O hipoterapiji smo se pogovarjali z nevrofizioterapevtko Darjo Nagode, ki nam je pojasnila, da "obstaja več vrst terapevtskih jahanj oziroma terapij s konji" in je hipoterapija le ena od metod. "Hipoterapija je fizioterapevtska obravnava bolnika, ki se izvaja na konju," nam je zaupala. Vsem so skupni pozitivni učinki na čutno-gibalnem, vedenjsko-kognitivnem ter psiho-socialnem področju delovanja.

Komu je namenjena?

Hipoterapija, pri kateri specialno usposobljeni fizioterapevt konjevo telo in njegovo gibanje uporabi kot terapevtski pripomoček, "je namenjena pacientom z nevrološkimi obolenji ali drugimi stanji, kjer je opazna motnja gibanja, stabilnosti ali ravnotežja". Fizioterapevt mora biti za izvajanje hipoterapije dodatno usposobljen, imeti mora znanja in izkušnje z nevrološkim obravnavanjem pacientov, opraviti pa mora tudi usposabljanje za hipoterapevta ter imeti A-izpit za dresurno jahanje.

"S hipoterapijo lahko začnemo pri otroku po četrtem letu starosti. Nič ni narobe, če kasneje; prejšnja vključitev pa ni smiselna, saj otrok pred tem časom tudi v normalnem razvoju še nima zadostne avtomatične kontrole drže in ravnotežja, da bi lahko pričakovali pozitivne učinke na področju fizioterapevtskih ciljev," pravi Nagodetova. "Pri kakovostno izvajani hipoterapiji se pri pacientu izboljšajo drža, gibanje, gibljivost, mišična napetost se spremeni v smeri proti normalni, izboljša se ravnotežje, izboljša se dihanje in govor, pospeši se krvni obtok, velik vpliv ima hipoterapija na izboljšanje telesne sheme, zaznavanje svojega telesa v prostoru, opaziti je izdaten vpliv na izboljšanje čustveno-vedenjskega in socialnega odziva. Še bi lahko naštevala, vendar je teh vplivov zelo veliko. Kadar hipoterapija nima nobenega pozitivnega učinka oziroma rezultata ali opazimo celo negativne učinke, se hipoterapija verjetno ne izvaja pravilno oziroma je kontraindicirana," dodaja.

Kako poteka?

Pri hipoterapiji sodeluje ekipa, katere člani so otrok oziroma odrasel pacient, konj, hipoterapevt, vodič konja, pomočnik ter posredno tudi otrokovi starši in zdravnik, ki je pacienta napotil na hipoterapijo. "Vsak v timu je zadolžen, da opravlja svoj del naloge, hipoterapevt pa je tisti, ki med izvajanjem delo koordinira. Pacient sedi na konjevem hrbtu brez sedla, njegova naloga je, da se prilagaja konjevemu gibanju v čim boljši simetriji in lahkotnosti oziroma ravnotežju. Upošteva navodila terapevta, ki med terapijo hodi tik ob konju ali se povzpne na konja in sedi za otrokom." Terapevt v pravilne gibalne vzorce drže in gibanja na konju pacienta usmerja z rokami. "Vodič konja je zadolžen za pravilni hod in vodenje konja, pomočnik pomaga na nasprotni strani terapevta skrbeti za varnost. Konj je ves čas voden s strani vodiča in ga ne usmerja jahač."

Hipoterapija odvisno od stanja in sposobnosti jahača poteka od 20 do 30 minut. Zaradi varnosti se izvaja v maneži – ograjenem jahališču, in idealno je, če je le-ta pokrita. Pomembno pa je predvsem, da se terapija izvaja na primernem in izšolanem konju, ki mora biti zdrav in v dobri telesni pripravljenosti. "Ne sme imeti napak v hodih, pomembna je tudi njegova velikost glede na terapevta in otroka in predvsem njegovo socialno vedenje." Vendar najprimernejšega konja hipoterapevt lahko izbira le v večjih centrih. "Ohlapen (hipoton) jahač na primer potrebuje konja s 'čvrstim' izdatnim korakom, kar mu pomaga graditi mišični tonus, pacient s spastičnostjo oz. visoko mišično napetostjo pa potrebuje 'mehkega' konja, ki se giblje nežneje in ima ravno pravšnjo mero rotacij, ki pomagajo znižati mišični tonus."

Pacienta napoti zdravnik …

V Sloveniji je hipoterapija priznana medicinska metoda, vendar žal še ni dostopna povsod in vsakomur. Tudi še ni plačljiva s strani zdravstvene zavarovalnice, zato pri plačilu pogosto pomagajo različna društva, nemalokrat pa so plačniki tudi uporabniki sami. "Predvsem zato, ker se danes marsikaj ponuja pod imenom 'hipoterapija', pa to še zdaleč ni, svetujem, da so starši in pacienti, ki tovrstne terapije plačujejo, previdni. Zavedati se morajo tudi tega, da v določenih primerih nestrokovno delo, pomanjkljivi varnostni pogoji ali nepoznavanje in neupoštevanje kontraindikacij lahko nima pozitivnega terapevtskega učinka ali ta celo škodi."

Kot poudarja, naj bi uradno na hipoterapijo pacienta napotil zdravnik, ki mora tudi sam dobro poznati metodo, ki jo je predpisal. Odgovoren je tudi za spremljanje pacientovega zdravstvenega stanja in mora oceniti, kako uspešna je hipoterapija. "V kolikor obstaja možnost hipoterapije, jo lahko seveda priporoči tudi pacientov fizioterapevt, vendar ne svetujem, da se to dogaja mimo odgovornega zdravnika. Seveda pa obstaja tudi dokončna odločitev s strani staršev."

Ko se otrok konja boji …

Učinek vsake terapije je po besedah Nagodetove viden takoj oziroma mora biti viden takoj, le znati ga je treba prepoznati. Učinke sicer delimo na takojšnje in tiste, ki nastopijo, ko se jahač delno spočije. "Pri objektivizaciji rezultatov je zelo uporaben video," dodaja. Posnamejo lahko držo, hojo in gibanje pred terapijo in po njej ter nato primerjajo rezultate. "Na daljši rok pa je pomembno, koliko časa uspe pacient zadržati ta izboljšani občutek drže in gibanja."

Zgodi pa se tudi, da se otrok konja boji, in ker naj bi bila hipoterapija v užitek in veselje, morajo vedno analizirati zakaj, saj drugače terapija tudi ne more biti uspešna. "Ne glede na vzrok je potrebno pomagati, da strah premaga. V 2–3 terapijah se vidi, kje je problem in ali ga je terapevt sposoben skupaj s pacientom rešiti." Meni namreč, da strahu ne smejo ignorirati. "Pri hipoterapiji je lahko vzrok strahu višina konja (pri osebah z motnjo telesne sheme in motnjo vidne funkcije) ali premočno gibanje konja (otrok se ne more prilagoditi zaradi mišičnih skrajšav in možnih bolečin), lahko je vzrok tudi v tem, da je konj nemiren, pogoji za izvajanje terapije niso dobri ali ima otrok le slab dan. Terapevt je odgovoren za terapijo in se lahko skupaj z ostalimi člani tima odloči, da za nekaj časa hipoterapijo odložijo in čez nekaj časa ponovno poizkusijo. Včasih je potrebna priprava otroka na hipoterapijo preko klasične nevrofizioterapije v ambulanti."

Zgodba o uspehu …

Seveda ima Nagodetova povedati kar nekaj zgodb o uspehu, zadnja ji je ostala v spominu zgodba devetletne deklice, ki so ji pomagali skupaj s sodelavci Gorenjskega društva za cerebralno paralizo Sonček iz Kranja.

"Kljub desnostranski prizadetosti telesa, ki je nastopila kot posledica možganske kapi, ko je bila še dojenček, se je med jahanjem povzpela na konja v visoko klečanje in odročila roke. Konj je začel hoditi po jahališču, ona pa je z lahkoto lovila ravnotežje, bila je visoko na konju in konj se je premikal. Bilo je prvič, uspelo ji je in imela je novo izkušnjo, tako, kot je verjetno nima nihče od njenih prijateljev in sošolcev. Prav v tem se je zato počutila enkratno in edinstveno. Sreče, ki je sijala iz njenega pogleda, nisi mogel spregledati niti se je ne da pozabiti."

Izboljšana kakovost življenja …

"Večja samostojnost, lažje opravljanje dnevnih aktivnosti, udejstvovanje v športu (jahanje, plavanje, smučanje, plezanje, kolesarjenje in podobno.) so tiste aktivnosti, ki človeku pomagajo se vključevati v družbo in izboljšajo kvaliteto življenja. Preko teh dejavnosti si otrok in mladostnik gradi samozavest in samozaupanje. V teh aktivnostih si lahko pridobiva nove izkušnje, snuje prijateljstva, se ocenjuje. Včasih so prav te aktivnosti jeziček na tehtnici, ko se primerja z ostalimi prijatelji v družbi. Vsega naveličani mladostniki z razvojno motnjo drže in gibanja pogosto dvomijo o smiselnosti truda pri nevrofizioterapijah in prav jahanje in dialog s konjem jim pomeni neki nov motiv in smisel.

Kot nevrofizioterapevtka v svojem poklicnem delu vidim pot, po kateri je možno pomagati, da nekomu izboljšam kvaliteto življenja. Pogosto se pri ljudeh ne da spreminjati diagnoz, možno pa je spreminjati človekovo funkcionalnost. Samo učenje in vadba izboljšanih gibalnih vzorcev in zaporedij gibov oz. tako imenovana 'nevrofizioterapija v ambulanti' ni življenjski cilj, je pa pot do cilja, ki je za moje paciente pogosto nujno potrebna. Če hočemo, da te vzorce pacient začne uporabljati v vsakodnevnem življenju, jih je nujno potrebno vnesti v neke smiselne aktivnosti. Le tako lahko zagotovimo zadostno število ponavljanj, da si vzorce možgani lahko zapomnijo in jih začnejo uporabljati tudi za izboljšanje drugih funkcij."