Bolj kot s tem, kakšne barve voziček bova kupila najinemu otročku, sva se z možem ukvarjala z izbiro imena. Ne samo da se nama je zdelo zanimivo brskati, razmišljati, izgovarjati, skladati skupaj s priimkom in se smejati nekaterim imenom, ampak sva to nalogo dojemala kot sila odgovorno – navsezadnje je zapečatena za celo življenje. Moje. Njegovo. Najino. Še posebej pa malčkovo.

Projekt 'ime' je bil več kot samo izbira skupine črk, ki se nama bo z možem zdela simpatična. Ko zdaj gledam nazaj, kaj hitro ugotovim, da so se prav v teh pogovorih pokazale neke najine karakteristike, ki jih prej nisva toliko zaznavala, najbolj pa sva bila – oba! – presenečena nad tem, kako znava zaplesti stvari, ko je v vprašanju nekaj tako resnega.

Ženskost je tisto, zaradi česar bolj kompliciram kot moj mož. Tako pravi on, in seveda se strinjam z njim, a mu tega ne bom naglas priznala. A tukaj sva zapletala in razpletala oba, čeprav je on sprva menil, da 'to pa res ne bo problem'. Naloga je postala veliko lažja, ko sva izvedela za otrokov spol. Na listek sva napisala vsak svojih pet najljubših deških imen. Ko sva jih prebrala en drugemu, sva jih pol prečrtala – nekatera ob glasni izgovarjavi skupaj s priimkom nekako niso šla v uho, kakšno naju je spomnilo na osebo, o kateri kdo od naju ni imel dobrega mnenja, za dve imeni pa je bil kriv telefonski imenik, v katerem je bilo preveč oseb s tem imenom! To je bil prvi alarm, da naloga ne bo lahka.

Drugi korak je bil zapis parametrov, po katerih bova izbirala. In na koncu sva se odločila, da bova zbrala lepo staro slovensko ime, ki ne bo imelo šumnikov, bo sestavljeno iz več kot treh črk in bo imelo v sebi črko R. Enostavno, kajne? Našla sva tri imena, za tistega pravega pa sva se odločila nekaj dni pred najinim najlepšim dnem v življenju. Nekje v ozadju se je vseeno zastavljalo vprašanje, kaj bova naredila, če najinemu novorojenčku to ime ne bo pristajalo. A izbira je bila najboljša in za naju najlepša, in ko sva videla tisto malo sonce, tudi edina prava. In doslej nikoli nisem niti za kanček sekunde razmišljala kako drugače.

Prav zato me branje te spletne raziskave čudi – da kar 54 odstotkov staršev kasneje obžaluje izbiro imena, je šokantno! Številka je tako visoka, ker zajema tako tiste starše, ki se jim ime kasneje ne zdi skladno z otrokovim značajem, kot tiste, ki bi otroku najraje spremenili ime, ker je to postalo preveč pogosto, popularno. Hm? Iskreno, nikoli nisem razmišljala o tem. Tudi o tem ne, da najina izbira otroku kasneje morda ne bo všeč, kot še piše. Hm? Hm?

Ko sem se v času nosečnosti o izbiri pogovarjala z mamicami, so nekatere rekle, da je bila to za njih najtežja naloga oziroma naloga, ki je trajala skoraj devet mesecev. Tudi midva se nisva odločila čez noč, kar odločitev še toliko bolj postavlja v luč nečesa dobro premišljenega in najboljšega. Ni tako? Prav zaradi tega ne morem pomisliti, da mi pa čez čas to ne bi bilo več všeč. Pa saj gre za mojega otroka … to je on. Njegovo ime je on sam. Narobe razmišljam?

Čudila se bom še naprej. Najbrž, dokler ne bom srečala kakšnega starša, ki bo pokimal tem odstotkom. Oziroma če mi bo sin nekoč pogledal v oči in rekel: 'Joj, mami, kaj si mislila, da si mi dala tako ime?!'

Svoje mnenje lahko izrazite na naši Facebook strani ali pa se nam samo pridružite s klikom na