Smrt – pojem, ki na papirju lahko označuje zadnjo življenjsko postajo, v realnosti pa dogodek, ki je večkrat težko razumljiv in sprejemljiv za odrasle, kaj šele otroke. Psihologinja Blanka Colnerič pravi, da se ''pojem smrti razvija vzporedno s spoznavnim razvojem (npr. razvoj konstantnosti objekta), z dozorevanjem se razlage spreminjajo. Koncept smrti pri odraslem je sestavljen iz več komponent (razumevanje ustavitve procesov, nepovratnosti, univerzalnosti – zgodi se vsem živim bitjem, ter biološke vzročnosti). Otroci se sprašujejo po vseh teh komponentah, a jih še ne dojamejo. Tako recimo umrli za otroka ohrani vsaj nekaj funkcij, lahko jih recimo skrbi, kaj bodo umrli jedli. Pred srednjim otroštvom (vstop v šolo) so razlage egocentrične in pogosto magično obarvane, kasneje pa otroci vse bolj dojemajo nepovratnost, univerzalnost ter dokončnost smrti (nekje med petim in sedmim letom).''

S psihologinjo Blanko Colnerič smo se pogovarjali o tem, kako naj otroku povemo, da nikoli ne bo več videl nekoga, ki ga je imel rad in je imel v njegovem življenju pomembno vlogo. Vsaka družina se drugače spopada z izgubo, velikokrat se zaradi čustvene vznemirjenosti zgodi kaj, česar nočemo. In otrokom, ki jim je težko že zato, ker marsikdaj ne razumejo tragičnih dogodkov, bomo pomagali le z odprto komunikacijo in odkritim izražanjem čustev.

Kako otroku povedati za smrt nekoga, na kogar je bil zelo navezan?

Smrt je čustveno izredno intenziven dogodek. Vsak se z izgubo sooča na svoj način, tudi starši se razlikujejo po načinu pogovora z otrokom, večinoma pa želijo otroka zaščititi pred bolečino in žalostjo. Nekateri se zato otroku odločijo prikriti novico o smrti, saj menijo, da bi otroka preveč potrlo oziroma je premajhen, da bi razumel. Čeprav je takšna odločitev razumljiva, se moramo vprašati, če je res v dobro otroka. Otroci so zelo dojemljivi za dogajanje doma, hitro zaznajo, kadar je nekaj narobe. V obdobjih žalosti je nešteto znakov na našem obrazu, spremenjeni urniki, obiski manj znanih ljudi, ˝odrasli˝ pogovori ter številni drugi pokazatelji, na podlagi katerih otrok nedvomno zazna spremenjeno ozračje v družini. Včasih otroka pošljemo na obisk k sorodnikom ali ga kako drugače izključimo, kar lahko občuti kot zavrnitev in osamljenost, v času, ko bi želel biti blizu ljudem, ki jih ima rad.

Otrokom naj bi odrasli posredovali blage, a resnične podatke v zvezi s smrtjo, sicer si ustvarijo lastne razlage. Domišljijske zgodbe so pogosto strašljive, so odraz spoznavnega razvoja ali pomanjkanja informacij, kar nadalje lahko prinese probleme pri kasnejšem razumevanju. Ob izgubi je otrokom najprimerneje odgovoriti na enostavna vprašanja, tudi če se pogosto ponavljajo, saj traja nekaj časa, preden postopoma dojamejo zapletene koncepte, kot na primer dokončnost smrti.

Tolaženje ne pomaga. Pomembneje je, da otrok v nas prepozna nekoga, ki mu lahko zaupa svoje občutke in čustva. Vir socialne podpore so lahko tudi domače živali, nova poznanstva in podobno. Način soočanja s smrtjo je pomembnejši kot posamezne besede, ki jih uporabimo. Pri tem smo pozorni na to, da mlajši otroci razlage razumejo dobesedno. Če na primer otroku razložimo, da je nekdo zaspal, lahko pričakuje, da se bo kmalu zbudil. Če povemo, da je zaspal za vedno, ga lahko začne skrbeti, da se on zjutraj ne zbudi. Naše besede ga torej lahko zmedejo, zato je izrednega pomena, da preverimo, če nas je otrok pravilno razumel. Mlajši otroci stvari dojemajo na konkretni ravni, od tu tudi težave z nekaterimi koncepti, ki jih pri razlagi smrti uporabljajo različne religije. Predvsem pa imejmo v mislih, da ni nič narobe, če česa ne znamo pojasniti. Odgovor: ˝Veš, tudi mene to zanima˝ ali kaj podobnega, je iskren in tovrstno iskrenost otroci razumejo.

VIDEO: Tudi otroci žalujejo

Svoje mnenje lahko izrazite na naši Facebook strani ali pa se nam samo pridružite s klikom na