Do prvega leta starosti naj bi se otroci gibali vsaj pol ure, do petega leta pa najmanj tri ure dnevno, piše v priporočilih Svetovne zdravstvene organizacije (WHO). Dojenčki bi morali biti gibalno aktivni večkrat v dnevu in na različne načine, predvsem z interaktivno igro na tleh. Ko se še ne premikajo sami, naj denimo ležijo na trebuhu, pozneje se lahko opirajo z rokami, obračajo, plazijo in naposled nekateri tudi že hodijo.

Telesna dejavnost pri malčkih od prvega do drugega leta naj bo razporejena čez cel dan in raznolika, svetujeta prof. dr. Marjeta Kovač in prof. dr. Gregor Jurak s Fakultete za šport Univerze v Ljubljani, ki delujeta tudi v sklopu Laboratorija za telesni in gibalni razvoj otrok in mladine. Intenzivnost naj bo različna. 

Tudi zmerna in visoko intenzivna, da se pri aktivnosti zadihajo in preznojijo. Pri otrocih, starih med tri in pet let, naj bo med vsaj triurnim vsakodnevnim gibanjem najmanj 60 minut zmerne do visoke intenzivne aktivnosti. Gibanje naj bo tudi pri njih razporejeno čez cel dan in vsebinsko čim bolj raznoliko. Pri vseh nanizanih starostnih skupinah pa sta še posebej poudarila, da je več bolje.

Smernice WHO za starostno skupino od pet do 17 let medtem priporočajo najmanj 60 minut zmerne do visoko intenzivne dejavnosti dnevno. Večinoma naj bo aerobna in najmanj trikrat tedensko tudi visoko intenzivna, vključno z vadbo za moč za povečanje mišične mase in moči ter za oblikovanje trdnejših kosti. 

Seveda tudi pri starejših otrocih velja, da je bolje, če je gibanja še več. "Raziskave kažejo, da za današnjo sedečo populacijo priporočeno ni dovolj. Zato določene države, med njimi tudi Slovenija, opozarjajo, da morajo biti mladostniki dnevno gibalno dejavni vsaj dve uri, če želimo nevtralizirati negativne učinke sedenja," sta izpostavila prof. dr. Kovač in prof. dr. Jurak.

Kako naj starši spodbudijo otroka h gibanju?

Več verjetnosti, da bo otrok telovadil, bo, če bodo telovadili starši. "Stara modrost pravi, da vzgajamo z zgledom. Zato naj bodo starši zgled svojim otrokom. V svoje in družinsko življenje naj vključijo prvine zdravega življenjskega sloga, kot so dovolj primernega gibanja, čim manj sedenja (še posebej pred zasloni), kakovostno spanje (ritem spanja, spalna higiena) in ustrezne prehranjevalne navade (uravnotežena, kakovostna in redna prehrana). Ob vsem ne sme umanjkati njihova pozitivna naravnanost, ki prežene slabo voljo in stres," svetujeta prof. dr. Kovač in prof. dr. Jurak.

Pozivata, naj "starši izkoristijo res bogato in raznovrstno naravo v našem okolju, saj je najboljša telovadnica! Z otroki naj gredo ven v vsakem vremenu, izkoristijo naj različna "orodja", ki jih narava ponuja - od dreves, ležečih debel, skal in štorov za plezanje, preskakovanje, lovljenje ravnotežja do kamnov in storžev za metanje v daljavo ali ciljanje ..." 

Mlajši potrebujejo prosto gibanje in raziskovanje okolice ter spontano igro, pri čemer naj starši ne bodo preveč zaščitniški. Otrokom naj dopustijo preizkušati lastne sposobnosti, "pa čeprav kdaj padejo, se udarijo ali umažejo. To so zanje neprecenljive izkušnje na poti k odraslosti in samostojnosti." Otroci namreč potrebujejo tudi tvegano igro z nekoliko adrenalina, ki je pomemben motiv za gibalno udejstvovanje.

Če je le mogoče, naj otrok v šolo in iz nje, na treninge, v trgovino ... hodi peš, s kolesom, rolko, skirojem, namesto dvigala naj se vzpenja po stopnicah. Prav tako pa naj bodo starši pozorni, "da spolno ne ločujejo iger (kot na primer igre z žogo so primerne le za dečke, mirnejše dejavnosti (recimo preskoki kolebnice) pa za deklice)." Če je mogoče, pa naj otroci dodatno trenirajo šport, nogomet, tenis, košarko, plezanje, ples ..., pri čemer je potrebno pri izbiri dejavnosti spoštovati otrokove želje.

Sicer pa izsledki pred nedavnim objavljenega poročila Svetovnega združenja za zdravje otrok (AHKGA) kažejo, da se slovenski otroci v primerjavi z drugimi otroki v Evropi in drugod po razvitem svetu veliko gibajo. A vseeno po besedah prof. dr. Kovač in prof. dr. Juraka opažajo težave. 

Gibanje je pogosto premalo intenzivno, pri otrocih, vključenih v športna društva, pa pogosto zaznavajo "preozko usmerjenost le v usvajanje določenih, specializiranih gibalnih spretnosti in posledično v razvoj le določenih gibalnih sposobnosti". Premalo gibalno aktivne so določene skupine otrok, kot so denimo dijaki poklicnih šol, otroci iz depriviligiranih skupin in iz ekonomsko šibkejših okolij ter otroci s posebnimi potrebami.

Obenem opažajo, da se najstniki čedalje manj gibajo. Tako dekleta kot fantje so najbolj telesno aktivni okoli 12. leta starosti, zatem začne dejavnost upadati. Po Evropski študiji (European Youth Heart Study) namreč s starostjo pada količina gibanja, in sicer za tri odstotke letno manj pri fantih in sedem odstotkov letno manj pri dekletih. 

Stanje je najslabše pri učencih poklicnih šol, saj je zanje običajno edino gibanje športna vzgoja v šoli, ki jo imajo eno do dve uri tedensko, dodatno pa niso motivirani za šport, sta opozorila strokovnjaka za gibanje. Zanimivo pa je, da raziskave kažejo, da so danes za razliko od preteklosti bolj gibalno dejavni mestni otroci, saj je v mestih večja ponudba različnih športnih vadb.

Gibanje je pomembno in iz otroštva se praviloma prenese v odraslo dobo

Gibanje naj bo v vsakem primeru vsakodnevno, raznoliko in naj ga bo čim več. Naj bo kjer koli, usmerjeno in tudi ne, naj pa bo zabavno in naj hkrati omogoča premagovanje izzivov. Lahko je na igrišču, v telovadnici, v vodi, na njej in pod njo, na ledu, snegu, v gozdu ..., v vrtcu ali šoli, v društvih, v prostem času s prijatelji, družino ... 

Najsibo hoja, tekanje, poskakovanje, kotaljenje, metanje, lovljenje, igre z žogo, pri starejših pa tudi preskakovanje kolebnice, kolesarjenje, smučanje, plavanje, ples ... Predvsem naj bo dovolj gibanja, kajti gibalne spretnosti so naučene, uspešna izvedba pa je rezultat več dejavnikov – med drugim zadostne količine, pravilnega gibanja in zanesljivosti izvedbe.

Otrok, ki se dovolj in pravilno giblje, tudi izvaja aktivnost brez večjega napora, tekoče in ritmično. A nič ne pride samo od sebe; "usvojenost gibalnih spretnosti je rezultat učenja in vadbe, za učinkovito učenje pa so pogoj tudi ustrezno razvite gibalne sposobnosti. Hkrati z utrjevanjem spretnosti tudi pomembno vplivamo na različne gibalne sposobnosti in večjo telesno učinkovitost." Gibanje, gibalne spretnosti in sposobnosti, ko so moč, hitrost, gibljivost, koordinacija, vzdržljivost, natančnost, ravnotežje, skupaj "predstavljajo osnovo gibalne pismenosti. Gibalno pa je pismen posameznik, ki ima ustrezno razvite gibalne sposobnosti glede na svoje telesne značilnosti (višino, maso, količino podkožnega maščevja ...); obvlada gibalne spretnosti do mere, da se lahko sproščeno in z veseljem vključuje v različne športne dejavnosti, razume, zakaj je gibanje pomembno za njegovo zdravje in dobro počutje, in je redno gibalno dejaven. Dobro razvite gibalne kompetence mu omogočajo, da dejavno sodeluje v različnih oblikah telesne dejavnosti v različnih okoljih."

Obstajajo mejniki, ko naj bi se večina otrok naučila določenih spretnosti. Sprva so gibi nenatančni, nepopolni in nenadzorovani, a skozi leta gibanja postanejo učinkoviti, tehnično pravilni, usklajeni, nadzorovani in ritmično sproščeno izvedeni. Otroci po pojasnilih sogovornikov navadno usvojijo ravnotežnostne spretnosti in spretnosti premikanja do petega oziroma šestega leta starosti, spretnosti obvladovanja predmetov pa nekoliko pozneje zaradi zahtevnosti vidnega sledenja predmetom in gibanja telesa. 

Pred vstopom v šolo naj bi se tako naučili večino preprostih spretnosti, kot so hoja, tek, različni skoki, med petim in sedmim letom pa naj bi bili že sposobni usvajati tehnično zapletenejše spretnosti, kot so kolesarjenje, smučanje, plavanje, določene akrobacije, kot denimo stoja, in preproste dejavnosti z žogo. V šoli naj bi bilo gibanje že bolj usklajeno, koliko in kdaj, pa je odvisno tudi od posameznika.

Gibanje je pomembno tako v otroštvu kot tudi v odrasli dobi. Ključno je za zdravje, razvoj, gradnjo samozavesti in tudi za razvoj možganov. "Telesna dejavnost ima številne pozitivne učinke na zdravje, psiho-socialni, kognitivni (spoznavni) in moralni razvoj otrok. Redna in dovolj intenzivna dejavnost prek več mehanizmov zmanjša obolevnost in smrtnost. Z njo lahko posameznik izboljša uravnavanje maščob v krvi, zmanjša telesno maso, predvsem na račun količine telesnega maščevja, dviguje raven varovalnega holesterola in niža raven škodljivega holesterola. Izboljša se tudi občutljivost telesa na inzulin, zniža se krvni tlak in poveča se kostna gostota," sta naštela prof. dr. Kovač in prof. dr. Jurak. 

Z gibanjem se vzdržuje primerna telesna masa in preprečuje debelost, mladi privzemajo zdrav življenjski slog. "Telesno bolj dejavni otroci so na splošno bolj dejavni tudi na drugih področjih. Pripravljeni so se spoprijeti z različnimi vsakodnevnimi obremenitvami ter redkeje posegajo po tobačnih izdelkih in alkoholu," sta izpostavila strokovnjaka.

"Posebej zanimive so nevrofiziološke študije zadnjih let, ki opozarjajo na povezanost telesne dejavnosti s kognitivnim delovanjem. Kažejo namreč, da lahko že 20-minutna aerobna dejavnost vpliva na večjo pozornost učencev na učno snov in na vedenje v razredu ter posledično na njihovo boljšo učno uspešnost," sta poudarila. Dovolj intenzivna dejavnost izboljšuje prekrvavljenost možganov, spodbuja rast nevronov in pretok informacij med možganskimi regijami in višjimi kognitivnimi centri, sta dodala. 

Redno telesno udejstvovanje je hkrati izredno pomembno tudi pri zmanjševanju stresa, anksioznosti in depresije. Telesno bolj dejavni in gibalno učinkoviti otroci imajo višjo samopodobo, kajti med vadbo se sproščajo hormoni dobrega počutja. Otroci se pri športu učijo socializacije, sodelovanja, gradijo si samozavest, se čustveno in fizično razvijajo, urijo se v primernih odzivih. Hkrati spoznavajo pomen spoštovanja, pravila poštene igre, razumevanja, usvojijo sposobnost prenašanja porazov in spoznajo, da je dobro vztrajati in ne obupati.

Po drugi strani lahko posledice premalo telesne aktivnosti izrazito negativno vplivajo na več področij življenja. "Danes vemo, da so prekomerno težki otroci običajno tudi prekomerno težki odrasli," sta opozorila prof. dr. Kovač in prof. dr. Jurak. Z nedejavnostjo "se veča tudi tveganje za povišan krvi tlak, slabša se aerobna in mišična vzdržljivost posameznikov. Manjša mišična in kostna masa v otroštvu povzročata manjšo maso tudi v odraslosti, to pa pomeni slabšo zdravstveno odpornost in hitrejši pojav sarkopenije (upad mišične mase) in osteoporoze (krhkost kosti). Posledice so vidne v starosti kot pogosti padci, zlomi kosti in hitro manjšanje telesne višine. Vemo tudi, da pomanjkanje gibanja negativno vpliva na spanje, kognitivne funkcije otrok in govorno jezikovni razvoj pri malčkih."