“Saj smo že vsi v vrtcu opazili otroka, ki je bil letnemu času neprimerno oblečen ali obut,” pripoveduje psihologinja Tamara Kancilija Kosmač. “Potem pa nam je mama razložila, da si je takšna oblačila ali obutev izbral sam.”

To se pogosto zgodi, ker starše zaskrbi, da svojega otroka ne učijo samostojnega odločanja. “Toda treba je vedeti, katere odločitve v določenem starostnem obdobju otrok lahko sprejme in katerih ne. Otrok lahko samostojno sprejme odločitev šele takrat, ko je sposoben predvideti posledice svoje odločitve in te tudi sprejeti.” Do takrat pa je odločitev, kot je, kaj bo za večerjo, bolje sprejeti namesto njega.

Kar ne pomeni, da ni treba otroka počasi učiti sprejemanja odločitev. A predšolskim otrokom dovolimo, da sprejemajo le takšne odločitve, pri katerih ne glede na to, kako se odločijo, ne morejo nič izgubiti, pravi psihologinja. “Tako bo otrok dobil izkušnjo sprejemanja odločitve, ne bo pa zaradi svoje odločitve še čutil nobenih negativnih posledic, za nič ne bo prikrajšan. Takšna odločitev je, katero igro se bo igral najprej in katero potem. Pomembno je, da ima na izbiro le dve stvari. Če jih je preveč, se lahko znajde v stiski, ker si vsega naštetega niti ne zapomni in se boji, da je kakšno izbiro pozabil.”

Primernih odločitev pa je lahko kopica. “Lahko otroku zjutraj ponudimo dve primerni majici in sam izbere, katero bo oblekel. Nikakor pa mu ne smemo dovoliti, da si v trgovini sam izbere čevlje. Otrok živi v trenutku, ne razmišlja dolgoročno. Ne zna niti predvideti, kaj lahko trenutna odločitev zanj pomeni v prihodnosti. Prav tako ne razume, zakaj je nekaj predrago. Lahko pa, ko odrasel izbere čevlje, ki so v finančnem okvirju, ki je družini na razpolago, ki so primerni zdravstveno itn. – otrok morda izbere med dvema primernima barvama.” Tako počasi pridobiva izkušnje z odločanjem.

S psihologinjo smo se pogovarjali tudi o tem, kako starši včasih na svojega otroka gledajo kot na svoj projekt.

In kaj se bo zgodilo, če si bo lahko v trgovini sam izbral čevlje? “Starši otroka morajo usmerjati, otrok mora doživeti to izkušnjo tujega odločanja. Ta je pomembna za njegov duševni razvoj. Tako se dejansko nauči, da je ob odločitvah treba razmišljati o posledicah. Če pa je kot otrok lahko sprejemal številne neprimerne odločitve, nato pa so posledice nosili njegovi starši, ima lahko tudi v odraslosti občutek, da mu ob sprejemanju odločitev ni treba razmišljati o posledicah.” Po drugi strani, razlaga psihologinja, je lahko toliko odločanja v rani dobi v otroku vzbudilo občutek stiske, zaradi katere se tudi kot odrasla oseba ob vsaki odločitvi znajde v stiski. Pravzaprav ravno zato, ker se je kot otrok naučil, da imajo odločitve posledice, ki jih mora nato nositi sam. Teh posledic takrat ni znal predvideti in ta strah, da posledic morda ne bo znal predvideti tudi sedaj, je ostal.

“Včasih starši tudi preveč dopuščajo, da se otroci vmešavajo v njihove odločitve. Denimo, da je starš pozneje prišel po otroka v varstvo in se ta pritožuje. Marsikateri starš se takrat spusti v razpravo z otrokom, v kateri mu pojasnjuje, da se je nekaj zgodilo v službi, da je bilo nujno nekaj urediti, preden je prišel ponj. To je spet odločitev, kjer zna, kaj je v danih okoliščinah optimalno, presoditi samo starš.” Ali se je odločil pravilno, lahko razpravlja s partnerjem, ne pa z otrokom.

Želja vsakega starša je, da otrok postane samostojen odrasel, ki se zna spopasti z življenjem. A včasih tudi ni treba, da mu vse o življenju razložimo že v najbolj rani dobi. “Otroštvo je čas, ki ga povezujemo s svobodo, neobremenjenostjo, veseljem. Kako naj bo otrok tak, če pa mora sprejemati odločitve, ki lahko imajo slabe posledice, če mora poskušati razumeti težave staršev.” Treba je razmisliti, kdaj otroka preveč obremenjujemo, kdaj pa ga le počasi učimo veščin, zaključi psihologinja.

Preberite si še, o čem morata razmisliti, preden postaneta starša.