Dojenčkov največji strah je izguba mame – mamica mu ne predstavlja samo vira hrane, ampak tudi ljubezen, zavetje. Zato vsako njeno odsotnost dojema kot ogrozitev preživetja. To kaže z jokom, sesanjem prsta, vlečenjem za lase in podobno. Otroci se do prvega rojstnega dne soočajo še s strahom, ki ga vzbujajo novo, neznano okolje, zlasti če so takrat brez mamice, ter vse vrste močnega hrupa (pokanje, bliskanje itd.). To so kratkotrajni strahovi, ki izginejo takoj, ko se oddalji tisto, kar jih je povzročilo.

Česa se bojijo eno- in dveletniki?

Gre za starostno obdobje, ko malčki razumejo že precej stvari iz okolice. Kljub razumevanju tega, kar se dogaja okoli njih, pa jim marsikatera zadeva v celoti ni jasna, je ne razumejo. Velik del gre pripisati tudi domišljiji, ki ima pri teh letih veliko moč. Nepopolno poznavanje v kombinaciji z domišljijo tako ustvarja strahove, ki so večinoma vezani na živali: žuželke, psi, mački itd.

Česa se bojijo malčki, stari od 2 do 3 let?

Za to starostno obdobje so značilni predvsem strahovi, vzbujeni zaradi naravnih pojavov. Otroci se bojijo grmenja, bliskanja, močnih nalivov, ognja, vode. Zelo močan je tudi strah pred neznanimi osebami, ki bi otrokom vzele starše – ker je v tem obdobju proces socializacije na začetku, so starši otrokova najtrdnejša in najbolj zanesljiva opora, ki pa bi lahko zaradi delovanja njegove domišljije izginila skupaj z izmišljenimi bitji.

Česa se bojijo malčki, stari od 3 do 4 let?

Veliko otrok gre v vrtec pri dopolnjenjem 3. letu starosti, zaradi česar se nehajo bati ljudi. Proces socializacije je v teku, otrok vsak dan vidi druge obraze, zato se navadno tudi neha bati neznanih ljudi. Še vedno pa ga plaši vse neobičajno in nenavadno. Zelo veliko strahov pride v tem obdobju skozi pravljice (hudobni liki, pošasti) in risanke (izmišljena, nezemeljska bitja).

Največji strahovi 4- in 5-letnikov

Štiri- in petletniki že povsem razumejo osnovno dogajanje v okolici, zato jim je stvari lažje pojasniti. Ne bojijo se izmišljenih stvari, ker vedno, da ne obstajajo, so pa njihovi strahovi močno povezani s realnostjo. Bojijo se vsega, kar se jim je neprijetnega že zgodilo: če je malčka pičila čebela, se boji žuželk, če je med plavanjem popil preveč vode, se lahko boji ponovnega plavanja itd. V tem obdobju se pojavijo tudi tako imenovani simbolični strahovi: vojna, smrt, tema. Tega se otrok boji, čeprav za to nima realne podlage, ne boji pa se na primer vroče pečice ali nevarnosti zaradi neustreznega obnašanja na cesti.

Malčku boste najbolje pomagali s pogovorom ali igro!

Če je otrok toliko dojemljiv, da bo razumel vašo razlago, potem se o zanj stresni situaciji pogovorite z njim. Vprašajte ga, zakaj se boji, kako se počuti, poskušajte razumeti njegove besede in občutke, ki jih doživlja, ko ga je strah. Nikar ne zanikajte ali skušajte pomirite z besedami, da ''to nič nič takega, da je že prevelik, da bi se bal''. Predstavite mu kakšno podobno situacijo, povejte mu, kako lahko premaga neprijetne občutke, ki mu jo vzbuja in mu povejte, da ga razumete in da mu boste pomagali. Pri mlajših pa strokovnjaki svetujejo, da se straši poslužimo igre – če se otrok boji, da bo ostal sam, se igrajmo skrivalnice; če se boji sence, se pojdimo senčno gledališče; če se boji teme, mu kupimo medlo lučko itd.

Svoje mnenje lahko izrazite na naši Facebook strani ali pa se nam samo pridružite s klikom na