Vitamin D v prehrani se nahaja v dveh oblikah. Vitamin D2 (ergokalciferol) najdemo v živilih rastlinskega izvora (npr. gobah), vitamin D3 (holekalciferol) pa v živilih živalskega izvora. To obliko vitamina D sintetizira tudi naše telo. Za nas bogati viri vitamina D v prehrani so tako živila živalskega izvora, in sicer ribe (predvsem mastne ribe: losos, sardine, tuna, postrv) in ribje olje, jajca, mastni siri, surovo maslo in margarina. 

Uživamo lahko tudi funkcionalna živila. To so živila, ki so obogatena z določenimi hranilnimi snovmi, kar zasledimo na deklaraciji izdelka. Tam mora biti navedena tudi vsebnosti posameznega hranila, v našem primeru vitamina D na 100 g ali 100 ml izdelka.

Vitamin D poznamo kot vitamin sonca in gre za edini vitamin, ki ga človeško telo lahko v zadostni meri sintetizira samo, a le ob določenih pogojih. Za sintezo vitamina D3 v naši koži je namreč pomemben le en tip ultravijoličnega sevanja, ki ga oddaja sonce, in to so UVB-žarki. Gre za srednjevalovne žarke, ki se večinoma vpijejo v višjih plasteh ozračja in le njihov manjši del doseže tla. Koliko, je odvisno od dolžine poti sončnih žarkov skozi ozračje, ta pa je odvisna od geografske širine, letnega časa, nadmorske višine in tudi ure v dnevu. 

Tako je sinteza vitamina D3 v koži v mesecih, ko do nas ne pride dovolj UVB-žarkov, prekinjena, kar je na naši geografski širini med začetkom aprila in začetkom septembra. Sončne opekline povzročajo tudi UVA-žarki. To pomeni, da zimsko izpostavljanje soncu, pa čeprav je povzročilo obarvanost kože (rjavo ali rdečo), k sintezi vitamina D3 ni pripomoglo. In še to! Pretirano sončenje ne bo prispevalo k bistveno višji tvorbi vitamina D, prav tako se ne moremo sončiti na zalogo. 

Naše telo ima namreč posebne varovalne mehanizme, ki omejijo lastno biosintezo tega vitamina, ko v telesu doseže pravo mero. Vitamin D je namreč v previsokih količinah lahko škodljiv. Dojenčki in otroci so zelo izpostavljeni pomanjkanju vitamina D, kar potrjujejo tudi različne raziskave, ne le pri nas, ampak tudi v drugih delih Evrope. V skrbi po zaščiti pred soncem in opeklinami jih mažemo z visokim zaščitnim faktorjem in oblečemo v zaščitna oblačila, ki preprečijo žarkom, da pridejo v stik s kožo. Posledično tudi ne pride do biosinteze vitamina D. Odvisni so torej od vnosa vitamina D s hrano.

Dojenčki ga z materinim mlekom ne dobijo v zadostni količini, zato se v prvem letu življenja priporoča dopolnjevanje po priporočilu pediatra. Dojenčku, ki ga hranimo z mlečno formulo, ali starejšim dojenčkom, ki že prehajajo na gosto družinsko prehrano, je namreč priporočeno količino dnevnega vnosa treba prilagoditi, saj je vitamin D morda dodan že formuli oziroma hrani.

Majhni otroci pojedo manjše količine živil ali pa živil, ki predstavljajo dober vir vitamina D, ne marajo. Za ti dve skupini, torej dojenčke in malčke, se tako priporoča dopolnjevanje prehrane z vitaminom D v obliki prehranskih dopolnil. Pri dojenčkih in majhnih otrocih pomanjkanje vitamina D namreč vodi do nastanka rahitisa, zaradi katerega lahko tudi ob uspešnem zdravljenju ostanejo deformacije skeleta. 

Dopolnjevanje prehrane pa se svetuje tudi starejšim otrokom in mladostnikom (ter tudi odraslim), sploh v mesecih od začetka septembra do konca aprila, in otrokom z morebitnimi prehranskimi omejitvami, kot so alergije ali intolerance, in ki ne uživajo skupin živil, bogatih s tem vitaminom.

A previdno! Prehrano dopolnjujte po posvetu s pediatrom ali farmacevtom. 

Prevelik vnos vitamina D lahko škodi. Če otrok poje veliko obogatenih živil, npr. obogatena jajca ali mleko, žita za zajtrk, rastlinske mlečne napitke, in potem vitamin D dodajamo še s prehranskimi dopolnili, npr. kapljicami, kapsulami, se vnos lahko hitro sešteje, česar se sploh ne zavedamo ali pa zmotno menimo, da pri dopolnjevanju prehrane velja 'več je bolje', kar pa ni res. 

Količina dopolnjevanja je določena in prav je, da se je držimo, saj se presežek v maščobi topnih vitaminov, kamor spada vitamin D, iz telesa ne izloči, ampak se shrani in lahko škodi. Varovalnega mehanizma, omenjenega pri biosintezi vitamina D, ko ga telo skozi kožo ob izpostavljenosti UVB-žarkom neha proizvajati samo, namreč pri dopolnjevanju s prehrano ni in (pre)visoki vnosi lahko pomenijo presežek vitamina D v telesu.

Upoštevanje vseh zgoraj navedenih dejavnikov, ki vplivajo na to, ali imamo vitamina D dovolj ali ne, ter tudi izsledki najnovejših raziskav torej ugotavljajo, da nam vitamina D, če ga ne dopolnjujemo s prehranskimi dopolnili, skoraj gotovo primanjkuje. Odraslim vsaj v jesenskih in zimskih delih leta, otrokom (in tudi starostnikom) pa pogosto tudi preko spomladanskih in poletnih delov leta. Ker simptomi pomanjkanja in razvoj rahitisa lahko pustijo dolgoročne in nepovratne posledice, pa je dopolnjevanje smotrno preventivno in ne šele takrat, ko se ti znaki pokažejo. 

Svetuje se torej rutinsko dopolnjevanje prehrane po splošnih priporočilih. Če bi se raje vseeno prepričali, ali vaš otrok potrebuje dopolnjevanje vitamina D, pa to lahko preverite z odvzemom krvni in testom serumskih vrednosti vitamina D ter se o dopolnjevanju prehrane odločite na podlagi tega rezultata.