Strokovnjaki deloma posledice razvoja anksioznih motenj pri mladostnikih in otrocih pripisujejo tudi današnjemu načinu življenja. Hiter tempo in konstantna dostopnost tehnologije otroke in mlade tudi ko so v družbi z vrstniki, dobesedno pripnejo na pametne telefone in družabna omrežja in otroci posledično ne vedo več veliko o pristnih socialnih stikih in empatiji, komunikacije iz oči v oči pa je vedno manj, zato težje prepoznavajo čustva vrstnikov in se vključijo v pristne pogovore in interakcije z okolico. 

Vedeti moramo, da so otrokovi možgani še vedno v fazi, ko se razvijajo, zato sodobna tehnologija, ki temelji na fragmentiranosti, zmanjšuje otrokovo pozornost in koncentracijo ter spodbuja živčnost in napetost. Od otrok se iz generacije v generacijo več pričakuje, tempo življenja je hitrejši, hkrati se povečujejo tako fizična kot psihična medvrstniška nasilja in zlorabe. Otroci imajo manj stika z naravo, manj so fizično aktivni, prav tako na napete odnose v družini vplivata socialna stiska in brezposelnost staršev. 

Kako se izviti iz primeža sodobnega in modernega pritiska družbe?

Ker otroštvo navadno velja za čas brezskrbnosti, je marsikdo presenečen nad dejstvom, da je anksioznost v otroštvu pogosta in da za anksioznimi motnjami trpi približno eden od desetih otrok vseh starosti. Angleški sociolog Frank Furedi se v svojih delih sprašuje, v kakšnem svetu živimo, če že osemletnik govori, da je v stresu in da ne zmore več? Ker lahko anksioznost vodi v težave s slabo izkoriščenimi življenjskimi priložnostmi, zlorabo substanc ali doživljenjske težave z anksioznostjo, je zelo pomembno, da jo pravočasno prepoznamo, jo otroku pojasnimo in jo skušamo skupaj z njim obvladati. O tem smo se pogovarjali s strokovnjakinjo Jano Jarm, univ. dipl. psih., spec. klin. psih. iz Svetovalnega centra za otroke, mladostnike in starše Ljubljana.

Katere vrste anksioznosti poznamo?

Anksioznost, tesnoba, strah, zaskrbljenost so del normalnega čustvenega sveta vsakega človeka. To čustvo doživljamo, ko smo ogroženi, torej ob nevarnosti. Naše telo se pripravi na akcijo, ki je lahko soočanje (boj) ali umik (beg). Doživljanje čustva nam tako skozi evolucijo omogoča, da preživimo. 

Poznamo več vrst anksioznosti – npr. ločitvena tesnoba nastopi že pri malčku, ko se mora začasno ločiti od bližnjega, ki mu najbolj zaupa; specifične fobije predstavljajo npr. strah pred pajki, kačami, temo, nevihtami, pošastmi, šolo, ipd.; socialna anksioznost se najpogosteje razvije v obdobju mladostništva in pomeni doživljanje strahu pred negativnim vrednotenjem drugih ljudi, najpogosteje vrstnikov; generalizirana anksioznost pomeni stanje splošne napetosti in zaskrbljenosti, ki zaznamuje večino človekovega delovanja; testna ankioznost – doživljanje strahu pred slabo oceno; obsesivno kompulzivna motnja, pri kateri človek doživlja vsiljive misli ogrožujoče vsebine, za obvladovanje tesnobe v povezavi z njimi pa ponavlja določeno dejanje.  

Kako prepoznati znake anksioznosti pri otroku?

Anksioznost oz. tesnoba se kaže v zakrbljujočih mislih, v telesu kot napetost mišic, potenje, hitro in plitko dihanje, hitrejši srčni utrip, občutek vrtoglavice, tiščanje v prsnem košu. V vedenju pa se najpogosteje izrazi kot izogibanje situacij, ki sprožajo tovrsten odziv. Včasih je tesnoben odziv povsem na mestu – npr. če bi se srečali s krdelom volkov v gozdu, je to ustrezen odziv resnično nevarni situaciji. Velikokrat pa se odzovemo z anksioznostjo tudi takrat, ko situacija objektivno ni zares nevarna. Ob tem ponavadi precenjujemo stopnjo nevarnosti ali podcenjujemo lastne zmožnosti spoprijemanja. Primer je situacija, ko otrok stoji ob strani, umaknjen od sošolcev. Rad bi se pridružil igri, vendar ne upa, ker se boji, da se ne bodo hoteli z njim igrati. Torej, situacija ni zares nevarna za otroka. Otrok meni, da bo predvidena zavrnitev zanj tako grozna, da tega ne bo prenesel, prav tako ne prepozna, kaj sam zmore. Vse to ga ovira, da niti ne poskusi. 

Vse več otrok naj bi občutilo anksioznost in tesnobo. Zakaj menite, da je temu tako? Kakšni so lahko vzroki za razvoj anksioznosti pri otroku? 

Vsi ljudje občutimo anksioznost in to je povsem normalno. Težava nastopi, ko je tesnoba tako huda, da otrok ne zmore funkcionirati skladno s pričakovanji. V tem primeru govorimo o anksioznih motnjah. V študijah se razkriva, da za anksioznimi motnjami trpi približno 10 odstotkov otrok in mladostnikov. Nastanek anksioznih motenj je posledica prepleta več dejavnikov. V prvi vrsti so to genetski dejavniki – nekateri otroci so bolj čustveni in občutljivi, tako pa bolj ranljivi tudi za čustvene težave. Taki otroci so tudi bolj dovzetni za strategijo izogibanja stresnim situacijam, bodisi ker jo opazujejo pri bližnjih, bodisi ker jim zaradi zaščitniškega vedenja s strani domačih primanjkuje izkušnje, da zmorejo strahove premagati. Velikokrat se namreč dogaja, da domači občutljivemu otroku hitreje priskočijo na pomoč ali ga že vnaprej ne izpostavljajo nekaterim, zanj stresnim situacijam; s tem pa otrok ne dobi izkušnje, da se s situacijo zmore spoprijeti, kljub temu, da mu je težko. Pomemben doprinos k razvoju ankisozne motnje pa imajo tudi različne obremenilne izkušnje, ki pomembno zmanjšajo otrokovo zaupanje vase - npr. medvrstniško nasilje, odklanjanje s strani vrstnikov, čustvene in telesne zlorabe, ipd. 

Več zaznavanja anksioznih motenj pri otrocih je lahko povezano z večjo prepoznavnostjo težav, saj je dostopnih veliko informacij, tudi pomoč je lažje dostopna. 

Je anksioznost resna duševna motnja? Kakšne so lahko posledice dolgotrajne anksioznosti pri otroku? 

Anksioznost moramo ločiti od anksioznih motenj. Doživljanje anksioznosti je povsem normalno, saj ima le-to svojo funkcijo. O motnji govorimo, ko je pomembno ovirano otrokovo funkcioniranje. To pomeni, da zaradi močne tesnobe ne more početi stvari, ki bi jih rad, ki bi jih moral ali ki jih od njega pričakujemo, glede na starost in duševni razvoj. Posledice dolgotrajne hude anksioznosti pri otroku se na krajši rok kažejo kot izogibanje situacijam, npr. izogibanje šoli, druženju s prijatelji, osamljenost, močno subjektivno trpljenje, na dolgi rok pa nadaljevanje motnje v odraslost in s tem vseživljenjska oviranost delovanja (poklicnega, socialnega, družinskega ...).

Kako poteka zdravljenje? 

Pri zdravljenju anksioznih motenj je terapija prvega izbora vedenjsko kognitivna terapija. Osredotočamo se na prepoznavanje zaskrbljujočih misli, telesnih znakov anksioznosti in izogibajoče vedenje. Učimo se strategij spreminjanja anksioznih misli v bolj realne in zmanjševanja izogibajočega vedenja s postopnim izpostavljanjem. V zadnjem času smo na Svetovalnem centru Ljubljana skupaj s partnerskimi inštitucijami (ZD Ljubljana, Svetovalni center Maribor in ZD Velenje) ob sofianciranju Ministrstva za zdravje prevedli avstralski program za spoprijemanje z anksioznostjo Cool kids. Vanj je lahko vključen otrok/ mladostnik individualno, družina individualno ali pa se izvaja v skupini (več otrok v skupini ali več družin v skupini). Trenutno izvajamo skupinsko obliko programa. 

S katerimi dejavniki in na kakšen način lahko starši in bližnji blažimo simptome anksioznosti pri otroku?

Postopanje staršev je seveda prilagojeno starosti otroka. Dobro je, da imajo starši v mislih, kaj večina otrok določene starosti zmore in ga spodbujajo k čim bolj samostojnemu delovanju. Starši anksioznih otrok se pogosto ujamejo v nekatere pasti, in nenamerno vzdržujejo otrokovo anksioznost. Npr. lahko otroku prehitro poskušajo omiliti čustveno stisko ter mu omogočijo, da se iz situacije umakne ali pa prehitro posredujejo ob tem, ko je otroku neprijetno v realno nenevarnih situacijah in delajo stvari namesto njega (npr. odgovarjajo na vprašanja namesto njega). Včasih pa tudi lahko otroka preveč potiskajo v situacijo, ki ji ni kos. Pomembno je, da otroka spodbujajo k čim bolj pogumnemu vedenju, mu pomagajo prepoznavati zaskrbljujoče misli in iskati bolj realno oceno situacij, da se čim bolj spoprijema s svojimi strahovi ter da postaja čim bolj samostojen.

Tudi v Sloveniji opažajo vse več mladostnikov, ki se spopadajo z anksioznimi motnjami, še posebej je opazen porast med dekleti. Vzrokov za to je več:

Vir: Kako pomagati otroku z anksioznimi motnjami, priročnik za starše in družinske člane otrok z anksioznimi motnjami.