Mladinski pisatelj Žiga X. Gombač je v sodelovanju z ilustratorjem Ivanom Mitrevskim in strokovnimi sodelavci iz Narodnega muzeja Slovenije v torek, 12. junija 2012, premierno predstavil prvo knjigo iz zbirke za osnovnošolce, ki nosi naslov Živa in praBled. Živine knjige bodo skozi barvit tekst in številne ilustracije mladim na zabaven, a poučen način predstavljale izbrane trenutke slovenske zgodovine. V tej, ki jo predstavljamo tokrat, je Živa s pomočjo zlatega našivka odpotovala v bronasto dobo.

Ja, to se jaz. Hodim v sedmi razred in moji lasje so rjave barve. Najraje nosim spuščene, da se z njimi lahko igrajo veter in sončni žarki.

Skrivnosti z Bleda so zanimive, kot kremšnita slastne, zasanjane, kot je labodov pogled, in nedorečene, kot je odsev neba v jezeru. Zanimivo, ampak kakšen je pa potemtakem Bled?

Bled je mnogo bolj skrivnosten, kot se zdi na prvi pogled. Če ga pogledaš na hitro, se ti zdi vse jasno. Otoček, pa grad, pa pletne in labodi. Ampak ... ampak kot je dejal moj kolega Mali princ, je bistvo očem nevidno. Bled skriva ogromno predmetov, zgodb in neodkritih trenutkov. Le dovoliti si moramo, da jih odkrijemo. Če mi zaupate, vam pri tem z veseljem pomagam.

Da si odpotovala 3300 let nazaj, je kriv vodovod pod blejskim gradom, kajne? Če tam ne bi kopali, ne bi našli našivka. Se res tako sveti, kot ga je narisal Ivan Mitrevski?

Prepričana sem, da bi našivek že nekako našel pot do nas. Tudi če ne bi kopali vodovoda. Glede na to, da se je ohranil več kot 3000 let, je očitno zmožen marsičesa. Našivek se v resnici sveti še bolj, kot ga je narisal Ivan. Fant se je sicer zelo potrudil, ampak šele ko našivek vidiš v živo, začutiš njegov lesk in zaslišiš šepet tisočletij.

Čemu je v preteklosti služil ta našivek?

Arheologi tega še ne vedo. Jaz pa sem to spoznala, ko sem obiskala naše prednike v preteklosti. Našivek je bil v bronasti dobi nekakšen koledar. Takrat namreč niso imeli ur ali koledarjev, ampak so se morali pri dojemanju časa zanesti na sonce, luno, zvezde in letne čase. Našivek jim je pri razumevanju vsega tega zelo pomagal.

Čeprav si vedela, da ne smeš, si se dotaknila našivka. Kaj se je zgodilo?

Nekaj noro imenitnega! Ko sem se ga dotaknila, sem se znašla v bronasti dobi, se pravi več kot 3000 let nazaj v preteklosti. Bled, kot ga poznamo danes, je na mah izginil. Nič več gradu, nič več cest, hotelov in turistov. Ampak divja pokrajina z jezerom, labodi in ljudmi, ki so takrat prebivali na Blejskem. Joj, takoj bi šla nazaj.

Odnos do narave. Ta je bil takrat bolj pristen in spoštljiv. Iz narave smo sprejeli tisto, kar smo resnično potrebovali. Znali smo ji prisluhniti, se z njo povezati, znali smo sodelovati. Danes je to precej drugače. Naravo praviloma izkoriščamo, ne glede na posledice, ki se nam vsem obetajo. Res ne vem, zakaj si zatiskamo oči, misleč, da se nam ne more nič zgoditi. Se mi pa zdi, da ima tudi narava svoje potrpljenje in da se nam ne piše nič dobrega, ko ji ga bo enkrat zmanjkalo.

Ker praviš, da skrivnosti namreč niso prave skrivnosti, če jih z nekom ne deliš, nam zaupaj, kaj o tvojih potovanjih v preteklost meni Žiga X. Gombač. Tole namreč ni tvoje edino potovanje v preteklost! Kam te bo Žiga poslal naslednjič in kolikokrat boš še potovala?

Eh, ta Žiga. Tudi on ima zelo rad preteklost. Včasih tako zelo, da pozabi, da prebiva v sedanjosti. Ali veste, da je baje zadnjič na nekem mestnem trgu rogovilil in razgrajal, češ da je rimski legionar? Vpil in prepeval je v latinščini, vihtel z doma narejenim mečem ter strašil mimoidoče. No, ta Žiga me bo v naslednji knjigi spremil med slovenske viteze, torej v srednji vek. On tudi ve, kakšna zgodba me čaka tam. No, vsaj upam, da ve.

Mnogi so te premierno spoznali v torek, 12. junija, v Narodnem muzeju Slovenije. Glede na to, da si tam doma, nam poveš, zakaj obiskati naš največji narodni muzej?

Enostavno zato, ker je to hiša mnogih zgodb. Tako kot zlati našivek vsak predmet šepeta svojo. Ste vedeli, da smo Slovenci našli najstarejše glasbilo in da ga hranijo v Narodnem muzeju? Tam je tudi skrivnostna vaška situla, pa idol z Ljubljanskega barja, zamišljeni Emonec, speča mumija Isahta ... to jesen pa naj bi bila tudi viteška razstava. V muzeju tudi redno pripravljajo zanimive delavnice, na katerih lahko užijete in spoznate zgodovino. Pridite pa tudi zato, ker boste tam lahko srečali mene, Živo.

Pravljica je nekakšna podaljšana roka vzgoje, pravi Žiga. Se strinjate z njim?

Svoje mnenje lahko izrazite na naši Facebook strani ali pa se nam samo pridružite s klikom na