Psihologinja s filozofske fakultete Blanka Colnerič pravi, da otroci žalujejo drugače kot odrasli. ''Včasih opazimo dolgotrajne učinke žalovanja, nekateri otroci pa starše presenetijo, ko se ob izgubi vedejo, kot da se ni zgodilo nič. To ni nič presenetljivega, saj večina težko shaja z globoko žalostjo ali v okolici ljudi, ki dolgo in globoko žalujejo. Pomembno je, da jim pomagamo dojeti, da žalost ne traja zavedno in bo počasi minila.''

Vsak otrok žaluje na svoj edinstven način

Starši se moramo zavedati, da je žalovanje proces, ki ga vsak otrok dojema in doživlja drugače. Vsaka izkušnja smrti je globoko osebna: nekateri se umaknejo vase, se neprimerno vedejo, kričijo. Simptomi žalovanja so lahko še: žalost, jeza, strah, izguba apetita, motnje spanja in pozornosti, vedenjski vzorci predhodnih razvojnih stopenj, učne težave, nočno močenje postelje, lahko tudi kot poznejši duševni problemi (npr. depresija). Nekateri otroci lahko ob smrti občutijo jezo, včasih bi najraje zakričali v nebo (npr.: Zakaj mi je to naredil? Zakaj jaz? Zakaj on?). V tem primeru je dobro otroku pomagati pri izražanju povsem razumljivih čustev (npr. z lesenimi kladivi, puljenjem trave ali na kakšen drug socialno sprejemljivejši način). Otroci se lahko počutijo krive. Morda menijo, da če bi bili bolj pridni, oseba ne bi umrla, verjamejo v čarobno moč svojih misli, ki so morda povzročile smrt. Še posebej pa obžalujejo svoje neustrezno vedenje do umrle osebe, kot večina izmed nas, ko umre nekdo nam bližnji. Sprašujejo se, če je umrli vedel, da ga je imel rad – in pri tem jim lahko pomagamo.

Skupaj z otroki obujajte spomine na pokojnega

Psihologinja Colnerič pravi, da je proces žalovanja pri vsakem posamezniku različno dolg, tudi v primeru izgube domače živali. ''Celo leta po smrti posebni trenutki znova prikličejo spomine. Vendar vsak vnovični pogovor obudi čustva in pomaga k boljšemu razumevanju. Tako otroci kot odrasli lahko poiščemo tolažbo in zadovoljstvo v spominih, morda naredimo spominsko knjigo s slikami ter spomini na umrlega. Vsi obujeni spomini prikličejo zavedanje, da je umrli še vedno prisoten v naših mislih in bo vedno pomemben del tega, kar smo ter kar še bomo postali,'' še dodaja psihologinja.

Pogovor pomaga in celi rane

Colneričeva še pravi, da ko starši iščejo pomoč pri soočanju otroka z izgubo bližnjih, večinoma sprašujejo po knjigah, ki bi jih lahko uporabili. Teh je danes precej na voljo, vendar se moramo zavedati, da nam lahko pomagajo le z nasveti – vsaka družina drugače dojema izgubo in vsak posameznik se na svoj način spopada z žalostnimi čustvi. Psihologinja opozarja, da ''ko smo čustveno vznemirjeni, pogosto izgovorimo ˝neustrezne˝ besede, včasih težko sploh najdemo kakšno''. Prav zato je pomembno, da se o tistem, ki smo ga izgubili, pogovarjamo – tudi z otroki – in odkrito izražamo svoja čustva. Tovrstna dejanja so težka, vendar bodo pomagala tako nam kot otrokom.

Svoje mnenje lahko izrazite na naši Facebook strani ali pa se nam samo pridružite s klikom na