Ključne značilnosti trihotilomanije

 Za trihotilomanijo je značilna močna potreba po puljenju las, obrvi ali trepalnic. Fizične in tudi zelo opazne posledice so izpadanje in tanjšanje las, plešasta področja na lasišču, redčenje obrvi in trepalnic. 

 Za trihotilomanijo trpi od 0,6 do 6 odstotkov otrok.

Najbolj prizadet del je glava, zlasti v čelnem in temenskem predelu. V obdobju pubertete so pogosto prizadeti tudi drugi deli telesa, kot so pazduhe ali celo področje genitalij.

 Ko si otroci izpulijo lase, se običajno z njimi igrajo. Mnogi izpuljene pramene las oblikujejo v kroglice, drugi jih radi dajejo v usta ter jih grizejo in žvečijo. Pogosto se zgodi, da jih zaradi strahu pred kaznijo skrivajo.

Nekateri otroci z motnjo si lahko grizejo tudi kožo, ustnice ali nohte. Včasih pulijo dlake tudi hišnim ljubljenčkom ali lutkam z lasmi.

V nekaterih primerih je motnja povezana s trihofagijo – to je kompulzivno uživanje las. Ta lahko privede do številnih prebavnih zapletov, ki segajo od zapore črevesja do slabosti in bruhanja.

Kdaj in zakaj se trihotilomanija pojavi?

Če se motnja pojavi v najzgodnejših letih otroštva, se običajno razvije pred drugim letom starosti ali pa med tretjim in četrtim letom. V tej fazi je puljenje las kompulzivna navada tako kot denimo sesanje palca. Običajno je puljenje las najbolj izrazito med družinskimi konflikti, če se straši veliko prepirajo ali ločujejo. Otroci to počnejo predvsem takrat, ko jim je dolgčas, ko so utrujeni ali v stiski. Kasneje pa se motnja lahko pojavi med 10. in 13. letom. Zelo pomembno je, da tovrstno početje opazimo, prepoznamo in ustrezno spodbujamo k prenehanju, saj lahko privede do močno zakoreninjene navade. 

Glede na stopnjo zavedanja prepoznavajo dva tipa pacientov – osredotočene in samodejne. Osredotočeni si lase pulijo zato, da si s tem lajšajo stisko. Nekateri pri tem razvijejo prave rituale – na primer iskanje določenih pramenov las ali žvečenje. Pri samodejnem puljenju pa se otroci niti ne zavedajo, da to počnejo. To se najpogosteje dogaja, ko jim je dolgčas, ko gledajo televizijo ali berejo. 

Vzroki za trihotilomanijo še niso povsem jasni. Pri pojavu te motnje imajo veliko vlogo psihološki, genetski, biološki in okoljski dejavniki ali njihova kombinacija. Verjetneje je, da bo motnjo razvil otrok, katerega starši so imeli isto motnjo. Puljenje las je lahko tudi posledica zunanjih dejavnikov, kot so družinski konflikti, stres, depresija, občutki zavrženosti, osamljenosti ... Za mnoge je torej motnja način spopadanja z neprijetnimi občutki ali stresom. Otroci, ki trpijo za trihotilomanijo, imajo lahko tudi druge motnje, kot so tesnoba, depresija in obsesivno-kompulzivna motnja. 

Prepoznavanje in zdravljenje

V številnih primerih lahko plešavost, ki se pojavi pri dolgotrajni trihotilomaniji, privede do skrivanja, izgube samozavesti, izolacije – zlasti pri starejših otrocih. Poleg tega se lahko na golih mestih lasišča pojavijo tudi dermatološke težave, ki lahko povzročijo razne okužbe. Za starše je torej zelo pomembno, da motnjo odkrijejo čim prej. Poleg plešavosti lahko ti otroci trpijo tudi za zaporo črevesja, nelagodjem in bolečinami v želodcu. Zelo pogosto zanikajo, da si pulijo lase. 

Običajno trihotilomanija pri otrocih izgine ob vstopu v šolo. Če ne mine ali se pojavlja kasneje, v času osnovne ali srednje šole, pa je potrebna psihološka podpora in terapije. Ne glede na starostno obdobje, v katerem se motnja pojavi, je jasno, da morajo starši vedeti, kakšna je njihova vloga pri obravnavi in zdravljenju. 

Viri: Trichstop / MayoClinic.