Moja zgodba se začne daleč v drugi državi, kjer sem spoznala svojega sedanjega moža in očeta mojih dveh angelčkov. Kako se spominjam vsakega dneva in trenutka, ki sva ga preživela skupaj,  preden se nama je rodil najin prvi otroček Jean Jacques! Najina zgodba ima polno žalostnih pa tudi veselih trenutkov. Nikoli nisem razlagala naokoli, kako sva se z možem spoznala in kako sem zanosila, ker mislim, da je to moja stvar. Ljudje so marsikaj govorili o naju, predvsem, ker on ni živel z mano, in predvsem, ker prihaja iz popolnoma drugačnega okolja. Moj mož je iz Toga (Afrika) in je temnopolt.

Torej, da kar začnem ... Ko sem zanosila s prvim otrokom, do izostanka menstruacije nisem vedela, da sem noseča, potem pa sprva jok in kup vprašanj ter dvomov. Kako bo? Kaj bodo rekli starši? Kako bova živela? Ali ga obdržim? Občutki, ki so bili v meni, so me semintja begali. Prva jo novico izvedela moja najboljša prijateljica, potem pa sem poklicala Matthiua in mu povedala,  da sem noseča. On je bil seveda navdušen in presrečen, jaz pa še vedno vsa v skrbeh. Odločila sem se torej, da bom otročka obdržala, pa bo kar bo. Prvi meseci so bili grozni; bruhanje, slabost, slabo počutje; vendar pa sem bila srečna, ker bova dobila majhnega 'čokoladkota', s skodranimi laski in velikimi očki.

Mož je živel na Irskem, tako sem skoraj vsak mesec potovala iz Ljubljane do Londona in potem do Corka, pa spet nazaj, samo da sva lahko bila skupaj, pa četudi za teden, dva. Kako sem jokala vsakič, ko sem šla nazaj domov, sama brez njega! Ko sem se sprehajala po mestu in gledala druge mamice z svojimi partnerji ... Vendar sem hvala bogu imela to srečo, da so mi starši in moji dve najboljši prijateljici nudili veliko podporo.

Po mesecih slabosti sem opravila tudi nuhalno svetlino in dvojni hormonski test. Po nuhalni svetini je bil Jean Jacques v redu, po DHT pa so bile njegove možnosti za Downov sindrom 1:80. Potem pa amniocenteza in 4 tedni čakanja. Ko sem možu povedala za možnosti Downovega sindroma, je bil popolnoma strt, saj ni vedel, kako bo. Tudi jaz sem bila čisto v šoku, vendar se je na srečo vse dobro izteklo. Naprej je nosečnost potekala brez zapletov, le da je bil JJ obrnjen z ritko navzdol in je imel popkovino dvakrat zavito okoli vratu. Po vsem, kar je bilo, še to! Hotela sem samo, da bo enkrat vsega konec, da bom lahko svojo štručko držala v rokah! Ginekologinja me je 21. septembra napotila v Ljubljano k Dr. Pušenjaku na zunanji obrat, vendar na žalost tega ni mogel storiti, ker je bil JJ že popolnoma vgnezden v medenici. Po Ljubljani sem odhitela nazaj v Novo mesto do svoje ginekologinje, ji povedala, kaj je bilo, ona pa mi je rekla, da mi bo napisala napotnico, češ da nikoli ne vemo, kaj bo!

V nedeljo, 23. septembra sem jedla kostanj in grozdje, nekaj me je napenjalo, vendar sem si rekla, da je verjetno zaradi tega. Nobenih popadkov, ničesar, kar bi kazalo na porod. A vse se je začelo dogajati zelo hitro. 24 septembra, okoli devetih zjutraj, ko sem še spala v postelji, sem kar naenkrat začutila toploto okoli sebe. Hitro vstanem in vidim, da je vse mokro. Na srečo je bil moj oči takrat doma (bil je na operaciji). Stečem na hodnik in zavpijem: ”Ati, ati, voda mi je odtekla!” Oče priteče in reče: “ Brez panike, samo obleci se in v avto!” On je medtem poklical še mami. Vendar pa je bil sam bolj paničen od mene, oblekel si je obleko in iskal kravato … bil je prav smešen. Jaz sem še hitro poklicala Mattheiua in mu povedala, da bom rodila, potem pa izklopila telefon. Revež je bil čisto v skrbeh, klical je mojo prijateljico, ki je bila na dopustu, da je izvedel, da je z mano vse ok.

Ko sem prišla v ambulanto, sem bila odprta že 6 cm. Sestra, ki me je pregledala, je rekla, da čuti nogico, da je JJ z nogico predrl mehur. Po običajni rutini so me odpeljali v sobo, kjer mi je postalo slabo in sem skoraj omedlela, dali so mi kisik in potem sem zaspala. Po končanem carskem rezu se spominjam, da so me odpeljali iz operacijske sobe in mi pokazali mojega pikca, vendar je bilo vse tako medlo. Vprašali so me, kako mu bo ime, rekla sem, da bo Jean Jacques, vendar ne po slovensko. Hotela sem samo vedeti, ali je z njim vse v redu. Bil je kot angelček, težek 3540 g in velik 51 cm, črnih lask in rjavih očk.

Ko so mi ga pripeljali v sobo, se ga nisem mogla nagledati. Seveda sem, takoj ko sem mogla, poklicala Matthieua, ki je bil presrečen. Jaz pa spet v žalost, ker sem bila sama, ker nisem mogla te sreče deliti z njim. Vsakič, ko ni bilo nikogar zraven, sem jokala, ali pa sem odšla na WC ... in jokala. Vsa čustva ob rojstvu in žalost, ker partner ni bil zraven, so bila preveč.

Z Matthieuom se nisva videla 7 mesecev in tudi sam JJ-ja ni videl, (razen na fotografijah), dokler le-ta ni bil star 3 mesece. Ko smo 10. januarja 2008 prispeli na Irsko , je bila sreča popolna, saj smo bili skupaj kot družina. Sedaj tu živimo že več kot eno leto in v tem času se nam je 7. januarja letos rodila tudi naša princeska Kaya, ki je našo srečo le še povečala. Tokrat smo bili skupaj in Matthieu mi je vedno nudil pomoč in podporo, le da sem pogrešala svojo mami, brez katere prve nosečnosti ne bi preživela tako kot sem.

Ko danes gledam Jean Jacquesa, me je sram, da sem kdajkoli razmišljala, da ga ne bi obdržala. Kljub temu, da nimaš dovolj denarja, da nimaš stanovanja in ostalih stvari, je sreča, ki ti jo nameni malo bitjece, neprecenljiva.

Torej Bog, mami, Matthieu in vsem, ki so mi bili ob strani, HVALA za oba moja angelčka!!!

Zgodba je prejela povprečno oceno 4,1 in se, žal, ni uvrstila v finalno tekmovanje.