Razmišljala sem, kako naj začnem pripovedovati to svojo zgodbo … pa bom začela kar z vprašanjem, ki se mi je takrat vedno bolj pojavljalo nekje zadaj v moji zavesti. Kako veš, da si pripravljen na otroka, da si zmožen postati in biti starš? Misel na majhno, nebogljeno bitje je vedno bolj gorela v mojem srcu. Vendar pa sem morda sama sebi postavljala ovire, ki se jih kar nisem znala znebiti. To je tisti stereotip, ki je skoraj rasel z menoj – najprej štal'ca, potem pa krav'ca. Torej doštudirala sem, našla svojega življenjskega sopotnika, se zaposlila – sicer pogodbeno, kar se v današnjih časih vleče kar enih par let – in nekako sklepala, da je to prva ovira. Druga, partner je kar 6 let mlajši, še vedno študent in nisva imela dveh dohodkov. Kako bomo pa živeli? Hja, nič, bomo pač poskušali čim prej uresničiti vse pogoje in se nato posvetiti ustvarjanju družine.

Toda vse v življenju ne pride vedno po načrtovanem vrstnem redu, pa se vseeno dobro izteče.

Že odkar pomnim, sem imela težave z mesečnim perilom – imela sem ga, če sem jemala tabletke, če jih nisem, ga ni bilo. Ker sva načrtovala družino nekje v bližnji prihodnosti, sem se odločila, da bom nehala jemati kontracepcijo, da se moje telo postavi na noge in vzpostavi svoj ciklus. Pa ga ni. Kaj pa zdaj? Vrstili so se takšni in drugačni pregledi. In na koncu sva bila postavljena pred dejstvo, da če želiva sploh kdaj imeti otroka, potem naj se zanj odločiva zdaj. Najprej se mi je zdelo, kot da se vse skupaj ne dogaja meni, potem pa me je zlomilo. Moj parter je bil veliko bolj pri sebi, kot jaz. Vedela sem, da mu ni bilo vseeno, ampak sem bila vesela, da je bil takrat tako prizemljen, tako stvaren, da mi ni dovolil, da bi se predala obupu. Že tako ali tako sva poskušala spočeti malo bibiko leto dni, zato nama je ginekologinja ponudila možnost jemanja tabletk Klomifen. Če se situacija ne bo spremenila in na tabletke ne bom reagirala, bomo prešli na druge možnosti.

Veliko sva se pogovarjala o otroku, veliko sva se pogovarjala o možnosti, da se tudi lahko zgodi, da ne zanosim, in kako bi ravnala v tem primeru. Odločila sva se, da poskusiva, saj četudi ne bo uspelo, bo dobro. Zdaj se mi zdi, da takrat nisva želela pomisliti na možnost, da nama ne bo uspelo, ker nisva vedela, kako bova takrat sploh odreagirala. Spomnim se samo, da sem takrat skoraj na vsakem vogalu videla eno nosečko, in kljub temu, da so mi nosečke bile vedno lepe, sem jim, potihem, neverjetno zavidala.

Končala sva svojo terapijo, in ko naj bi prišla menstruacija, je spet ni bilo – pa saj je ni bilo nikoli, dokler je nismo sprožili z Dobrostonom. V službi sem sicer opazila, da se mi obrača želodec, kadar previjam malčke, ampak ker je takrat v vrtcu razsajala neke vrste trebušna gripa, sem si samo želela, da ne bi 'zahakljala' tudi mene. Odločila sem se, da pokličem ginekologinjo, se naročim na pregled, da mi predpiše Dobroston, da sprožimo menstruacijo. Ker sem že dobro poznala postopek, sem vedela, da moram najprej doma opraviti test nosečnosti. Po službi sem skočila v lekarno, doma pod tuš in potem lulat na palčko. Priznam, bila sem naveličana ... Vedno znova opravljati test, ki na koncu pokaže črtico, tisto eno, kontrolno. In kljub temu, da sem to že ničkolikokrat naredila, sem bila vedno znova žalostna in razočarana.

Pogledala sem na test ... hmm, se mi zdi, da se riše še ena črtica … bila je čisto bleda. Pa če se še tako neumno sliši, sem najprej mislila, da jo vidim zaradi svoje želje. Pa sem naredila še enega. Spet tista črtica, ne več bleda. Jaaaaaaaaa … Bila sem vesela, ampak obenem noro zmedena. V trenutku sem se zavedela vseh prepovedanih stvari, ki sem jih zaužila v dveh mesecih; vseh ovir – kje bova živela, nimam redne službe, moj še študira, bom znala biti mama, bova zmogla in še nešteto drugih vprašanj. Tresla sem se, jokala, hlipala, se zahvaljevala, se spraševala – vendar konec koncev preživela.

Še danes se sprašujem, če ni tista črtica pomenila odskočno desko – za novo življenje, za moja krila, da sem odletela in si ustvarila svoj dom – najin – naš dom. Odskočno desko za razmišljanje in rekonstruiranje pomembnih prioritet v življenju.

Lahko rečem, da je bila z majhnimi izjemami moja nosečnost čudovita. Ves čas sem bila aktivna, hodila sem v službo, pomagala pri urejanju stanovanja, v popoldanskem času obiskovala še dva dodatna tečaja, se sprehajala, hodila na izlete, se zabavala, ogromno brala, gnezdila, godrnjala, otekala, se pustila razvajati …

Oba sva nestrpno čakala na preglede pri ginekologinji, da bi videla in izvedela, kako napreduje naš 'čmrlek'. Takoj ko sem zvedela, da sem noseča, sem kupila unikaten dnevnik, v katerega sem zapisovala kako je potekala nosečnost. ( Zdaj pa vanj pišem o štorijah, ki jih naredi naš 'čmrlek').

Nuhalna svetlina – da ali ne? Da. Pa ne toliko zaradi dejstva, da naredijo preiskavo, ampak sva si želela posnetek najinega 'mačkina' v trebuhu, nihče od naju ni niti pomisli, da bi bili lahko rezultati slabi. Vendar zopet ni šlo vse po načrtih. Napotili so me na odvzem horionskih resic in to je bil najtežji čas v moji nosečnosti – čakanje na rezultate. Takrat sem bila čustveno resnično na dnu. Vprašanje "Zakaj jaz?" je bilo skoraj neizbežno.

Po štirih tednih sva prejela rezultate 46 xy – in lahko sem spet začela dihati.

Predvideni datum poroda je bil 20.08.2008, vendar je bil naš 'mačkin' že od samega začetka v težki kategoriji, tako da mi je ginekologinja napovedala, da pričakuje prezgodnji porod, zagotovo 3 tedne prej. Povedala mi je, da se nimam česa bati, da je otrok pripravljen, da ima zadostno težo, da je lepo razvit – torej dobro, ko bo on pripravljen, bom morala biti tudi jaz.

Trebuh je kar konkretno zrastel, ne lažem, če rečem, da so me vsi spraševali, če nosim dvojčka. Glede na akcijo, ki jo je naš 'mačkin' izvajal ob večerih, še sama nisem bila več prepričana, da je samo eden. Spomnim se, da sem proti koncu mojega ves čas utrujala z vprašanji, kot je: "A misliš, da je možno, da se en dojenček toliko skrije, da ga res ne vidijo?" Ampak tudi on je preživel.

Napoved prezgodnjega poroda in vsakodnevno napovedovanje znancev in neznancev, ki so mi občasno šli že na živčke, so pripeljali do tega, da sem se aktivno pripravljala na porod že cel mesec prej, se mazala s takšnimi in drugačnimi žavbami za presredek, za dojke, da pospeši izločanje mleka, za strije, za suho kožo – ma, da se ti 'zrola'. Še dobro, da nisem kdaj česa pomešala. Ampak moj otrok je bil še kar udobno zasidran. Ampak jaz sem ga čakala vsak dan posebej – o.k., danes pa bo, hmmm, me boli križ, ja, danes pa bo. Šla sem že res v ekstreme, da sem v nulo pospravila stanovanje, na vseh štirih ribala tla, in upala, da danes bo. Pa ni bilo. Ne tri tedne prej in ne na rok. Ja, šment, sem pa vsaj stanovanje imela dodobra pospravljeno.

V ponedeljek sem se privajala in spoznala, kako poteka sprožanje poroda, rodit je namreč šla moja cimra, kljub temu, da sem videla, da ji ni nič luštno, sem ji malo zavidala. V torek so se odločili in tudi meni sprožili porod z gelom in masažo materničnega vratu. Ni bilo ravno prijetno, vendar je bil končni cilj zelo privlačen, zato se je dalo zdržati. Ko sem čakala, da se dogajanje prične, sem razmišljala o tem, da bom kmalu držala svojega sinka v rokah.

Okoli 12. ure se je začelo, špikanje v križu, krči kot pri menstruaciji, ki so postajali vedno bolj intenzivni. Veliko sem hodila, po stopnicah, na sprehod okoli porodnišnice, po hodnikih – lahko sem samo hodila ali stala, ležati ni bilo več možno. Risali so se redni popadki na 10 minut. Ob 21. uri zvečer, sem priklopljena na CTG še predihavala hude popadke, prepričana, da bom šla kmalu rodit – pol ure kasneje so popadki popolnoma izzveneli, kot da jih nikoli ni bilo. Sestra mi je pomagala do sobe, mi svetovala, naj poskušam zaspati, saj me lahko čaka še naporna noč, vsekakor pa naslednji dan.

Drugo jutro me je ponovno čakal isti postopek, tisti dan sem naredila še več kilometrine, a o popadkih ni bilo ne duha, ne sluha.

Naslednji dan, se odločijo, da mi ne dajo več gela, ampak samo masažo ... takrat sem jokala, vse me je že bolelo – želela sem si domov, želela sem si, da se moj sin čim prej rodi. Prvič sem se začela spraševati, če je kaj narobe z njim. Še toliko bolj zaradi tega, ker je v nedeljo, ob sprejemu, bilo že malo plodovne vode, od takrat pa še nisem bila na ultrazvoku. Na mojo prošnjo me je ginekologinja napotila na ultrazvok, kjer je doktor nameril težo najinega 'mačkina', 4600 g. Ni se spuščal, jaz pa sem se v treh dneh odprla samo za 2 cm. Določil je sekcijo za naslednji dan ob 9.00 zjutraj.

Občutek sem imela, kot da sem se osvobodila težkih verig ... naslednji dan bo vse končano. Vendar mi je moj sin že takrat pokazal, da ima povsem svojo voljo. Začeli so se rahli popadki, čisto nič podobni prvim, tako da niti nisem bila prepričana, da so sploh popadki. Ob 17 - ih mi je odpadel čep in potem me je postalo strah. Nenehno sem mislila na to, da so vsi govorili, kako velik otrok je, kako težek porod bo. Takrat me je postalo strah poroda po naravni poti. Vendar pa so mi razložili, da bo v vsakem primeru izvedena sekcija. Popadki so bili in jih ni bilo ... Želela sem si, da bi bil parter ob meni, vendar na oddelek žal ni mogel. Ob 10.45 so me priklopili na CTG, prišla je tudi ginekologinja, da bi me pregledala. Ko sem vstala, sem imela občutek, da me je moj mačkin konkretno brcnil ... takrat mi je odtekla plodovna voda. Bila je zelena …skrbelo me je. Pregled je trajal par sekund, potem pa hitro v sobo, po stvari, poklicat lubija, da gre zares, in v operacijsko.

Vse se je odvijalo zelo hitro, tako da niti nisem imela časa razmišljati, kaj me čaka. Bila sem pomirjena, ker je dežurala moja ginekologinja, in njej sem zaupala.

Zbudila sem se samo z eno mislijo, kdaj lahko vidim svojega sina ... takoj so mi ga pripeljale. Bil je tako lep, tako majcen, sploh nič podoben mojim predstavam o otroku velikanu, ki naj bi ga rodila. Bil je moj, najin in tudi diši po najinem.

Zdaj je najin 'mačkin' star že polnih 9 mesecev in vsak dan z njim je napolnjen z raziskovanjem, čudenjem, spoznavanjem, posnemanjem, smehom, jokom, lulanjem, kakanjem, pacanjem, igranjem, ljubčkanjem, crkljanjem ... to je sreča. Začuda se včasih šele z otrokom zaveš, da je toliko drobnih stvari, ki te osrečujejo in razveseljujejo.

Zgodba je prejela najvišjo povprečno oceno 4,8 in se je uvrstila v tekmovanje za tri Philipsove nagrade!