Deset let skupne zveze, slabo leto zakonske zveze in potem veliki dogodek, o katerem sva govorila ves čas – dobila bova otroka. Od šestnajstega leta, ko sva z mojo najdražjo začela najino zvezo, sva se pogovarjala o otrocih – ona jih je tedaj hotela vsaj pet, meni se je zdelo že tri super. Dolgo sva čakala, premišljevala, tudi odlašala, a ker ni nikoli nič zares popolno, sva se naposled odločila in aprila 2006 je bil test nosečnosti pozitiven. Šok? Sploh ne! Veselje? Težko opisati …

Potem se je seveda začelo nestrpno čakanje oziroma prebijanje skozi devet mesecev, nešteti zdravstveni pregledi, (ne)potrebne skrbi in sladko pričakovanje 4. januarja, ko je bil njegov (kar sva izvedela nehote) prihod na svet napovedan. Silno navdušenje, ko sva začutila prve sramežljive in potem vse močnejše brce v maminem trebuhu. Premišljevala sva, komu bo detece bolj podobno, skrbno izbirala ime, se predajala občasni nakupovalni mrzlici in bila prepričana, da se bo na svet prismejal. Želja vseh želja je seveda bila, da bi porod minil brez težav in da bo otrok zdrav.

Nosečnost, sploh pa prva, je poseben čas, ko mati spoznava svoje telo na povsem drugačen način in ko se vsak dan zgodi kaj novega in drugačnega. Spominjam se prvih sramežljivih brc in potem vse močnejših sunkov, ki so morda napovedovali nogometno pot?! In ko sem se ponoči stisnil k soprogi in položil roko na njen napeti trebuh, je bilo nepozabno čutiti, kako te je takoj pozdravila nežna brca. In številna kolcanja, ko je revež pil plodovnico ... brala sva mu pravljice, predvajala glasbo, pripovedovala, kaj vse ga čaka v velikem in pogosto okrutnem svetu. In tako kot še danes, naju je najbrž z zanimanjem poslušal, le da danes na vsak stavek slišiva vprašanje »Zakaj?«, tedaj pa sva čutila le brce ...

December se je vlekel, vse skupaj je bilo tokrat posvečeno pričakovanju otroka in ne pričakovanju izumetničenih praznikov. Mislila sva, da bo Taras pohitel, a se je očitno že v maternici navadil točnosti svojih staršev … 4. januarja zjutraj smo odšli v porodnišnico, odločili so se sprožiti porod in potem se je znova začelo čakanje … po nekaj urah sem odšel domov in nestrpno čakal na telefonski klic, da se je vendarle začelo. Nič! Malo po deseti zvečer še zadnji SMS, malo čez enajsto sem vendarle zaspal … slabo uro kasneje me je zmedenega prebudilo zvonjenje telefona. ZAČELO SE JE! Minilo je slabih 20 minut, da sem se oblekel, iz Šiške pripeljal do porodnišnice, da so me odpeljali v porodno sobo in mi sporočili »žalostno« novico – porod je bil končan, najin junak je bil že na svetu!!! Ko sem stopil v sobo, nisem vedel, komu naj se posvetim – moji dragi, ki je pogumno rodila dečka in so jo šivali, ali nebogljenemu otročku, ki je drgetajoč in šokiran ležal na mizi. Čestital sem ženi, jo objel in pustil zdravnikom, da so naredili svoje in pristopil do male nebogljene kepice … solze so privrele v oči, sploh ko je takoj zagrabil za moj prst in ga ni spustil. Občutki ponosa naslednjih nekaj ur, ko sem Tarasa ponosno nosil po rokah, so neopisljivi … seveda dobro znani staršem, ki so dali vse to čez.

Vsakič, ko me Taras poboža po obrazu, stisne moj prst, vsakič, ko je čebljajoče in grgrajoče odgovarjal na moje vzklike, žvižge, besede, prigovarjanja. Vsakič, ko pridem domov in zdaj že priteče k meni in se stisne ter me malce očitajoče vpraša, kje sem spet bil? Pa mi potem reče, da me je pogrešal in da me ima rad. In čeprav sem daleč od ustaljenih lepotnih norm, vem, da me nekdo iskreno vidi lepega in čudovitega. Vsakič, ko vidim, kako se mu zaprejo čudovite modre oči, lička se dvignejo in usta se razširijo v širok nasmeh. Nasmeh, ki lep čas ne izgine z obraza!!! Spomnim se, kako sem se prvič razjokal (in jok je pri meni podobno redek kot sončevi mrki v Sloveniji) od sreče, veselja in ponosa, ko mi je Taras začel navdušeno odgovarjati in se mi smejati. To je bil točno TISTI trenutek, ko se zaveš, da si nekomu oče in da je ta nekdo tvoja odgovornost, tvoja največja skrb in največja ljubezen. Tvoj največji dosežek, enkratna in edinstvena mojstrovina. In da mu na svetu ni enakega in da na svetu ni osebe ali stvari, ki bi jo imel rajši in za katero bi zares naredil prav vse! Biti oče je velik izziv – sicer pa poseben in neprekosljiv občutek, ki mu na svetu ni enakega!!!

Zgodba je prejela povprečno oceno 3,7 in se, žal, ni uvrstila v finalno tekmovanje.