Bralno značko sta prva v koroški občini leta 1960 uvedla pisatelj Leopold Suhodolčan, takratni ravnatelj osnovne šole, in profesor slovenščine Stanko Kotnik. Na začetku so izbirali samo med slovenskimi leposlovnimi deli, danes pa se na seznamu predšolske bralne značke znajdejo tudi knjige tujih avtorjev, kot so Michael Bond, Francesca Bosca, Amy MacDonald, Otfried Preussler ... Od začetka devetdesetih let se je bralna značka posodobila z motivacijskim programom S knjigo v svet. V letu 2002 pa se je gibanje organiziralo kot samostojno Društvo Bralna značka Slovenije, njen program pa še vedno kroji Zveza prijateljev mladine Slovenije.

Branje poglablja vezi

Predšolska bralna značka v praksi potrjuje, da družinsko branje vpliva na otrokovo pismenost in kasnejše uspešnejše učenje branja, predvsem pa poglablja čustvene vezi med starši in otroki. In tako spodbuja tudi starše, ki sami ne berejo, da spremenijo svoje navade in začnejo užitek branja spoznavati skupaj s svojimi otroki. Statistike kažejo, da le tretjina staršev bere z otroki, zato je program bralne značke še kako dobrodošel že v vrtcih.

Redno branje otrokom tudi kaže, kako je treba pravilno ravnati s knjigo, kako lahko na podlagi ene same pravljice nastanejo risbica, igra, pesem, plesna uprizoritev in podobno.

Bralna značka v vrtcu

Vrtci so predšolsko bralno značko različno poimenovali – tako jo nekateri danes imenujejo Malček bralček ali Palček bralček, ali Ježkova bralna značka. Vsem pa je po vrtčevskem kurikulumu skupno, da lahko otroci, ki si to želijo, zadnje leto pred vstopom v šolo skupaj s starši preberejo oz. dobro spoznajo tri knjige, od tega eno ljudsko pravljico, in se naučijo tri pesmice. Pridnost nagrajujejo s štampiljkami oz. na koncu šolskega leta tudi s priznanji.

Svoje mnenje lahko izrazite na naši Facebook strani ali pa se nam samo pridružite s klikom na