Ločnica med starševskim in otroškim svetom

Zdravi odnosi v družini postavljajo otrokove čustvene potrebe v ospredje, pri čemer se otrok ne vpleta in ne obremenjuje z odraslim svetom. Ko pa na primer eden od staršev otroka postavi v položaj, da mora zadovoljevati njegove čustvene potrebe (npr. tolažba, spodbuda ...), se v družini ustvarja nezdrava dinamika, ko otroci naenkrat prevzamejo vlogo enega od staršev.

Kdaj nastane čustveno partnerstvo?

Običajno takrat, ko je odnos med partnerjema nefunkcionalen in se eden od partnerjev počuti osamljenega, njegove čustvene potrebe po bližini, sprejetosti, ljubljenosti pa niso zadovoljene. Velikokrat je v igri tudi nezvestoba, beg iz odnosa, različne vrste odvisnosti ali duševne bolezni. Starš tako išče zadovoljevanje svojih čustvenih potreb (tolažbo) prek otroka. Razlaga mu svoje težave tako, kot da bi bil odrasel, z njim deli informacije, ki zadevajo samo partnerski odnos, nanj preliva moreče vzdušje družine, otrok pa vso to stisko srka vase.

Kaj to pomeni konkretno? 

Mama, ki je v nefunkcionalnem odnosu s svojim možem, ki je osamljena in lačna ljubezni, bo moža' iskala v svojem sinu. Podoben primer velja tudi za očete, pri katerih hčerka postane središče njihovega sveta in njihova nadomestna žena. Seveda tu govorimo v čustvenem smislu. Svojim otrokom velikokrat vzbujajo krivdo s stavki, kot so: "Ti si moje edino upanje, edina sreča." "Brez tebe bi bila mamica žalostna." "Ti boš vedno ostala doma, pri meni ..."

Vplivi na odraslo življenje

Takšni otroci običajno nosijo v sebi velike občutke krivde tudi v odraslosti in imajo težave pri postavljanju zdravih meja v odnosih. Zaradi velikih občutkov krivde velikokrat ne morejo oditi od doma, saj imajo občutek, da morajo poskrbeti za starše. Zanje so velikokrat značilni slaba samopodoba, kompulzivno vedenje, motnje v spolnosti, motnje hranjenja, nefunkcionalni odvisniški odnosi, nesposobnost intime, občutki nezadostnosti in tudi zloraba substanc.