Takšno videnje zanemarja dejstvo, da ima vsak otrok svojo osebnost, ne glede na to, ali ima brate in sestre. Susan Newman je desetletja preučevala družine z enim otrokom in zaključila, da ima v današnjem času kar 25 odstotkov ljudi le enega otroka.

Med raziskovanjem je celo opazila, da obstaja celo ''vojna'' med starši glede števila otrok. Tisti, ki imajo več otrok, celo vzbujajo krivdo staršem, ki se odločijo ostati samo pri enem. Dodatno krivdo jim vzbuja sum, da bo njihov edinec osamljeno bitje, ki se ne bo moglo opreti na nikogar.

Newman je prav tako raziskala pojem izmišljenega prijatelja in ni dokazala, da so številčnejši edinci, ki ga imajo. Nasprotno, otroci v velikih družinah se lahko počutijo osamljeno, hkrati pa jih je strah, da bodo ostali sami, ker niso navajeni na to.

Razvajenost se najpogosteje povezuje z edinci, ampak Newmanova povezuje to z vzgojo staršev. Več pozornosti starši posvečajo otroku, boljšo izobrazbo bodo pridobili in postali bodo samozavestnejši. Razvajenost se prav tako pojavlja v družinah z veliko otrok, ker pač ne morejo postaviti jasnih meja in pogosteje rečejo ne.

Prav tako ni dokazov o asocialnosti. Študija, ki je potekala na Kitajskem, kjer je največ edincev, navaja, da imajo edinci enako število prijateljev kot tudi tisti, ki imajo brate in sestre. Z usmeritvijo, da se igrajo z drugimi in pravočasno vključitvijo v vrtec, bo ta argument prav tako izpuhtel.

Nič več tudi ne velja, da so edinci radi šefi, ker se je izkazalo, da imajo potrebo za ukazovanjem tudi tisti, ki imajo brate in sestre, saj se morajo vse življenje boriti zase.

Zaradi vsega tega Newman zaključuje, da se edinci ne razlikujejo od sovrstnikov, vse je dejansko odvisno od vzgoje staršev.