Skotopični sindrom oziroma Irlen sindrom, kot ga imenujejo v tujini, je motnja pri procesiranju barv, ki lahko povzroča popačeno sliko in posledično težave pri branju, dojemanju prostora in globine. Črke se lahko prekrivajo ali bežijo. Bralcu se blešči, zaradi silnega truda, da bi lahko prebral zapisano, ga začne boleti glava, sčasoma se pojavita močna utrujenost in lahko celo omotičnost. Pogosto vpliva na učne sposobnosti, pozornost, osredotočenost, pa tudi na vedenje, saj je otrok lahko bolj nemiren in vzkipljiv. "A najdemo ga tudi med dobrimi bralci, odličnimi in nadarjenimi učenci. Predvsem pa smo pozorni na otroke, ki za šolsko delo porabijo veliko časa, in na otroke, na katerih počutje, razpoloženje in branje vpliva svetloba oziroma belina," je pojasnila doc. dr. Polona Kelava, certificirana diagnostičarka skotopičnega sindroma po metodi Irlen in direktorica Irlen klinike Slovenija. Razložila je vse o sindromu, ki je največkrat deden in ki ga težko odkrijejo pri običajnih učnih in zdravstvenih testih, pa tudi, kako pomagati otroku, ki ga ima.

Kako lahko starši ali drugi (vzgojitelji, učitelji) prepoznajo znake, da ima otrok skotopični sindrom? Kje vse se lahko pojavijo težave in kakšne?

Najbolj značilna je občutljivost na svetlobo, ni pa to edini znak ali celo pogoj, da bi pri nekom prepoznali skotopični sindrom. Zanj so značilni še: bralne težave, težave s pozornostjo in koncentracijo, napetost in utrujenost, glavoboli in migrene, popačenja na listu pri branju ali v okolici in težave z zaznavanjem globine. Pri eni osebi se lahko pojavi katera koli kombinacija omenjenih simptomov, vključno z občutljivostjo na svetlobo, ali pa le en sam simptom.

Vedno poudarjamo, da skotopičnega sindroma ne smemo povezovati zgolj z bralnimi težavami. V večini primerov gre za bistveno večjo težavo, ki lahko pomembno vpliva na kakovost življenja posameznika. Vendar pa ga pogosto prepoznamo ravno po bralnih težavah, posebej je to značilno za osnovnošolske otroke.

Če imajo starši, vzgojitelji, učitelji srečo, jim bodo otroci sami povedali, da se jim črke premikajo, dvigajo od podlage, bežijo z lista, vrtinčijo ... in tudi meglijo. Zelo pogosto pa otroci ne znajo opisati, kaj se jim dogaja, saj ne vedo, da ostali črk ne vidijo na takšen način, torej nimajo primerjave. Otroka takrat denimo vprašamo: "Kako vidiš?" Z več vprašanji ga poskusimo spodbuditi, da bi nam opisal, kako vidi črno besedilo, natisnjeno na belem listu. Nikar pa se nanj ne jezimo, češ da noče brati ali da ne želi brati. Ne obtožujmo ga, da je len, da si izmišljuje, da je utrujen. Skotopični sindrom lahko namreč že po krajšem branju povzroči resen fizični napor.

Značilna popačenja črnega tiska na beli podlagi niso pogoj, da nekdo ima skotopični sindrom, so pa dokaj pogosta. Predvsem je značilno, da so težave večje pri umetni svetlobi, posebej pri fluorescentni oziroma neonski razsvetljavi, ki jo praviloma imamo v šolah, oziroma se težave stopnjujejo z daljšo izpostavljenostjo svetlobi. To opazimo tako, da je branje takoj, ko začnemo brati, še nekako gladko, potem pa se ob podaljševanju časa branja stopnjujeta število napak in napor. Pri nekaterih se to zgodi že po nekaj minutah branja, pri blažjih oblikah skotopičnega sindroma po 20 do 30 minutah. Praviloma se s trajanjem aktivnosti stopnjujejo tudi popačenja. Na primer na začetku branja se črke ne premikajo, po treh minutah pa se začnejo, kar se odraža potem pri kakovosti branja, pozornosti in koncentraciji ter fizičnem počutju. Namreč, vse je posledica preobremenjenih možganov, ki skušajo iz nepopolne vizualne informacije prikazati pravilno sliko tega, kar je pred nami.

Pri katerem letu starosti otroka lahko opazimo prve znake in kakšni so?

To je predvsem odvisno od stopnje resnosti skotopičnega sindroma. V povprečju se težave opazijo v tretjem, četrtem razredu osnovne šole, ko se zmanjša velikost črk v učbenikih in razmak med vrsticami ter se poveča obseg snovi. Nekateri namreč večje besedilo lažje razberejo in so popačenja manjša, zato so težave v prvem in drugem razredu lahko tako blage, da jih ne zaznamo. Prav tako so učbeniki in delovni zvezki za nižje razrede večkrat natisnjeni na barvni podlagi, kar branje otrokom s skotopičnim sindromom vsaj nekoliko olajša, v višjih razredih pa so gradiva praviloma s črnim črnilom natisnjena na beli podlagi.

Nekateri že pri predšolskih otrocih opazijo veliko občutljivost na svetlobo, ki se kaže kot nemir, nestrpnost in podobno, vendar takšnih primerov k sreči ni veliko. Tedaj se nato težave z branjem praviloma pokažejo že takoj v prvem razredu. Se pa neredko zgodi, še posebej pri otrocih, ki nimajo drugih učnih težav in ki ne potrebujejo veliko dodatnega domačega učenja, da so težave opazne v šestem, sedmem razredu ali šele v srednji šoli, ko se povečajo obseg in zahtevnost snovi ter količina branja, ki naj bi jih otrok samostojno zmogel sam.

Navedeno ne pomeni, da skotopični sindrom prej ni bil prisoten, le težave niso bile tako izrazite, da bi jih opazili. Omilijo pa jih otroci praviloma z dovolj pogostimi odmori med šolskim delom in z drugimi kompenzacijskimi veščinami, kot so uporaba barvnih pisal in markerjev ter z dobrimi organizacijskimi veščinami. Skotopični sindrom se lahko odkrije tudi šele v odrasli dobi. Kadar obravnavamo odrasle, skozi pogovor in usmerjeno zastavljena vprašanja ugotovijo, da so imeli že prej težave.

V vseh starostnih skupinah smo pozorni tudi na težave z zaznavanjem globine, kar se kaže pri negotovi hoji po stopnicah ali tako, da otrok težko oceni, kako daleč je žoga in kako hitro se približuje, zaradi česar jo pogosto zgreši. Otroci s skotopičnim sindromom neredko veljajo za nerodne, štoraste, nekateri ne marajo iger z žogo. Pri branju pa smo v vseh starostnih skupinah pozorni predvsem na otroke, ki lažje berejo v zatemnjenem prostoru, takšne, ki jih pogosto najdete v sobi brez luči, starši pa ocenite, da je že tako temno, da bi si sami luč vsekakor prižgali. V šoli in doma si ti otroci pogosto z roko ali telesom senčijo list, s katerega berejo, obračajo list ali knjigo, da spreminjajo položaj površine, s katere berejo, glede na položaj izvora svetlobe. Tako zmanjšajo odboj svetlobe neposredno v oči.

Kako se skotopični sindrom razlikuje od drugih učnih težav, branja, pisanja?

Predvsem druge učne težave ne povzročajo fizične bolečine ali neugodja (osebe z disleksijo zaradi branja ne more boleti glava in ne more ji biti slabo) in ne prihaja do popačenja besedila. Na druge specifične učne težave, vključno z disleksijo, nikoli ne vpliva svetloba. Le pri skotopičnem sindromu so težave bolj izrazite takrat, ko delamo pod lučmi (idealno razliko nam pokažejo močne fluorescentne luči), in manj, ko ni te svetlobe. Pri drugih učnih težavah so znaki bolj stalni, konstantni.

Skotopični sindrom tudi ne vpliva na procesiranje jezika, kar pomeni, da si oseba s skotopičnim sindromom praviloma brez težav razlaga vsebino, si jo zapomni in jo zna tudi obnoviti, če ji jo podamo ustno brez vizualne obremenjenosti. Bistveno slabše pa je razumevanje pomena, ko mora nekdo besedilo prebrati sam.

Če je branje slabše pri umetni svetlobi kot pri naravni, vsaj na del težav vpliva skotopični sindrom. Pri skotopičnem sindromu aktivnost možganov, ki jo sproži prekomerna obremenjenost zaradi obdelovanja nepopolnih vizualnih informacij, ne vpliva na fonemsko zavedanje. Torej otrok, ki ima zgolj skotopični sindrom, nima drugih tipičnih težav, kot so: težave z zaporedji, težave s prepoznavanjem zlogov v besedi, glasov v besedi in podobno.

Zakaj je pomembno odkriti, da ima otrok skotopični sindrom? Kakšne so lahko posledice (tako v otroštvu kot tudi v odraslem življenju), če ga prezremo, če ne pomagamo?

Kadar zaradi skotopičnega sindroma oseba težje bere, ne more doseči svojega polnega potenciala, pogosto že v prvih letih šolanja, in to "le" zaradi nezmožnosti razbiranja pomena iz pisnih virov. Pogosto se kaže kot zaostanek za vrstniki in otrok izkazuje nižjo "bralno starost" od pričakovane. Na primer otrok v petem razredu ima bralno starost drugošolca, zato težko sledi učni snovi, se težko samostojno uči, ker ne razume branega, in pri učenju potrebuje pomoč staršev.

Dolgoročno je težava še večja, kadar je skotopični sindrom vzrok za fizične težave, glavobole, migrene, vrtoglavice, slabosti, a ne odkrijemo vzroka. Takrat zgodnejše odkrivanje pravega vzroka olajša življenje nasploh, in smo posledično manj napeti, izčrpani, pa tudi umirjeni in bolj motivirani. Velike posledice pri prepozno odkritem ali neodkritem skotopičnem sindromu se, žal, kažejo tudi v slabši samopodobi otrok. Če otrok sam vidi, da zaostaja in da ne sledi, doživlja, da se je doma naučil in znal snov, potem pa pri pisnem testu ne zmore pokazati svojega znanja vsaj na želeni ravni, seveda izgubi voljo, motivacijo in postopno zgradi slabšo samopodobo.

Raziskave so pokazale tudi, da nepravočasno odkrit in nekorigiran skotopični sindrom pogosto vpliva na izbiro poklica, v smislu, da so nekateri posamezniki glede na svoje intelektualne sposobnosti zmožni doseči višjo stopnjo izobrazbe, a je ne pridobijo, ker se zaradi slabega branja in slabših ocen ne morejo vpisati v želene smeri. To nas lahko zaznamuje za celo življenje.

Kako poteka metoda Irlen? Ali z njo lahko v celoti odpravite težave ali jih vsaj omilite?

Ne presojanje ne diagnostika ne temeljita na branju, ampak na nizu skrbno zasnovanih nalog, ki obremenijo možgane tako, da nam pokažejo težave, ki nastanejo zaradi obremenitve pri skotopičnem sindromu. Zato tudi druge specifične učne težave, vključno z disleksijo, na ugotovitve presojevalca oziroma diagnostika ne vplivajo.

Ali lahko težave v celoti odpravimo ali jih le omilimo, je odvisno od stopnje skotopičnega sindroma (blaga, zmerna ali težja) in od oblike skotopičnega sindroma (enostavna ali zapletena). Metoda Irlen tudi ne odstrani težav, ki imajo vzrok izven skotopičnega sindroma. Odpravijo se torej le bralne težave, ki jih povzroča skotopični sindrom, ne pa tistih, ki jih denimo povzroča disleksija. Odpravi se nemir, ki ga povzroča skotopični sindrom (in nanj praviloma vidno vpliva svetloba), ne pa nemir, ki ga povzroča na primer ADHD.

Enako velja za glavobole. Če trpimo za glavoboli, za katere je vzrok drugje, z metodo Irlen žal ne moremo pomagati. Če pa so naši glavoboli posledica obremenitve vizualnega dela možganov, ker poskušajo prikazati sliko, ki je pred nami, a morajo zaradi neusklajenih informacij, ki pridejo po vidnem živcu, vložiti neprimerno več napora, kot je to značilno za nekoga brez skotopičnega sindroma, pa jih lahko celo v celoti odpravimo.

Včasih že obravnava na prvi stopnji zelo pomaga, predvsem takrat, kadar gre v glavnem za bralne težave, ki jih lahko omilimo z barvnimi folijami Irlen. Pri težjih oblikah, sploh takrat, ko se pojavljajo še fizični znaki, pa praviloma svetujemo diagnostiko za barvne filtre Irlen, saj nas zaščitijo pred vso svetlobo, ki pri skotopičnem sindromu prekomerno obremenjuje možgane.

Kako lahko starši doma pomagajo otroku? Morda s posebnimi knjigami, teksti, vajami?

Z vajami žal ne. Pri mnogih drugih (učnih) težavah se lahko z vajami konkretno pomaga, za skotopični sindrom pa to ne velja. Ni namreč načina, da bi z vajo ukanili možgane, da naj jih svetloba ne moti več.

- Doma lahko najbolj pomagamo s prilagoditvijo svetlobe. Če otrok reče, da lažje dela nalogo brez luči, ga upoštevajmo, ter ga ne silimo k branju in učenju pod umetno svetlobo.
- Otroku omogočimo več odmorov, snov mu preberemo naglas, tako da on le posluša. Mnogi si najbolj zapomnijo slišano takrat, ko imajo zaprte oči.
- Nekateri starši pomagajo otroku, ki samostojno ne zmore prebrati daljšega besedila in ga zato tudi ni zmožen ustrezno razumeti, tudi tako, da učbenik preberejo po poglavjih in se pri tem posnamejo, potem pa otrok po sklopih posluša, ko se želi naučiti določeno snov. Podobno lahko pomagajo starši pri otroku z disleksijo, in tovrsten način dela pomaga v obeh primerih, le vzroka za težavi sta različna.
- Otroku omogočimo branje knjig, ki so natisnjene na recikliranem papirju, ne na belem, saj bela podlaga pri skotopičnem sindromu povzroča največ težav.
- Otroku s skotopičnim sindromom najbolje pomagamo tako, da mu omogočimo delo z individualno določenimi barvnimi folijami Irlen in z barvnim papirjem, ki je po odtenku barve najbolj podoben foliji. Za zahtevnejše primere pa seveda priporočamo barvne filtre Irlen, ki se nosijo kot barvna očala.

Branje otroka s skotopičnim sindromom brez in z očali s filtrom:

Močno pa odsvetujemo, da bi starši barvo folije poskušali določiti sami s folijami ali bralnimi ravnilci, ki jih lahko kupijo v nekaterih papirnicah. Tovrstne folije namreč ponujajo omejen nabor barv (običajno le šest) in imajo neprimerno obdelano površino, ravnilca pa ne pokrijejo vse bele površine in zato so možgani še naprej obremenjeni. Starši sami namreč ne zmorejo prepoznati, ali gre za skotopični sindrom ali za disleksijo. Če je vzrok za otrokove bralne težave le disleksija, sprememba barvne podlage ne bo pomagala. Če se starši lotijo ponujanja barvnih folij otroku, bo otrok izbral nek približen odtenek, morda celo barvo, ki mu je najljubša, ki bo pomagala malo ali pa popolnoma nič, in bodo na koncu obupali. Tako je spregledanih veliko otrok, ki bi se jim lahko pravočasno in kakovostno pomagalo. Barvo folij naj vedno določi le ustrezno usposobljena oseba.

Starši lahko dobijo neko osnovno informacijo, ali bi pri njihovem otroku lahko šlo za skotopični sindrom, ali ne, če izpolnijo vprašalnik. Izpolnjujejo naj ga z otrokom, vprašajo naj ga o težavah. Odgovori v vprašalniku naj bodo tudi rezultat opazovanja otroka, kar pomeni, da si za izpolnjevanje vzamemo čas. Vprašalnik je razdeljen na 14 vsebinskih sklopov. Če pri nekom v katerem koli od teh sklopov trikrat ali več odgovorite z "da", že gre za kandidata za testiranje za skotopični sindrom. Na testiranje pogosto dobimo posameznike, ki imajo v vprašalniku veliko pozitivnih odgovorov – tu se skotopični sindrom na testiranju praviloma potrdi.

Bela barva je sestavljena iz vseh barv mavrice. Ko gledamo v bel list ali na belo tablo, se od bele površine odbijejo vse barve, ki potem po vidnem živcu potujejo do vizualnega korteksa. Kadar te barve na cilj prispejo hkrati, ni težav s prikazom slike. Kadar ena barva na poti do vizualnega korteksa zamuja (gre za nekaj mili stotink sekundno razliko), pa za možgane pomeni izjemen napor, saj se trudijo sliko, ki je pred nami, pravilno prikazati kljub nepopolnim informacijam. Posledica so pogosto popačenja besedila, a ne zato, ker bi možgani razvozlavali črne črke, ampak zato, ker jim pravilno prikazovanje bele podlage povzroča toliko dela, lahko pa tudi popačenja v prostoru ali fizične težave. Težko je z besedami opisati popačenja, ki jih lahko doživljajo osebe s skotopičnim sindromom, zato vabljeni k ogledu spodnjega filma z dinamičnim prikazom tipičnih popačenj pri skotopičnem sindromu:

Kaj bi za konec sporočili staršem otrok, ki imajo težave z branjem, pisanjem? Kako lahko v prvi vrsti sami pomagajo otroku?

Najpomembneje je, da starši otroku verjamejo! Tu se pogosto najbolj zaplete. Žal se včasih zgodi, da slišimo, da je otrok na težave opozarjal, ko jim je denimo dejal: "Ko berem, me boli glava." Starši pa mu niso verjeli, saj so mislili, da le išče izgovore, da bi se izognil šolskemu delu. Mnogi starši ne verjamejo niti, ko otrok reče, da se mu črke premikajo. Menijo, da to ni mogoče, a pri skotopičnem sindromu žal je. Pomembno je tudi opazovati, kako se otrok počuti, obnaša in bere pri umetni svetlobi in naravni, ter posledično prilagoditi svetlobo. Včasih zelo pomaga že nošenje kape s ščitnikom, saj občutno zmanjša količino svetlobe, ki jo morajo možgani predelati pri prikazovanju ustrezne slike, besedila ali česa drugega. Delno pomaga tudi uporaba recikliranega papirja, vendar ne odstrani vseh težav, ker ne gre za individualno določeno barvo.