A očitno je mali korenjak odločen, da v vrtec noče več. Nič ne pomaga, ne lepe besede ne dobrohotni opisi vseh zanimivosti, ki bi jih z odsotnostjo v vrtcu tisti dan lahko zamudil. Morda ga po nekaj minutah le uspete prepričati, da se boste, kot že vsak dan prej, vrnili ponj in da stvar le ni tako črna, kot se sprva zdi. Včasih se solze hitro posušijo same od sebe, včasih je za reševanje težave potrebno več časa, vi pa se sprašujete, zakaj je malček, po uspešnem obdobju uvajanja v vrtec, tega na vsem lepem začel odklanjati. Za morebitne vzroke in rešitve omenjenih težav smo povprašali Bojana Varjačića Rajka, psihologa.

Le zakaj nočeš več v vrtec?

Čeprav je otrok uvajanje v vrtec na videz uspešno prestal, ga lahko kadarkoli v obdobju šolskega leta zopet začne zavračati. Po besedah našega strokovnjaka je to lahko zapoznela reakcija na uvajanje. To se sicer najpogosteje dogaja v primerih, ko vrtec obiskuje že kakšen mesec. Otrok namreč še nima razvitega občutka za čas, usmerjen je bolj na sam trenutek in tako ne more predvideti, da ja prihajanje v vrtec nekaj, kar bo postalo stalnica. Ko po določenem času spozna, da gre zares in obiski v vrtcu niso le popestritev vsadana, se lahko negativno odzove. Največkrat je prisoten strah, da bo vsakodnevno ločen od mamice in očka, ki ju ima najraje in jima najbolj zaupa, zato se lahko odzove z jezo ali razočaranjem, kar se kaže kot negativna reakcija na vrtec.

Če sta mamica in očka, ko sta otroka uvajala v vrtec temu posvečala vso pozornost, se morda bala ali pa si izredno prizadevala, da bi mu bil vrtec všeč, postane nemoteno obiskovanje vrtca za njih sčasoma samoumevno. Otrokova prilagodljivost, pridnost in uspešnost pri uvajanju ni več tako opažena, otrok pa ob tem občuti izgubo. Pri tem je pomembno upoštevati tudi spremembe v družini, morebitno selitev, stres v službi staršev, rojstvo bratca ali sestrice ali konflikte med staršema.

Vzrok je lahko tudi navezanost na starše

Ločimo več vrst navezanosti. Če se otrok tudi po obdobju, ko je popolnoma odvisen od njih, staršev še vedno oklepa ter jih nikdar ne izpusti iz vidnega polja, ne bo znal samostojno delovati in bo vedno imel občutek, da se brez njih ne more počutiti varnega. Prevelika navezanost na starše dejansko predstavlja oviro za ostajanje v vrtcu. Malčku starši v tem primeru najbolj pomagajo tako, da si zanj izven vrtca vzamejo več časa. Če bi ga poskušali v tem obdobju osamosvajati in ga od njih 'odvaditi', bi izbrali slabšo možnost. Slednji prijem je sicer nujen, ker otrok včasih potrebuje spodbudo staršev, da se od njih odlepi, a če se malček vztrajno negativno odziva, je strategijo potrebno spremeniti.

Prava oziroma varna navezanost pomeni, da so starši otroku sicer zelo pomembni in se jih razveseli, pa vendar zna prebiti tudi brez njih. V tem primeru mali korenjak kratkotrajne ločitve od staršev dobro prenese ali pa morda pokaže nekaj žalosti, a jih hitro zamenja za iskanje novih izzivov in učenje. Druga skrajnost je ignoriranje staršev, takrat malček z ostajanjem v vrtcu sploh nima težav, na njihovo prisotnost se sploh ne odzove ali pa ga v vrtcu celo motijo. To je primer otroka, ki je na starše premalo navezan, v vrtcu bo sicer ostal brez težav, morda pa bo tam povsem odmaknjen ali pa bo njegovo vedenje neprilagojeno.

Starost otrok in odnos do vrtca

Obstajajo določena razvojna obdobja, v katerih so otroci zelo občutljivi in energije za prilagajanju v vrtcu preprosto ne ostane dovolj. Od 12. do 16. meseca starosti malček doživlja tesnobo ločitve od staršev. Čeprav je že bolj samostojen, se jih vedno oklepa. Drugo takšno odbobje je, ko se otrok navaja na samostojnost pri uporabi stranišča in umivanju, kar zahteva nove sposobnosti. Težje je tudi otrokom, ki se odvajajo od dude ali so se prenehali dojiti.

Očka in mamica

Izjemno pomembno je, da so starši sami prepričani, da bo njihovem otroku v vrtcu dobro in da je otrok ta razvojni korak sposoben napraviti sam. Samo preverjanje, ali se malček v vrtcu dobro počuti, ni napačno, odvisno pa je, iz kakšnega občutka izhaja. Včasih namreč starši sami nezavedno vplivajo na to, da otrok vrtec zavrača, saj si globoko v sebi želijo, da bi jim pokazal, kako zelo rad jih ima. Na to vpliva tudi odnos med staršema. Če je odnos zadovoljiv, težav ne bi smelo biti, če pa eden od njiju, ali morebiti celo oba, v otroku iščeta nadomestilo za partnerski odnos, bosta otroka preveč pogrešala. Starši morajo znati poskrbeti tudi sami zase, ne pa na vsakem koraku preverjati, kako se malček počuti. Pomembno je tudi, v kolikšni meri so starši kot osebe zaupljivi in če tudi drugim zaupajo, da bodo za njihovega otroka dobro poskrbeli. Mamica in očka, ki menita, da nihče drug ni sposoben poskrbeti za njun naraščaj, otroke preveč privežeta nase.

Kaj storiti?

V vrtcu lahko ob srečanju s starši mamica in očka z vzgojiteljico ugotovita, kaj vpliva na otrokovo zavračanje vrtca. Ta se lahko nato otroku s takšnimi težavami bolj posveti, mu pomaga pri vključevanju ali pa, nasprotno, pokaže več strogosti in odločnosti. Če te spremembe v vtrcu ne zadoščajo, bo razloge potrebno poiskati drugje, s pomočjo drugih strokovnih delavk, ki bodo pomagale odkriti in osvetliti dejavnike, ki izvirajo iz domačega okolja. Včasih starši za otrokovo zavračanje vrtca dolžijo vzgojiteljice, ker jim je težko uvideti lasten delež pri celotnem problemu.

Tudi starši naj temeljito premislijo, kakšni so vzroki otrokovega odklonilnega vedenja. Včasih so ti jasni in če so na strani vrtca, imajo starši vso pravico, da na njih opozorijo ali pa svetujejo, kako naj vzgojitelji z otrokom ravnajo. Kadar stvari ne gredo tako gladko in še vedno tavamo v temi, lahko gre otrok po vsej verjetnosti čez kakšno razvojno krizo, ki je nismo opazili. Malček lahko prehitro preide v naslednjo fazo, čeprav prejšnje še ni zadovoljivo zaključil. Primer tega je lahko uvajanje v vrtec, ki je bilo uspešno le na videz. Morda je otrok želel ugajati staršem, v resnici pa je podoživljal stiske, ki jih ni mogel izraziti.