Bolniki s primarno imunsko pomanjkljivostjo (PIP) pogosteje obolevajo, okrevanje je daljše ter večje je tveganje za trajne posledice. Izraz se je uveljavil za skupino bolezni, pri katerih je zaradi prirojene genetske napake okrnjeno delovanje imunskega sistema, je pojasnil Štefan Blazina, dr. med., pediater imunolog v Službi za alergologijo, revmatologijo in klinično imunologijo na ljubljanski Pediatrični kliniki.

Eno prvih PIP - agamaglobulinemijo - je leta 1952 opisal pediater Ogden Bruton. Leta 1970 je PIP priznala kot bolezen tudi Svetovna zdravstvena organizacija: tedaj so poznali 16 genetsko opredeljenih bolezni v tej skupini. Do leta 2019 je številka narasla na več kot 430 in se po navedbah dr. Štefana Blazine stalno povečuje - od 20 do 50 bolezni na leto -, pri čemer so med njimi tudi bolezni, kjer je imunski odziv zaradi okvarjenega uravnavanja vnetja celo pretiran. "Izraz imunska pomanjkljivost je v tem primeru celo zavajajoč, zato se predlaga ime prirojene okvare imunosti," je razložil. "Povečevanje števila bolnikov s prirojeno okvaro imunosti je posledica boljše prepoznave bolezni, predvsem pri infektologih, ki obravnavajo bolnike z okužbami, hematologih, ki obravnavajo bolnike z avtoimunskimi boleznimi krvnih celic in malignimi boleznimi, endokrinologih, ki obravnavajo bolnike z avtoimunskimi boleznimi in drugih specialistih," je dodal.

Kdaj se pojavijo prvi znaki?

"V prvem letu starosti so otroci delno še zaščiteni zaradi materinih protiteles, ki so jih prejeli med nosečnostjo in se iz telesa postopoma odstranijo do devetega meseca," je povedal pediater imunolog. Simptomi se zato redko pojavijo pred prvim letom; največkrat pa se med prvim in petim letom starosti. In čeprav je prirojena okvara imunosti vedno prisotna že ob rojstvu, sploh ni nujno, da so znaki vedno prisotni že v otroštvu, je opozoril. Po njegovih besedah imajo bolniki lahko pogosto prvo življenjsko nevarno okužbo z meningokoki ali pnevmokoki (sepso ali meningitis) šele kot odrasli. "Na prirojeno okvaro imunosti je treba torej pomisliti v katerem koli življenjskem obdobju. Na znake morajo biti pozorni tudi odrasli, družinski zdravniki in zdravniki drugih specialnosti. Včasih jih lahko prepoznajo tudi zobozdravniki," je pojasnil.

Na prirojene okvare imunosti moramo pomisliti pri ponavljajočih se in praviloma trdovratnih okužbah, avtoimunskih ali malignih boleznih, pri čemer se je treba zavedati, da vsaka okužba še ni znak nedelovanja imunskega sistema. Dr. Štefan Blazina namreč opaža, da je "pri starših najpogostejša zmota, da pogoste virusne okužbe pomenijo okvaro imunosti. Večina otrok, napotenih v našo ambulanto zaradi suma na prirojeno okvaro imunosti, ima pogostejše okužbe po prvem letu zaradi večje izpostavljenosti po vstopu v vrtec in ne okvare imunosti."

Tudi normalno delujoč imunski sistem namreč ne more preprečiti okužbe z virusom - okužbo z virusom lahko preprečimo le s cepljenjem, na primer proti ošpicam, mumpsu, rdečkam, hepatitisu, gripi. "Bolezenski znaki (vročina, slabo počutje, utrujenost, izcedek iz nosu, kašelj) ob prebolevanju okužbe so v resnici znaki in posledica delovanja imunskega sistema, ki s temi ukrepi odstrani virus iz telesa. Pomanjkljivo delovanje imunskega sistema se pri virusnih okužbah tako kaže z manj izraženimi znaki vnetja in nezmožnostjo odstraniti virus iz telesa. Bolniki s težko okvaro imunosti virusa ne morejo odstraniti iz telesa, kar se brez transplantacije krvotvornih matičnih celic konča s smrtjo v otroštvu," je razložil.

Po njegovih pojasnilih je naloga imunskega sistema iz telesa odstraniti vse tujke, ne pa tudi lastnih celic. Zaradi prirojene napake v imunskem sistemu se lahko zgodi, da imunski sistem napade lastne celice, čemur rečemo avtoimunska bolezen. "Pri večini avtoimunskih bolezni sicer ne najdemo ali ne poznamo genetske okvare ali pa je tudi ni. Za prirojene okvare imunosti, ki se kažejo z avtoimunsko boleznijo, je značilno, da ima bolnik več različnih avtoimunskih bolezni," je razložil dr. Blazina.

Kakšni so vzroki, razlogi za razvoj PIP?

Za prepoznavo bolnikov je zelo pomemben podatek o morebitnih znakih imunske okvare v širši družini, ker je vzrok za prirojeno okvaro imunosti genetski. Prirojena okvara imunosti je namreč posledica mutacije v enem izmed mnogih genov, ki nosijo zapis za delovanje imunskega sistema.

"Pogosto zdrava starša prenašalca - vsak ima po en zdrav gen in po en okvarjen gen - preneseta na potomca samo oba okvarjena gena, zaradi česar imunski sistem pri otroku nato ne deluje. Če se na otroka prenese en zdrav in en okvarjen gen, je potem tudi otrok zdrav prenašalec bolezni. Če se na otroka preneseta le zdrava gena, otrok ne more prenesti bolezni na svoje potomce," je pojasnil dr. Štefan Blazina. "Za druge okvare je značilno, da bolezen prenašajo zdrave prenašalke, ki imajo en zdrav in en okvarjen kromosom X. Njihove hčerke so lahko ali zdrave ali prenašalke bolezni, sinovi pa ali bolniki ali zdravi (imajo samo en kromosom X)," je dodal.

Kaj lahko torej storimo starši? "Prirojeno okvaro imunosti se lahko prepreči le, če je v družini znana genetska okvara in se opravi genetska diagnostika zarodka. Sicer se prirojene okvare imunosti z zdravili ali življenjskim slogom ne da preprečiti, lahko pa se prepreči zaplete z zgodnjo prepoznavo in ustreznim zdravljenjem," je poudaril.

Kakšne so lahko posledice PIP? Kako nevarna bi bila okužba z novim koronavirusom?

Posledice prirojene okvare imunosti so odvisne od posamezne genetske napake. Po besedah dr. Blazine je lahko denimo življenjsko ogrožujoča težka, neobvladana ali prepozno prepoznana okužba. Običajno pa zaradi pogostih okužb na primer pljuč pride do trajne okvare organov. "Takrat lahko na pljučih nastanejo poškodbe dihalnih poti, ki poslabšajo kakovost življenja in skrajšajo življenjsko dobo. Pri avtoimunskih boleznih pride do okvare organov, ki jih prizadene vnetje, na primer sladkorna bolezen tipa 1 pri vnetju trebušne slinavke ali pomanjkanje hormonov pri vnetju nadledvične žleze. Zdravljenje malignih bolezni ja lahko neuspešno, v primeru uspešnega zdravljenja pa imajo lahko bolniki težave zaradi toksičnosti zdravil," je opozoril.

Večina oseb s prirojeno okvaro imunosti nima težjega poteka okužbe z novim koronavirusom, miri. "V resnici je mehanizem večine zdravil za zdravljenje okužbe s koronavirusom ravno oslabitev imunskega sistema, ker je glavni mehanizem težke okvare pljuč zaradi okužbe ravno prekomerna aktivnost imunskega sistema proti virusu. Je pa ta virus tako kot tudi drugi virusi lahko smrtno nevaren za bolnike z redko težko kombinirano imunsko pomanjkljivostjo, ki še niso imeli transplantacije krvotvornih matičnih celic," je opozoril.

Kakšno je zdravljenje?

Po besedah dr. Štefana Blazine je najbolj ključna pri zdravstveni obravnavi zgodnja prepoznava oseb s sumom na okvaro imunosti in napotitev v ustrezen center, ki ima ne zgolj možnost kompleksne imunološke in genetske diagnostike, ampak tudi dovolj znanja za interpretacijo izvidov preiskav. "Priporočeno je tudi, da center omogoča čim širšo multidisciplinarno obravnavo in da sodeluje s specializiranimi centri v tujini. Trenutno so v Sloveniji na voljo vse pomembne diagnostične možnosti, nekatere so celo na višjem nivoju kot v tujini, kar se odraža v boljši prepoznavi bolnikov v primerjavi z drugimi državami," je poudaril pediater imunolog.

Zdravljenje znakov prirojene okvare imunosti se po njegovih nevadbah vedno začne že pred postavljeno diagnozo ali genetsko potrditvijo ter se nato lahko še dodatno prilagodi in doda ali encimsko ali drugo zdravljenje, ki je učinkovito le pri posamezni okvari. "Za zdravljenje okužb se večinoma uporabljajo običajni antibiotiki, je pa čas zdravljenja praviloma daljši," je pojasnil. Bolniki s pomanjkanjem protiteles morajo medtem celo življenje prejemati protitelesa, ki se jih pripravlja iz krvi krvodajalcev. Na voljo je tudi oblika za podkožno dajanje, kar omogoča zdravljenje na domu. "Pomemben način zdravljenja težjih okvar imunosti je transplantacija krvotvornih matičnih celic, postopek, pri katerem se imunske celice bolnika uniči z zdravili, nato pa bolnik prejme transfuzijo dajalčevih imunskih celic. Zdravljenje je izredno učinkovito, je pa še vedno včasih povezano s hudimi zapleti," je opozoril.

Dr. Blazina poziva, naj bodo zdravniki pozorni na bolnikove težave. Če odstopajo po pogostosti ali teži, kar je običajno za večino ljudi, svetuje napotitev k imunologu. Bolezni PIP so bile sicer nekdaj neozdravljive, danes lahko (po)zdravijo številne oblike in bolniki lahko živijo popolnoma normalno življenje. Ključna je zgodnja diagnostika in pravilno zdravljenje, ki pa je v Sloveniji na srečo na izredno visokem nivoju.