Otroci ločijo med namišljeno in resnično agresijo

Starši so zaskrbljeni, da agresivna igra prispeva k poznejši agresivnosti otrok, toda Colneričeva pojasnjuje, da raziskave pogosto ugotavljajo ravno nasprotno (Marjanovič Umek in Zupančič, 2006). ''Otroci, ki v igro pogosteje vključujejo elemente nasilja, se redko pretepajo tudi v realnosti, ter obratno, agresivni otroci se v igre prerivanja ne vključujejo tako pogosto. Zabavajo se med bojevanjem in igranjem priljubljenih domišljijskih likov, kar pa pogosto nima povezave z realnostjo, saj večinoma jasneje ločijo med namišljeno in resnično agresijo kot odrasli. Agresivnost iz domišljijskega sveta lahko postane sestavina vsakdanjika, če starši otrokovo igro prekinejo in otroka kaznujejo zaradi igrivega prerivanja s prijateljem. Strokovnjaki pogosto omenjajo, da ni smiselno prepovedovati nasilne igre. Otroci so pri uporabi nadomestkov pištol (ki jo lahko nadomesti že kazalec) ter drugih njim privlačnih igrač namreč zelo iznajdljivi. Igra je otrokova spontana dejavnost in priporočljivo je, da ga v njej ne omejujemo po nepotrebnem.''

Zaradi kostuma bojevnika otrok ne bo postal ''razbojnik''

Psihologinja navaja, da izsledki raziskav o vplivu vojaških igrač (npr. orožja, ki sodi h kostumu) niso enotni. Nekateri zaključujejo, da pride do dviga agresivnega vedenja, drugi upada, tretji pa povezanosti uporabe vojaških igrač z agresivnim vedenjem niso potrdili. Natančnejše analize lahko pojasnijo, da se otrokovo agresivno vedenje v trenutku uporabe res poviša, vzorcev nasilja pa otroci ne prenašajo v druga okolja.

''Dovoljena uporaba vojaških igrač ter kostumov ne pomeni, da nasilje spregledamo. V realnosti namreč zagovarjamo ničelno toleranco do nasilja, prav tako smo pozorni, če igre v kostumih presežejo mejo igrivega bojevanja in so lahko nevarne za otroka ter okolico. Pomembno je, da otroci razlikujejo med agresivnim vedenjem, ki se odvija v realnosti, ter tistim, ki je del igre. Poleg tega smo pozorni, da nasilne igre ne postanejo otrokova prevladujoča aktivnost in ne privedejo do odvečnih strahov,'' razlaga Bibina svetovalka.

Svetuje, da se z otrokom o izbiri kostuma pogovorite. Predstavite jim še ostale like, ki so po vašem mnenju bolj primerni. To bo lažje, če ste pravljične junake pred tem spoznali skupaj (v kinu, prebrani pravljici ipd.). Otrokova izbira je posledica njegovih predhodnih izkušenj, tako v vrtcu kot doma. Izbira like, ki so pomembni tudi njegovim vrstnikov, in se na ta način želi aktivneje vključiti med njih. Prestopništvo v odrasli dobi se lahko napove s številnimi dejavniki, mnogi izvirajo iz obdobja socializacije otroka, ključna pa je tudi nevrološka podlaga. ''Zgolj en pustni dan, ko bo otrok odet v kostum bojevnika, iz njega ne bo naredil ''razbojnika''. Predvsem bodite pozorni na njegovo igro in vsebine, s katerimi se sooča tudi ostale dni v letu.''

Otrok naj ne bo omejen, dovolite mu, da uresniči svoje želje

Colneričeva predlaga, da se pri izbiranju z njim pogovorite, starosti primerno upoštevate njegovo mnenje in ne vztrajajte pri svojem za vsako ceno. ''Sam kostum še ne določi otrokove igre, sploh če se z vlogo ne poistoveti; tudi besni Nodi lahko s kazalcem koga ''ustreli''. Vsi bodo raje gledali nasmejanega Spidermana kot povsem nesrečnega Nodija, pa naj ima še tako lepo kapo.''