Malček se pri igri neprestano s svojim telesom giblje skozi prostor in telo mu služi v funkciji njegove igre, kreativnosti in spoznavnega razvoja. S svojim telesom se giba okrog pohištva, plazi pod mizo, pleza na stole, se namesti v škaf za perilo – spoznava lego predmetov v prostoru, in sicer glede na svoje telo (koordinatni sistem v matematiki), raziskuje predmete iz predalov in jih nato sortira nazaj (razvrščanje predmetov glede na njihove lastnosti v množice), preko predmetov se povalja, jih natika na svoje telo ali jih preplazi (spoznava njihove podobnosti in razlike v obliki – krog, žoga, obroč) in še in še …

Pri otroku ni povsem normalno, če se v zgodnjem obdobju razvoja (preden se nauči hoditi), igra na tleh v nekem položaju (npr. sede), iz katerega zelo težko preide v drug položaj oz. v gibanje. To se dogaja, če otroka pasivno posedamo v neke stole ali druge pripomočke, ga zalagamo z blazinami ipd., da bi se igral sede, še preden se je sposoben sam usesti in sam iz sedenja preiti naprej v gibanje. Zavedati se je treba, da je otroku njegovo telo in sposobnost variabilnega gibanja sredstvo za raziskovanje in umski razvoj. Če je njegovo telo (glava in trup) stabilno, ima ravnotežnostno kontrolo, lahko z rokami in nogami brez težav podpira svojo težo in se obenem tudi giblje. Pri slednjem potrebuje toliko stabilnosti, da si lahko sprosti roke za igro, raziskovanje, spoznavanje različnih predmetov. Če je stabilen, lahko manipulira s predmeti na vedno bolj natančen in prefinjen način, svojo igro spremlja z vidom, je kreativen, zbran, ne bega k drugemu predmetu, preden razišče prvega. Za ta normalen razvoj pa so potrebni svoboda gibanja, zdrav živčno-mišični in skeletni sistem ter radovednost. Le tako se lahko otrok neovirano uči na podlagi lastnih izkušenj raziskovanja.

Otroci se sede lahko igrajo ure in ure ter pri tem raziskujejo. Nekateri pri tem sedijo W oz. žabje. Kaj je vzrok za takšno sedenje?

Žabje sedenje ali sedenje W je sedenje med nogama, za tak način so običajno trije vzroki, ki se med seboj prepletajo. Prvi in glavni vzrok, na katerega se nanašajo tudi ostali, je nekoliko nižja mišična aktivnost (napetost) ali strokovno hipotonija. Drugi in tretji vzrok (ki pa sta obenem tudi že posledici te hipotonije) pa sta pomanjkanje ravnotežnostne kontrole in posledična nestabilnost v nekoliko višjem položaju sedenja (v primerjavi s položajem na tleh).

Pri koliko starih otrocih lahko opazimo takšno sedenje?

Otroci v normalnem razvoju s pomočjo samostojnega gibanja začnejo sedeti približno med sedmim in desetim mesecem starosti. Takrat se ob razvoju usedanja sočasno, zaradi prej omenjenih dejavnikov, razvije tudi ta vzorec sedenja.

Moramo o tem spregovoriti z otrokovim pediatrom ali fizioterapevtom? Je potrebna posebna fizioterapevtska obravnava?

Vsekakor je otrokov razvoj pri nas v Sloveniji zaradi organizacije zdravstvene službe običajno pod nadzorom pediatra. Ponekod imajo otroci izbranega svojega družinskega zdravnika ali zdravnika šolske medicine. Nekateri starši in zdravniki tovrstnemu sedenju W ne posvečajo pretirane pozornosti, drugi pa so precej zaskrbljeni.

Menim, da naj se glede vseh težav starši obvezno najprej pogovorijo z otrokovim osebnim in tako tudi odgovornim zdravnikom, šele nato ukrepajo dalje. Naloga osebnega zdravnika je, da zadosti zgodaj v razvoju (še pred otrokovo vertikalizacijo, ko je še možno vplivati na razvoj otrokovega gibanja) na sistematskih pregledih oceni razvoj gibanja in drže, ugotovi morebitne abnormnosti in otroka po potrebi pravočasno napoti na obravnavo k fizioterapevtu.

Ali lahko takšno sedenje ''izkoreninimo'' in otroku predlagamo pravilno, ustreznejše?

Da in ne. Pri otroku, ki nima nevroloških težav, je to možno. Pri otroku z abnormnostjo v razvoju pa je naloga terapevta, da otroka uči raznolikih gibalnih vzorcev, da bo sposoben iz tega položaja samostojno prehajati v še druge, kakovostno boljše položaje. Starši naj bi doma otroka korigirali, kolikor je možno in s tem pomagali, da otrok tega abnormnega vzorca ne bo utrjeval. Vedeti pa je treba, da je stalen prekomeren pritisk staršev na otroka, na vsak njegov gib in premik, lahko zelo stresen tako za starše kot tudi otroka.

Pomaga, da starši otroku, starosti primerno, razložijo, da tako sedenje ni dobro, nadalje pa brez besed večkrat popravijo sedenje, brez da bi ga pri tem kritizirali in karali. Stalni ''besedni teror'' ne bo prinesel pozitivnih rezultatov, predvsem pa je to škodljivo za razvoj otrokove samopodobe in odnosov med starši in otroki.