Odgovori na zgoraj postavljena vprašanja so različni, tako kot smo različni starši. V vsakem primeru pa eno gotovo drži: treba je poskrbeti za varnost ter na prvo mesto postaviti otrokovo varnost in blaginjo. Vsi se po svojih najboljših močeh trudimo delati najboljše za svoje otroke in zaupati moramo svoji zdravi presoji, a vedno z zavedanjem, da lahko nekatere naše odločitve na otroka vplivajo vse življenje. Zato jih je treba sprejemati s premislekom in pametno, da jih ne bi morda sprejeli prezgodaj in nepremišljeno ter jih nekoč obžalovali. 

Eno od tovrstnih vprašanj je zagotovo tudi, kdaj je otroku primerno preluknjati ušesa. Gre za vprašanje, ki velikokrat spodbudi burno razpravo zelo različnih in nasprotujočih si mnenj. Nekateri starši se namreč za luknjanje ušes – predvsem pri deklicah – odločijo zelo zgodaj. Njihovi razlogi so raznoliki, denimo verski, kulturni ali estetski, lahko jih vodijo prepričanja, tradicija ali zgolj želja, da bi njihov otrok lahko nosil "tiste čudovite uhančke", ki jih je dobil v dar zelo zgodaj v svojem življenju. Nasprotniki po drugi strani opozarjajo, da se po nepotrebnem povzroča bolečina, da gre zgolj za nečimrnost, da starši odločajo namesto otroka ... Nekateri gredo celo tako daleč, da omenjajo zlorabo. Ameriško združenje pediatrov denimo zaradi vsega naštetega priporoča luknjanje ušes šele, ko je otrok dovolj zrel, da lahko sam skrbi za prebodeno mesto.

Preverimo nekaj razlogov, ki govorijo v prid načelu "raje malo premisliti in počakati, kot pa se zaleteti in pozneje morda obžalovati". Zagotovo je eden od pomembnih vidikov ta, da starši odločajo v imenu otroka, ko še ni zmožen sprejeti take odločitve. Luknjice v ušesih so načeloma za vse življenje in ni izključeno, da otroku kot odraslemu ne bodo všeč. Obenem je postopek boleč in na mestu sveže luknjice so ušesne mečice običajno še nekaj dni razbolele in občutljive. Da bi se izognili vnetju in okužbi, je treba karseda omejiti dotikanje mečic (predvsem z nečistimi rokami), a vsi vemo, da so dojenčki in malčki nepredvidljivi ter da jim je težko dopovedati, da naj bodo nežni in ušesa pustijo pri miru. Na mestu luknjice lahko nastane keloidna brazgotina, obstaja pa tudi nevarnost, da bi si otrok snel uhanček, se z njim poškodoval, ga nesel v usta in se z njim zadušil.

Marko Novak, dr. med., specialist otorinolaringologije v zasebni otorinolaringološki ambulanti in Zdravstvenem domu Grosuplje je razložil, da je postopek prebadanja pri strokovnjaku načeloma varen in da v bistvu ni starostne omejitve. Opozoril pa je na možnost zapletov in zato priporoča, da z luknjanjem ne hitite. "Osebno ne vidim razloga, zakaj bi otroka izpostavljali morebitnim zapletom zaradi nošenja uhanov, ko se teh niti ne zaveda," je izpostavil. Zapleti po luknjanju se lahko pojavijo kadar koli. "Zapleti, ki se najpogosteje pojavijo kmalu po prebadanju, so krvavitev, vnetje in alergijske reakcije. Pri dojenčkih je ušesna mečica zelo majhna, uho še raste, na koncu morda uhan niti ne bo na želenem mestu in pričakovan estetski videz ne bo dosežen," je poudaril.

"Otroci so po naravi zelo aktivni, tako da lahko nenamerno potegnejo za uhan, pri čemer se lahko poškoduje ali celo razcepi mečica. Otorinolaringologi kirurško odstranjujemo tudi zaponko uhana, ki jo preraste okolna koža, kar se pogosteje zgodi, če nega po luknjanju ni ustrezna ali če se zaponka premočno stisne. Možen je tudi nastanek hipertrofične ali celo keloidne brazgotine, če je oseba dovzetna za takšno brazgotinjenje; v tem primeru se luknjanje odsvetuje. Prebadanje tudi ni priporočljivo pri otrocih, ki imajo prirojeno srčno hibo. Izpostavil bi še, da morajo otroci do 18. meseca starosti prejeti tudi cepiva, ki ščitijo pred določenimi nalezljivimi boleznimi, kot sta hepatitis B in tetanus," je naštel.

V Sloveniji se zlatarji najpogosteje držijo starostne meje petih let, in če se starši odločijo prebosti ušesa pri tako majhnem otroku, dr. Marko Novak poziva, naj luknjanje opravi izkušena oseba v čistih pogojih. "Kožo na mečici predhodno razkužijo, po prebadanju vstavijo sterilne medicinske uhane, ki jih je treba nositi od štirih do šestih tednov. V času celjenja naj starši vsakodnevno izvajajo antiseptično nego in uhan večkrat dnevno zavrtijo z umitimi in razkuženimi rokami, prebodenega mesta se ne dotikamo po nepotrebnem," je naštel. "Otrok naj nosi uhane iz hipoalergenih materialov, predvsem se izogibajmo tistim, ki vsebujejo nikelj, saj je alergija nanj zelo pogosta. Starši naj bodo kljub temu pozorni na znake vnetja ali alergije (rdečina, oteklina, izpuščaj, bolečina, srbenje)," je dodal.