Starši so ob pojavu tikov pri otroku zaskrbljeni, misleč, da je z otrokom nekaj narobe. A v veliki večini so težave prehodne in sčasoma izzvenijo. Kako prepoznamo tike, pri kateri starosti so najpogostejši, kako postopati ob pojavu in kdaj se je treba obrniti na zdravnika, je pojasnila asist. Andreja Osterc Koprivšek, dr. med., specialistka pediatrije s Klinike za pediatrijo UKC Maribor.

V Slovarju slovenskega knjižnega jezika je definicija tika "nehoteno, ponavljajoče se trzanje navadno obraznih mišic" in gre dejansko za nenadne, hitre, ponavljajoče se in nenadzorovane gibe, zvoke in glasove. Poznamo jih več vrst – enostavne in zapletene gibalne, glasovne in vedenjske. Pogosto so dedni in je vzrok genska okvara, katere posledica je moteno delovanje predela možganov, odgovornega za nadzor gibanja in drugih povezanih procesov.

PREBERI ŠE: Kako lahko prepoznamo Aspergerjev sindrom pri otroku?

Starše ob pojavu tikov skrbi, ne vedo, kako se pravilno odzvati, kako postopati, kdaj se obrniti na zdravnika. Predvsem pa je ključno zavedanje, da gre za nehotene gibe ali glasove, ki jih otrok ne zmore nadzorovati in jih ne dela nalašč. Potrebno ga je razumeti, podpirati, ga sprejemati in poskrbeti, da se bo dobro počutil v sproščenem, varnem okolju. Obenem je dobro vedeti, da se lahko tiki pojavijo kadar koli v življenju, da so običajno prehodne narave in da sčasoma izzvenijo. Pa če tudi ne, lahko osebe s tiki živijo popolnoma normalno življenje z določenimi priporočenimi ukrepi.

Na spodnja vprašanja o tikih je odgovarjala asist. Andreja Osterc Koprivšek, dr. med., specialistka pediatrije s Klinike za pediatrijo UKC Maribor.

Kako prepoznamo tike pri otrocih? 

Tiki so pravzaprav naši normalni gibi, ki so v danem trenutku in prostoru ojačani, prepogosti in se ponavljajo. Pri otroku jih prepoznamo kot nenadne, hitre, ponavljajoče se neritmične gibe, zvoke ali glasove, ki se pojavljajo v izbruhih. V jakosti in pogostnosti pojavljanja so značilna nihanja, ki jim po obdobju zagonov, ko je otrok dobesedno preplavljen s tiki, sledi izboljšanje, ko jih skorajda ni moč opaziti. Ena oblika sčasoma lahko prehaja v drugo, ko npr. otrok mežika, zavija z očmi, nato po nekaj dneh ali tednih trza z glavo ali rameni.

Otrok lahko tike nadzira krajši ali daljši čas. Ob tem se povečujeta napetost in tesnoba, ki vodita v "rebound" fenomen (okrepitev in pogostejše pojavljanje). Pogosto je opisovana predhodna nuja (neprijeten občutek napetosti, mravljinčenje v mišici ali mišični skupini, srbenje, občutek peska v očeh, občutek tujka v nosu ali žrelu), ki narekuje izvedbo giba, po katerem nastopi olajšanje. Otrok je lahko zaradi nuje, ki je zmotno interpretirana kot vnetje očesne veznice, vnetje žrela, alergijski nahod, neustrezno napoten k okulistu, otorinolaringologu ali alergologu.

PREBERI ŠE: 'To bi svetoval staršem otrok s Tourettovim sindromom'

Kakšne vrste tikov poznamo in kateri so najpogostejši?

Tiki so motorični in glasovni. Motorični najpogosteje zajamejo:

- obrazne mišice, vrat in ramenski obroč (mežikanje, krožni gibi z očmi, pogledovanje na stran, pačenje, šobljenje, odpiranje ust, zategovanje ustnega kota na stran, iztegovanje jezika, iztegovanje vratu, prikimavanje, skomigovanje z rameni), 

- lahko pa tudi trup in ude (krčenje trebušne stene, trzanje rok in nog). 

Otrok pri glasovnih tikih pokašljuje, smrka, hrka, cvili, kriči, oponaša živalske glasove, glasno diha ali požira, tleska z jezikom, cmoka.

Po številu zajetih mišičnih skupin oz. glasov pa razlikujemo:

- enostavne (elementarni gibi, zvoki in glasovi) in

- kompleksne tike (zaporedje gibov tvori nekakšen vzorec, ritual, namensko gibanje, zaporedje glasov, dele besed, besede, fraze).

Pri kateri starosti se lahko pojavijo tiki in kdaj priporočate posvet z zdravnikom?

Začetek tikov je lahko že v predšolskem obdobju okrog petega leta starosti, največja pogostnost pojavljanja pa je pred puberteto. Pri 80 odstotkih se v času mladostništva in v zgodnji odrasli dobi pomembno umirijo in ne povzročajo prizadetosti, medtem ko pri preostalih 20 odstotkih vztrajajo tudi v odraslost.

Približno četrtina otrok v določenem obdobju razvoja lahko razvije tike, ki večinoma trajajo nekaj tednov ali mesecev, so prehodni oz. trenutni in ne potrebujejo zdravniškega posveta. Za diagnozo kronična motnja tikov morajo biti tiki neprekinjeno prisotni vsaj eno leto in v vsaj dveh različnih oblikah (motorični ali glasovni). O Tourettovem sindromu govorimo v redkih primerih (en odstotek), ko ima otrok multiple motorične tike in vsaj en glasovni tik.

Kje so vzroki za tike? So genetsko pogojeni, vplivajo tudi psihološki dejavniki, stres, so lahko spremljajoče pridružene bolezni, obolenja, motnje?

Tiki so razvojna nevrološka motnja, kjer gre za pomanjkljivo inhibicijo na nivoju možganskih povezav, ki nadzirajo hotene gibe (možganska skorja – subkortikalni predeli – talamus – bazalni gangliji), in za neravnovesje nevrotransmiterjev, predvsem dopamina.

Vpliv genov pri nastanku tikov je velik. Geni, ki bi bili jasno povezani z nastankom tikov, sicer niso znani, znani pa sta genetska nagnjenost k tikom in genetska povezanost z drugimi nevropsihiatričnimi razvojnimi motnjami. Sekundarni tiki so lahko del klinične slike drugih bolezni, kjer se tiki pojavljajo z drugimi motnjami gibanja (horea, atetoza, distonija, stereotipije), epileptičnimi napadi ter drugimi nevrološkimi simptomi in znaki. Nanizano so to bolezni s celostnim razvojnim zaostankom (npr. duševna manjrazvitost, avtizem, pervazivna razvojna motnja), genetske in nevrodegenerativne bolezni, poškodbe glave, cerebralna paraliza, zastrupitev z ogljikovim monoksidom, možganska kap, okužbe osrednjega živčevja (virusni encefalitisi, nevroborelioza), avtoimunske bolezni osrednjega živčevja in posledica jemanja zdravil (nevroleptiki, antiepileptiki).

Iz preteklosti je znan kontroverzen pojem pediatrična avtoimunska nevropsihiatrična motnja (ang. Pediatric autoimmune neuropsychiatric disorders associated with streptococcal infections – PANDAS), kjer nenaden nastanek tikov in psihiatričnih simptomov povezujejo s streptokokno okužbo, kar pa ostaja zgolj hipoteza. O vplivu dejavnikov okolja na nastanek tikov vemo zelo malo.

Ob psihičnem stresu, tesnobi, utrujenosti, pomanjkanju spanja in okužbah se tiki lahko poslabšajo, našteti dejavniki pa nikakor niso vzrok zanje. Pogosta je soobolevnost z drugimi nevropsihiatričnimi motnjami, kot so motnja pozornosti in hiperaktivnosti (ADHD), obsesivno-kompulzivna motnja (OKM), spektroavtistična motnja (SAM), anksiozno-depresivna motnja, specifični učni primanjkljaji ter čustvene in vedenjske motnje. 

PREBERI ŠE: Munchausnov sindrom: ko mati namerno škodi otroku

Koliko otrok ima tike? Kako postavite diagnozo, kako jim lahko pomagate, kakšne so terapije, zdravljenje?

Pogostnost pojavljanja tikov v različnih starostnih skupinah otrok je ocenjena na 4–24 odstotkov. S pojmom kompleksna razvojna motnja povezujemo soobolevnost tikov z drugimi nevropsihiatričnimi motnjami (ADHD, OKM, SAM, specifični učni primanjkljaji) in v teh primerih je pogostnost tikov celo več kot 50 odstotkov. Letno sicer na Kliniki za pediatrijo UKC Maribor obravnavamo okrog 100 otrok, večinoma gre za šolarje, stare 6–12 let.

Za postavitev diagnoze zadoščata natančen opis dogajanja in opazovanje otroka. Naredimo klinični pregled, dobrodošli pa so tudi videoposnetki iz domačega okolja. Diagnoze tikov ne postavljamo na podlagi laboratorijskih preiskav, elektroencefalograma ali nevroslikovnih preiskav. Za tovrstne preiskave se odločamo, če ima otrok anamnestično pridružene nevrološke znake in simptome, ali jih odkrijemo ob kliničnem pregledu. 

Prvi in najpomembnejši terapevtski korak je psihoedukacija malega bolnika, staršev, učiteljev in vrstnikov, kar lahko opravi otrokov izbrani pediater na primarnem nivoju. Razložiti je potrebno vzroke, možne sprožilce, potek in benignost dogajanja ter možnosti zdravljenja.

Tike po potrebi zdravimo z vedenjskimi terapijami. Zdravila, s katerimi zdravimo tike, pa so noradrenergiki, tipični in atipični antipsihotiki in GABAergiki in so domena pediatrov nevrologov ali pedopsihiatrov. Odločitev o izbiri zdravila temelji na morebitnih pridruženih nevropsihiatričnih motnjah, kjer običajno zdravimo osnovno motnjo pred tiki. 

Ob sumu na pridružene motnje otrok potrebuje kliničnopsihološko oceno in oceno specialnega pedagoga. Drugi redkejši načini zdravljenja so injekcije botulina v prizadeto mišico ali mišično skupino, globoka možganska stimulacija pa zaenkrat ostaja v otroški populaciji na nivoju raziskav.

Ali ljudje s tiki lahko popolnoma normalno delujejo v življenju (se izobražujejo, hodijo v službo, si ustvarijo družino ...)?

Ljudje z motnjami tikov živijo povsem normalno življenje. Če se motnja izrazi v najhujši obliki, ki vztraja tudi v odraslo obdobje, so smiselne določene prilagoditve, strategije na delovnem mestu. Podobne, kot sem prej naštela kot smiselne ukrepe v šolskem okolju.