Dober odnos otrok-starši se vzpostavlja že v zgodnjem otroštvu, od prvega dneva po rojstvu. Kaj je ključno za uspešen odnos med starši in malčki?

Iz dolgoletnih izkušenj v svetovanju lahko rečem, da so ključni dejavniki za dober odnos z otrokom ljubezen, ki jo starši čutijo in izkazujejo otroku in tudi med seboj, njihova samopodoba ter doslednost sporočil, ki jih namenjajo otroku. Z ljubeznijo otroku sporočamo, da je za nas pomemben in vreden, vedno in v vsakem trenutku. To otroku ni samoumevno, kot včasih mislimo, zato mu je treba to pokazati in povedati vsak dan. Zelo pomembno je tudi, kakšen je medsebojni odnos staršev in drugih odraslih, ki obkrožajo otroka. Tega se je treba zavedati in vedno delati na tem, da bodo med starši in ostalimi odraslimi odnosi čim bolj kakovostni. To velja tudi v primeru, ko sta starša ločena ali ko družina živi skupaj s starimi starši.

Za dober odnos z otrokom je zelo pomembna tudi samopodoba staršev, njuno notranje zadovoljstvo, zadovoljstvo s partnerskim odnosom, delom, samim seboj, z življenjem nasploh.

Tretja pomembna stvar je doslednost starševskih sporočil. Ko rečemo otroku, da nečesa ne sme početi, ker to ni dobro zanj, se tega držimo. Otroci morajo vedeti, kaj je primerno in kaj neprimerno v njihovem vedenju. Če to ni jasno, so zmedeni, ne vedo, kje je meja, do kam lahko gredo.

Enako velja za soglasja med otrokovimi straši. Oba morata biti dosledna glede pravil. Tisto, kar reče mamica, podpira tudi očka in obratno. Zato je zelo priporočeno, da se starši med sabo čim več pogovarjajo, usklajujejo in iščejo skupne rešitve. Če se starši med seboj ne strinjajo, če se njihova navodila preveč razhajajo, bo otrok zmeden. Enake zahteve s strani obeh staršev otroku namreč zelo veliko pomenijo, saj mu dajejo občutek varnosti. S tem dobi jasne smernice, kaj starši od njega pričakujejo: kako naj se vede, kaj so njegove dolžnosti in njegove pravice. Tako bo otrok veliko lažje sledil navodilom oz. upošteval pravila staršev.

Živimo v času velikih sprememb. Vrednote, pravila in norme se v naši družbi zelo hitro spreminjajo. Pravzaprav so se vedno spreminjale, le da se sedaj dosti hitreje. Včasih ljudje težko sledimo tem spremembam in to je vzrok, da so tudi starši v svoji vlogi danes zmedeni in manj samozavestni. Kaj narediti? Koga in kaj poslušati, da bo otroku najboljše?

Pomembno je, da spremljamo dogajanja v družbi in se do neke mere prilagajamo le-tem, po drugi strani pa je pomembno, da poslušamo sebe, spoštujemo svoje vrednote in imamo svoje mnenje. Če otroka učimo nekaj, v kar ne verjamemo oziroma smo v dvomih, tega ne bo sprejel, saj bo videl in začutil, da tudi mi ne mislimo na takšen način in se tudi mi ne držimo pravil, ki jih postavljamo njemu. Otroku so starši središče sveta. Od njih bo prevzel veliko lastnosti, navad in mnenj, zato je zelo pomembno, da mu jih podajamo in ga učimo tisto, kar je nam blizu, v kar verjamemo.

Na vprašanje, ali naj otroka starši vodijo za roko, ali naj mu pokažejo pot, je moj odgovor, da je najboljše najti sredino. Pri »vodenju za roko« je najbrž mišljeno, da otroku preveč pomagamo, pri »pokažemo pot« pa, da ga le usmerjamo.

Ker je otrok še v razvojni fazi, ne more biti popolnoma samostojen. Vloga odraslih je, da mu pomagamo odrasti v samostojno in zrelo osebnost, kar počnemo prav z vodenjem in usmerjanjem. Se pa seveda z leti spreminja količina enega in drugega. Starejši ko je otrok, manj potrebuje vodenja in več usmerjanja. Malega otroka, ki ima dve leti, bomo vsekakor vodili za roko in ga učili tisto, česar sam ne dojema kot pomembno. Z odraščanjem je tega vodenja vse manj. Ko pride otrok v najstniško obdobje, je tega najmanj, ampak še vedno ni odrasel, še vedno se od nas uči in nas potrebuje. Otrok pa se uči tudi iz lastnih izkušenj. Na primer: dvoletnik si lahko že sam (delno) umiva zobe, pospravlja igrače, sodeluje pri kuhanju (npr. nekaj meša, prestavlja) ... V takšni vlogi se počuti pomembnega in sposobnega, saj soustvarja skupaj s starši. Ne počuti se odrinjenega, kot bi se počutil v primeru, če mu starši ne bi dovolili sodelovati v vsakdanjih opravilih. Imel bi občutek, da ni sposoben in na ta način ne bi pridobival na lastni samozavesti in samostojnosti, ampak prav nasprotno.

S tem se veliko ukvarjam in vodim delavnice, tako za starše malčkov in otrok ter za starše najstnikov. Pri tem delu starši pridobijo nova znanja in izkušnje ter potrditve za tisto, kar že delajo prav in kar bi lahko izboljšali. Zelo dragocene so tudi izkušnje ostalih udeležencev in izmenjava mnenj.

Kako lahko vzpostavimo takšen odnos z mlajšim otrokom, da nam bo kasneje v najstniških letih zaupal, nas poiskal, ko bo v težavah, da takrat ne bosta prevladovala kričanje in prepiranje?

Bistvenega pomena pri zaupanju je poslušanje in slišanje otroka in tudi drugih sogovornikov. Ko malčki začnejo govoriti, je njihov besedni zaklad ozek in govorijo počasi. Treba si je vzeti čas za njihove zgodbe, biti moramo potrpežljivi, ko jih poslušamo in se potruditi slišati vsako njihovo besedo. Če jih prekinemo, se zaustavimo in vprašamo še enkrat. Ko nam zaupajo, ko vidijo, da jih poslušamo od začetka, bo stekel lep pogovor in to lahko vzamemo za vsakodnevni popoldanski ritual. S tem se starši počasi naučimo biti strpni in poslušati otroka.

Na primer: ko gremo po otroka v vrtec ali šolo in ga vprašamo: »Kako je bilo danes?«, počakajmo na odgovor. Mogoče bo rekel le: »Dobro.« Če ga vprašamo: »Kaj ste delali?«, bo morda rekel: »Veliko vsega. « ali »Nič.“ Možno je, da se bo en in isti odgovor stalno ponavljal. V tem primeru priporočam uporabo tehnike drugačnih vprašanj: „Ali ste danes šli ven?“, „Ste bili v parku?“, „Ste nabirali rožice?“, „Ste imeli za kosilo tudi solato?“...
Pomembno je, da so vprašanja čim bolj konkretna, bistvena pa je naša strpnost in poslušanje ter spodbujanje otroka. S tem bomo pridobili otrokovo zaupanje, ki bo trajalo dolgo in ga bo tudi v težkih najstniških letih več kot običajno.

Mora odnos mame/očeta z otrokom temeljiti na strogosti, doslednosti?

Ne bi se strinjala, da sta ta dva pojma vedno povezana. Lahko smo dosledni, brez da smo strogi in obratno: smo strogi, brez da smo dosledni. Poudarek je torej na doslednosti, kar sem že nekajkrat omenila. Doslednost, ki je pri vzgoji ključnega pomena, pa ni nespremenljiva, temveč je lahko fleksibilna. Če starši uvidijo, da se motijo (in gotovo se zmotimo velikokrat), je dobro, da si to priznajo in spremenijo način svojega vedenja pri vzgoji otroka. To pomeni, da ni potrebno biti dosleden za vsako ceno, da bi le dokazali svoj prav. Pomembno pa je, da smo dosledni pri mnogih vsakodnevnih opravilih in obveznostih, kot je npr. umivanje rok, zob, kdaj je ura za spanje, kdaj, kje in kako jemo, kakšna so pravila vedenja za mizo, kako se vedemo v avtobusu in podobno. To je ključ dobre vzgoje in tudi otrokove osebne rasti. Če otrok ne spoštuje določenega pravila, lahko starši postanejo bolj strogi, kar je ena od tehnik, ki je učinkovita pri doseganju ciljev. Ni pa vedno nujno, da uporabimo to tehniko. Včasih je dovolj že ponovitev zahteve, včasih otrok potrebuje pogovor, včasih podporo. Naloga staršev je, da izberejo nekaj od tega in dosežejo cilj. Čim bolj so starši dosledni kakovostnim pravilom, tem bolj varno se bo otrok počutil.

Predstavljajte si življenje otroka v družini, ki nima dovolj navodil ali pa so le-ta ohlapna in se pogosto spreminjajo. Otrok ne ve, kdaj je zajtrk, ne ve, kaj lahko obleče zjutraj (topel pulover ali majico s kratkimi rokavi), ne ve, ali je tisti dan dovoljeno gledanje risanke, ali se lahko igra glasno, ne ve, kdaj je čas za spanje (ob 20.00 ali 22.00) ... Otroku vsaka podrobnost veliko pomeni in pravila zelo hitro razume. Večinoma se jih potem drži, včasih pa tudi ne, saj preizkuša, kje je meja, do kam lahko gre pri lastni izbiri in prav je tako. Sicer je za starše naporno, a potrebno se je zavedati, da je to del otrokovega razvoja. To moramo kot starši sprejeti in hkrati ne dovoliti iti preko meja. Primer: otroku ne dovolimo jesti sladkarij vsakič, ko si jih zaželi. To delamo zato, ker vemo, da veliko sladkarij škodi njegovemu zdravju. Prav zato torej obstajajo meje, da otrok dojame, kaj je zanj dobro in kaj ne.

Čemu se morajo starši izogniti, če želijo, da bo otrok zrasel v osebo, ki bo znala razumljivo, sočutno, samozavestno, uspešno komunicirati z ostalimi?

Želja vsakega starša je, da bo njegov otrok nekega dne samostojen, uspešen in zadovoljen. Žal pa na tej poti ljudje večkrat delamo napake. Otrok od malega potrebuje podporo, pomoč in ljubezen s strani staršev, saj brez tega ne bi preživel. Starši se morajo pri tem izogniti neprimernim sporočilom, kot so neprimerne kazni in kritike, neprimerno postavljanje meja, neprimerne zahteve in tudi neprimerne pohvale in nagrade. Zelo pomembno je, da se starši izognejo ignoriranju otroka in kritiki otrokove osebnosti. Ignoranca je pri starših dokaj pogost način, s katerim si pomagajo pri vzgoji otroka, vendar je ta način slab in lahko otroku celo škoduje. Primer: ko se majhen otrok vede neprimerno, npr. se dere na igrišču ali pa se vrže v trgovini na tla in zahteva, da mu nekaj kupijo, starši zahtevajo, naj spremeni svoje vedenje. Ob tem otrok pogosto še vedno vztraja pri svojem in svoje neprimerno vedenje še potencira. Starši se pri tem pogosto razjezijo in se od otroka fizično oddaljijo, ga pustijo na igrišču, da kriči, v trgovini, da leži na tleh in trmari. Tako čakajo na otrokovo reakcijo in pričakujejo, da bo spremenil vedenje ali tekel za njimi. Ta metoda ni dobra za otroka. S tem otroku sporočajo: »zame ne obstajaš« ali »nisi mi pomemben«. Otrok si lahko na ta način razloži dejanje svojega starša in misli, da so ga starši »pustili na cedilu«, celo »zapustili«, zato je potrebno najti primernejšo pot za reševanje težav. Predlagam pogovor, objem in umirjanje, ki vsekakor bolj pomagajo kot ignoranca. Če ne gre na lep način, je boljše uporabiti silo in otroka povleči za roko, ga odnesti z igrišča, iz trgovine. To je vsekakor bolje, kot pustiti ga samega in nebogljenega. Pogosto nam otrok s svojim neprimernim vedenjem sporoča, da nekaj ni v redu, zato mu moramo v tistem trenutku prisluhniti in ga razumeti, kljub temu da se z njegovim vedenjem ne strinjamo.

Otroka je treba pohvaliti za vsak njegov dosežek in ga tudi občasno nagraditi. Starši mu moramo postavljati določene zahteve, npr. triletniku lahko rečemo: »Obleci sam jakno/hlače. Vem, da znaš.« in počakati, da to stori. Z zahtevami spodbujamo otroka k samostojnosti in mu dajemo pozitivna sporočila. Poleg teh dveh sporočil pa so zelo pomembne tudi kritike. Kritike so primerne le, če so usmerjene na vedenje oz. dejanja otroka, nikakor pa na otrokovo osebnost. »Ni v redu, ker se nočeš sam obleči. Vem, da znaš.« S takšno kritiko ga tudi spodbujamo. Ni pa dobro, če mu rečemo: »Kako si len, ker se nočeš obleči sam.« ali »Nesposoben si, ker se ne oblečeš sam.« Tukaj gre že za kritiko otrokove osebnosti, kar je škodljivo za njegovo samopodobo ali razvoj lastne samostojnosti.

Je za dober odnos zelo pomembno, da skupaj preživimo veliko prostega časa, da vedno počnemo zanimive stvari?

Skupni čas je vsekakor pomemben za dobre medsebojne odnose, ni pa potrebno, da nas to pretirano skrbi. Ko si na primer mama očita: »Joj, danes nisem bila nič s svojim otrokom, ker sem imela dodatne obveznost.« ali pa: »Ta teden dvakrat nisem bila popoldan z otrokom, samo očka je bil z njim.«, je to pretiravanje. Če ima mama ob tem občutek krivde, nekaj ni v redu. Potrebno je, da starši sprejmejo, da zaradi družbenih razmer in delovnega časa pač ne morejo biti ves čas z otrokom in tako znižajo svoja pričakovanja na toliko, kot je to resnično izvedljivo. V svoji svetovalnici staršem vedno pravim, da ni nič hudega in usodnega, če kakšno popoldne v tednu niso z otrokom. Otroku je bolj pomembna kakovost, ki jo s starši preživi in ne dolžina tega časa. Če imajo starši popoldanske obveznosti, je pomembno, da si takrat, ko so z otrokom, vzamejo zanj čas. Da uživajo z njim, se igrajo, kuhajo, skupaj pospravljajo, berejo, se pogovarjajo. Skratka, da so »tukaj in zdaj« in ne odtavajo z mislimi drugam, ne gledajo cel čas na telefon ali opravljajo nekaj, kar ni nujno potrebno. Pri odnosu z otrokom in tudi z drugimi bližnjimi je pomembnejša kakovost kot pa dolžina časa. Včasih me na kakšni delavnici ali uri svetovanja vprašajo starši ali pedagogi, če nič ne pogrešam svojega otroka: „Kako se počutite, ko ste zdaj tukaj z nami, ne pa z otrokom? Ali vam je v redu, da je vaš otrok v vrtcu osem ur? Kako zdrži? Kako zdržite vi?“ Odgovorim jim, da je tak pač ritem dandanašnjega življenja, da sva oba z možem polno zaposlena, da imava rada svoje delo, da otrok rad hodi v vrtec in da naju z možem to zadovoljuje. Da je otrokov odnos do vrtca (in kasneje šole) pozitiven, je odvisno predvsem od tega, kakšen odnos imajo do vrtca njegovi starši. Če starši vrtec sprejmejo kot del otrokovega vsakdana in pozitivno govorijo o tem, se bo tudi otrok počutil varnega in zadovoljnega. Občutek krivde, ker je otrok v vrtcu npr. osem ur, je odvečen. Če kljub temu starši čutite krivdo, je potrebno, da se o tem z nekom pogovorite, nekomu zaupate in poiščete odgovore na svoja vprašanja.