in jedla žele. Ja, meni bi tudi prijalo ...

No, če bolj razmislim, mi v resnici ne bi. Ravnokar smo prejeli obvestilo o pojavu gripe v vrtcu ... Gripe še nismo imeli ... Trikrat trkam na les. Pripravljena sem.