Morebitne prirojene okvare sluha preverjajo že v porodnišnicah s presejalnim testom v preiskavi, imenovani otoakustična emisija. Vse novorojenčke testirajo dva ali tri dni po rojstvu. V zunanji sluhovod jim vstavijo sondo, ki iz notranjega ušesa izvabi signale in jih posname. 

Lahko se tudi zgodi, da je treba preiskavo ponoviti, ker je dojenček morda preveč nemiren, ima preozek sluhovod ali ima še plodovnico v ušesku. Če preiskava po več preverjanjih kaže na morebitno prirojeno okvaro sluha, kar je približno pri enem od 1000 novorojenčkov, so potrebne nadaljnje preiskave.

"Presejalni test sluha v porodnišnici pove, da 'en del notranjega ušesa' dobro deluje. Nič pa nam ne pove, ali ima otrok res slušno zaznavo, torej ali res sliši," je razložila vodja Avdiološkega centra in otokirurške dejavnosti na Kliniki za ORL in CFK v UKC Ljubljana, specialistka otorinolaringologinja, izr. prof. dr. Saba Battelino, dr. med. Zato se lahko tudi zgodi, da preiskava v porodnišnici ne pokaže težav, čeprav otrok v resnici ne sliši dobro. In največ izgub sluha otrok je progresivnih, kar pomeni, da se pojavijo pozneje in da se izguba sluha z leti slabša.

Letno pri 400 do 500 slovenskih otrocih ugotovijo težave s sluhom. Ključno je, da težave s sluhom čim prej odkrijejo, da bi hitro primerno ukrepali, zdravili in omilili posledice ter predpisali ustrezno zdravljenje in terapijo. In ravno s presejalnim testom se je tudi v Sloveniji močno znižala starost otrok ob diagnozi naglušnosti oziroma gluhote, kar omogoča, da so otroci zelo zgodaj vključeni v ustrezno obravnavo. 

A pediatri pozneje sluh preverjajo zgolj z zvončkom ali s šepetom in po mnenju specialistke otorinolaringologinje bi bile potrebne dodatne objektivne preiskave, kot jih imajo po večini Evrope, in že pred vstopom v šolo tako imenovana pražna tonska avdiometrija, ko otrok v zvočno izoliranem prostoru s slušalkami na glavi pritisne na gumb ob slišanem zvoku.

Kako vse se v razvoju kaže, da otrok ne sliši ali da slabše sliši?

Slabši sluh lahko v mlajši letih zaznamo tudi starši in vzgojitelji, ki moramo biti pozorni na otrokove odzive na zvok in predvsem na govorni razvoj, pri katerih mora biti napredek viden skoraj vsak teden. In včasih tudi sprememba v vedenju otroka pove, da se mu je morda poslabšal sluh. "Priden otrok, ki lepo sledi vodenim aktivnostim, postane odklonilen, nestrpen, nemiren ... Išče pozornost na neprimerne načine," je opozorila dr. Saba Battelino. "Otrok se ne odziva na zvok in glasove ter daje vtis, kot da je 'v svojem svetu'. Pogosto je nemiren, išče pozornost. Čeprav se oglaša z bebljanjem in z glasovi, se okoli 11 meseca otrokove starosti začne kazati upočasnjen ali zaustavljen govorni razvoj," je opisala.

"Govor se počasi razvija, otrok včasih govori nerazumljivo ali sploh ne spregovori, v družini imajo tudi praviloma razvito naravno kretanje. Zato nekje do 10., 12. meseca brez strokovne pomoči težko opazimo slab sluh ali celo gluhoto, kar so potrdile tuje raziskave, pa tudi naša lastna opažanja in sledenje rezultatom testiranja sluha glede na navedbe staršev," je dodala. 

Po njenih izkušnjah je staršem naravno dano, da razumejo in da se s svojim otrokom zadovoljivo sporazumevajo z mimiko in z naravnimi kretnjami nekje do osmega, devetega meseca njegove starosti. "Če se nato odločijo za zagotovitev sluha s polževim vsadkom, ki ga vsadimo otroku v 10. ali 11. mesecu starosti, ni potrebno dodatno učenje kretenj. Če se ne odločijo zagotoviti sluha svojemu otroku, se jih napoti v enega izmed treh zavodov za slaboslišne in naglušne otroke, ki so v Portorožu, Ljubljani in Mariboru, kjer jih naučijo kretanja," je pojasnila.

Kakšna je zdravstvena obravnava otrok z okvarami sluha?

Dojenčka, ki ga po presejalnem testu v porodnišnici napotijo naprej na Kliniko za ORL in CFK v ljubljanskem kliničnem centru, tam temeljito pregledajo. Preverijo delovanje bobničev, opravijo teste za oceno delovanja srednjega ušesa in z diagnostičnimi aparati izmerijo prisotnost motenj. "Če dobimo dobre odzive, zaključimo obravnavo z jasnimi napotki staršem za sledenje otrokovemu govornemu napredku. Če je težava v srednjem ušesu, skušamo konservativno pozdraviti bolezenske spremembe srednjega ušesa in ponovimo merjenje otoakustičnih emisij," je razložila dr. Saba Battelino.

Če kljub dobremu delovanju srednjega ušesa ne morejo izmeriti otoakustičnih emisij, nadaljujejo s preiskavami v poglobljenem spanju, v omami oz. blagi sedaciji, in skušajo meriti električne odzive slušne poti v možganskem deblu. Tovrstna preiskava se s kratico imenuje ASSR. Ob vsaki objektivni meritvi sluha dodajo še subjektivno meritev otrokovih odzivov na zvok v prostem polju, ki jih izvajata dve dodatno usposobljeni avdiometristki, klinični logopedinji, je opisala.

"V primeru, da ugotovimo srednjestopenjsko izgubo sluha, se odločimo za premagovanje izgube sluha s klasičnimi slušnimi aparati in za dodatno surdopedagoško pomoč. Če ugotovimo težko izgubo sluha ali celo gluhoto, pri čemer vemo, da s klasičnimi slušnimi aparati ne bi mogli zagotoviti dovolj kvalitetnega sluha za omogočanje slušno-govorne komunikacije, se večinoma odločimo – seveda če se starši strinjajo – za rehabilitacijo sluha s polževim vsadkom," je pojasnila.

Kdaj je možna operacija za izboljšanje stanja?

"Najpogostejša operacija za izboljšanja sluha je operacija za sanacijo sekretornega otitisa oziroma stalne tekočine ali goste sluzi v votlini srednjega ušesa. Pri sekretornem otitisu je vzrok za izgubo sluha slabo ojačanje zvoka v srednjem ušesu in pravimo, da gre za prevodno izgubo sluha ob dobro delujočem notranjem ušesu (polžku)," je razložila dr. Saba Battelino. Sluh izboljšajo tudi operacije, ki odpravljajo posledice kroničnih vnetij srednjega ušesa – torej timpanoplastike. "Tu zapiramo perforacije v bobničih, rekonstruiramo verigo slušnih koščic, če je okvarjena. Če pa ne deluje notranje uho, nadomestimo njegovo funkcijo z vstavitvijo polževega vsadka v polžka in sprejemnika (notranjega dela celotnega sistema) v senčnično kost," je opisala.

S slušnim aparatom lahko pomagajo otrokom s primernimi zunanjim sluhovodom, uhljem, srednjim ušesom in z zgolj srednjestopenjsko izgubo sluha. Notranje uho pri njih dovolj dobro deluje, da lahko z ojačitvijo zvoka (torej z uporabo slušnega aparata) ojačajo zvok, predvsem govor do mere, da sta omogočena normalni govorni razvoj in običajna slušno-govorna komunikacija. 

Če nista dovolj razvita zunanji sluhovod in srednje uho, potem namestijo ali vsadijo vibratorni slušni pripomoček. Takrat se zvok spremeni v vibracije, ki se po kosteh lobanje prenesejo na tekočino notranjega ušesa, tako da jih notranje uho prepozna in prevede v električne impulze, ki potem nadaljujejo svojo pot po višje ležeči slušni poti v senčnično možgansko skorjo, ko otroci dejansko zaslišijo.

Kako poteka šolanje otrok z okvarami sluha?

V vzgojno izobraževalni proces je v šolskem letu 2020/2021 po podatkih ministrstva za izobraževanje vključenih približno 170 gluhih in naglušnih otrok, učencev in dijakov. Gluhi ali naglušni učenci so lahko vključeni v izobraževalni program s prilagojenim izvajanjem in dodatno strokovno pomočjo, ki se izvaja v rednih vrtcih in šolah, ali v prilagojen program z enakovrednim izobrazbenim standardom za gluhe in naglušne otroke, ki se izvaja v zavodih za otroke in mladostnike s posebnimi potrebami ter v tako imenovanih centrih za sluh in govor v Ljubljani, Mariboru in Portorožu.

V Centru za sluh in govor Maribor je v vrtec in šolo je v letošnjem vrtčevskem in šolskem letu vključenih 12 otrok z okvaro sluha, medtem ko na njihovem področju v okviru mobilne surdopedagoške službe obravnavajo nekaj manj kot 40 gluhih oziroma naglušnih otrok. 

V prilagojenem programu otroci pridobijo enakovredno izobrazbo, pri čemer po potrebi prilagajajo predmetnik, organizacijo, način preverjanja in ocenjevanja znanja, napredovanje in časovno razporeditev pouka, hkrati pa dosegajo standarde kot v drugih devetletkah. 

Posebnost teh šol pa so specialno-pedagoške dejavnosti, ki so namenjene doseganju optimalnega razvoja otroka, na primer predmeta komunikacija in računalništvo za gluhe in naglušne otroke, je pojasnil direktor Centra za sluh in govor Maribor Samo Rumež.

Po njegovih besedah se sicer težave s sluhom pri otroku lahko odražajo na več področjih in v različni intenziteti. "Lahko zaostaja v razvoju govora, zamenjuje podobne besede, predvsem v hrupnem okolju težje zbrano posluša, v skupini otrok se težje orientira, težje sledi dejavnostim in pouku," je naštel. Težave s sluhom torej pogosto vplivajo na slabše razumevanje v šoli, posledično na branje in pisanje ter tudi na razumevanje prebranega. 

Lahko se pojavijo motorični nemir, slabša pozornost, nekomunikativnost, nezaupanje v lastne sposobnosti, podaljšano procesiranje slišanega, težave s koncentracijo. "Vse se odraža na čustvenem razvoju otroka, ki se zaradi težav v komunikaciji pogosto zapre vase. Sluh ima torej tudi pomembno vlogo pri oblikovanju otrokove osebnosti in pri njegovem socialnem razvoju," je opozoril.

Nekateri za podporo pri učenju govora ali kot samostojno komunikacijo uporabljajo Slovenski znakovni jezik (SZJ), ki vsebuje prvine govorjenega jezika in katerega izvajanje poteka s kretnjami, z mimiko, gibanjem telesa in govorom. Izjemno pomembno je, da se ga hkrati z otrokom učijo tudi starši, saj lahko le tako med njimi steče komunikacija, ki je predpogoj za njihovo pomoč na poti otrokovega odraščanja, je pojasnil Rumež. V centrih za sluh in govor otrokom pri komunikaciji v znakovnem jeziku pomagajo tolmači in zavodi po potrebi zagotavljamo tolmača tudi gluhim dijakom v srednjih šolah.

Kako lahko starši pripomorejo, da bi bil otrok čim bolj samostojen, da bi se optimalno razvijal?

Naglušni ali gluhi otroci imajo tudi možnost obravnave pri slušno-govornem terapevtu – surdopedagogu –, ki bo tudi svetoval staršem, kako otroku prilagoditi okolje, da bo najlažje razvijal poslušanje. Poleg pediatrov, zdravnikov, specialistov, strokovnjakov za pomoč, učiteljev in vzgojiteljev je seveda veliko na starših. Nekateri pomoč poiščejo dovolj hitro, so ozaveščeni in vedo, kam se je treba obrniti, drugi potrebujejo več časa, da bodisi spoznajo, da potrebujejo pomoč, ali da ugotovijo, kje in kako jo lahko dobijo, opaža.

"Starši, vzgojitelji, učitelji, surdopedagogi, zdravniki ... Vsi, ki gluhemu oziroma naglušnemu otroku pomagajo na poti zdravljenja, rehabilitacije, odraščanja, vzgoje in izobraževanja, imajo skupen cilj: pripraviti ga na samostojno življenje in mu pomagati, da se po svojih najboljših močeh s čim manj težavami vključi v družbo," je poudaril. "Hkrati se vsi zavedamo, da je predpogoj za to komunikacija z okolico. Gluh otrok se mora jezika naučiti, čeprav ne sliši. Vsake besede, besedne zveze, stavka, povedi. Ob tem ne potrebujejo le pomoči učitelja v šoli, ampak tudi pomoč staršev," je še dodal. 

**Članek je prvič objavljen 26.08.2021