Bližal se je sinov prvi rojstni dan in cel teden so potekale intenzivne priprave na praznovanje. Vsi smo bili veseli, navdušeni, prispeli so tudi sorodniki iz tujine, pri pripravah pa so pomagali tudi vsi prijatelji. Ker je sinček rojen pozno jeseni, smo najeli lokal z večjim prostorom, kjer smo sami lahko poskrbeli za hrano, pijačo in dekoracijo. Pripravila sem mu krasen kompletek z lesenim metuljčkom, prijateljica nam je spekla čudovito torto in na dan praznovanja smo se vsi veselili in družili pri nas doma. Le kaj bi lahko šlo narobe?

V dopoldanskih urah sem bila naročena pri frizerju, saj kot mlada mamica dveh otrok nisem ravno posvečala veliko pozornosti sebi, videzu in lasem. Na ta dan pa sem želela biti prenovljena, umita in spočita. Doma so z malčkoma ostali moja mati, teta, sestra in mož. Kot ponavadi, se je na mizo postavilo nekaj sladkega, kuhala se je kava ... Sama sem se vsedla na frizerski stol, frizerka mi je ravno umila lase in jih ogrnila v brisačo. Še vedno mi je slabo, ko se spomnim na ta trenutek. Zaslišala sem sirene rešilca in noge so se mi začele tresti. V želodcu sem imela občutek, kot bi me nekdo s pestjo udaril vanj. Tik zatem pa mi je začel zvoniti telefon. Čeprav sem se v stotinki sekunde tolažila, da sta otroka doma, na varnem, da sigurno ne gre za koga od mojih družinskih članov, mi je vseeno sirena vlila strah v kosti. Kaj pa če?

Žal sem imela prav. Klical me je mož in mi z mirnim tonom poskušal pojasniti, da se je moj fantek polil s skodelico vroče kave, da ni nič hudega, vendar morajo z rešilcem do Ljubljane, da bi mu oskrbeli rane na koži. Zmanjkalo mi je zraka, srčni utrip se je povišal, še vedno ne vem, kako mi je uspelo dihati. Ker sem doživela panični napad in mi je telo začelo od šoka mravljinčiti ter nisem zmogla dobro spregovoriti, je mož na telefon dal zdravnika, ki ju je spremljal. Na vso srečo je bil poleg njiju moj osebni zdravnik, ki je bil takrat dežuren in me dobro pozna. Zato je tudi vedel na kakšen način me zbrati in umiriti. Pojasnil mi je dejstva in zatrdil, da bo vse vredu. Odvrgla sem brisačo in stekla domov. Tam sta me čakala prijatelja, ki jima nikdar ne bom pozabila geste – in me odpeljala naprej do Ljubljane. 

Izvedela sem, da se je zgodilo v trenutku. Mož je bil v kopalnici, mama v kuhinji, sestra je kuhala kavo, teta pa je sedela v dnevnem prostoru. Malčka sta se igrala in rajala po sobi. Sestra je skodelico z vročo kavo odložila na visoko mizo v jedilnici in se odpravila še po druge skodelice. Ker je naš mali nadobudnež takrat že samostojno hodil, je pritekel do mize in s prstki udaril po robu krožnička, na katerem je bila vroča kava. Ta se je v hipu zvrnila in ga polila po notranji strani desne roke, rebrih in stegnu. Žal v tistem trenutku teta, sestra in mati niso vedele kako pravilno reagirati in so v paniki in šoku začele otroka slačiti. Takrat je v sobo pritekel mož, ga prijel, odnesel pod tuš ter zavil v oddejo in z njim v naročju tekel do zdravstvenega doma. Tam so ga takoj začeli hladiti z vodo, mu povili rane in z rešilcem prepeljali v Ljubljano. 

Zdelo se mi je, da v čakalnici sedim celo večnost. Če bi me v tistem trenutku vprašali, kako mi je ime, vam ne bi znala odgovoriti. Moje misli so begali le k sinu in vprašanju, če bo vse vredu, koliko trpi in koliko ga mora boleti. Bolelo pa je tudi mene, močno. In še dolgo zatem sem sama sebe krivila, da me ni bilo poleg in sem bila trdno prepričana, da se to ne bi tako zgodilo, če bi bila doma. Vendar otroci so nepredvidljivi, živahni in avanturističnega duha. V sebi ne poznajo meja in pravil ter se jih vsak dan znova nekaj naučijo. Žal je dovolj le stotinka sekunde, le en pogled stran, da pride do hude nesreče. Zato lahko le poskusimo preventivno zaščititi svoje otroke, biti pozorni in se pripraviti na situacije, kot je ta. Kako torej pravilno ukrepati, če se vaš otrok polije z vročim napitkom?

»Najprej je treba odstraniti povzročitelja – vrelo vodo, čaj, kavo … Nato vso opečeno površino hladimo z vodo, zato da vročina ne more več prodirati v kožo. Če si je otrok opekel prstek, prst enostavno postavite pod tekočo hladno vodo; če pa gre za večjo površino na telesu, pa v hladno kopel. Če je otrokova obleka prepojena z vrelo vodo, oljem, kislino ali lugom, previdno strgajte obleko z otroka. Ko ste ga ohladili, ga zavijte v čisto rjuho in odpeljite k zdravniku. Pri razširjenih opeklinah je nujno nadomeščanje tekočine in elektrolitov,« je pojasnil dr. Miloš Pavlović z Dermatološkega centra v Ljubljani. V tistem trenutku torej nikar ne vlecite oblačil z otroka, saj lahko kožo dodatno poškodujete in ustvarite žive rane. Otroka, ki se polije z vročim napitkom po telesu, oblečenega nesite pod hladno vodo in šele nato previdno in počasi odstranite oblačila, zatem pa zavijte v čisto rjuho in nemudoma odpeljite do zdravnika. 

Naš fantek je bil vredu. Koža je bila grdo opečena, nekaj tednov za tem smo še hodili na kontrole in previjanja rane. Pa tudi zdaj je videti na teh mestih svetleje obarvana, kot je preostala. Ampak je vredu. S časoma bodo bele lise izginile, je zatrdila pediatrinja. Malček pa je pozabil na tragedijo, ki se mu je zgodila. Jaz pa nisem. In nikoli ne bom. Še vedno me stisne v grlu, ko pomislim na ta dogodek. Zato vam polagam na srce, da kljub temu, da močno ljubimo svoje otroke, zanje skrbimo, zanje dihamo in živimo, se lahko v trenutku zgodi nesreča. Najboljše, kar lahko naredimo pa je, da se nanjo prej pripravimo in posledično pravilno odreagiramo.

Pa srečno.