Vse se je začelo 22.7.2008. Bila sem tri dni čez rok in sem samo še čakala, kdaj se bo začelo. Dan prej me ni nič zvijalo, niti tisto jutro. Svakinja mi je poslala sporočilo, saj jo je zanimalo, ali se že kaj dogaja. Pošalila sem se, da bom tako ali tako rodila decembra.

Sedla sem za računalnik, začela igrati igrico, pa me je malo zvilo in sem šla na stranišče. Ko sem se obrisala s papirjem, sem opazila zeleno sluz. Hitro sem poklicala svojo ginekologinjo, ki mi je rekla, da se lahko pridem pokazat, ali pa naj počakam do 17-ih, saj sem bila takrat naročena za pregled. Pomislila sem, da bom pa res lahko počakala doma.

Znova sem sedla za računalnik in nadaljevala z igrico. Saj ne, da ne bi hotela h ginekoginji, toda rekla mi je, da ne gre za nič hudega. Ob 12.20 me je zvilo podobno kot pri menstruaciji. Hitro sem si zapisala uro. Čez 10 minut se je vse skupaj ponovilo in me je že malo bolelo. Pa spet čez 10 minut, pa čez 15, pa spet čez 10 minut. Ja, nič, treba se bo stuširati.

Pokličem mojega, naj pride iz službe, vmes pa doživljam popadke že na 5 minut, in vse bolj boleči so. Kmalu je prišel moj dragi in odpeljala sva se proti porodnišnici. Med vožnjo diham in se zvijam. Prideva v porodnišnico, kjer me priklopijo na CTG, ampak 'pacek' ni zabeležil niti enega popadka. Ustrašila sem se, da mi sploh ne bodo verjeli, da imam popadke.

Pa so me sprejeli v ambulanti, kjer me je pregledala babica, ki je ugotovila, da sem odprta 4 cm. Dobila sem haljico, nato pa čakala. Kmalu je prišla prijazna sestra, ki me je odpeljala na klistiranje. Prav nič me ni bolelo. Malo sem počakala in šla na stranišče. Ko sem končala, sem čakala, da se grem stuširat, medtem pa nisem mogla ne stati, ne sedeti, ne nič, ker me je že kar precej bolelo.

Ko sem se stuširala, je prišel moj dragi, in odšli smo v porodno sobo. Znova so me priklopili na CTG, ki pa še vedno ni kazal popadkov. Moj mi je nekaj govoril in me tolažil, meni pa se ni pasalo pogovarjati. Prišel je mlad, prijazen zdravnik in rekel, da bova malo pogledala. Ugotovil je, da sem odprta že 9 cm, in me vprašal, če sem vedno tako na hitro nared.

Ko smo prišli v porodno sobo, je bila ura nekaj minut do 17-ih. Zdravnik je rekel, da bomo kar poskusili pritisniti. Jez pritisnem, on pa pravi, da še nisem povsem pripravljena, zato diham med popadki, ki so že zelo boleči. Prosim, če lahko dobim nekaj proti bolečinam. Pripeljejo mi masko, ki pa mi ni čisto nič pomagala - še bolj me je bolelo, ko sem dihala tja noter, zato sem jo dala stran in dihala po pasje.

Prišla je sestra in rekla, naj se obrnem na bok in pričnem potiskati. Nekajkrat sem potisnila, ona pa mi je pritiskala na trebuh, da se je mala spuščala nižje. Babica mi je rekla, naj se obrnem na hrbet. V tem položaju dvakrat potisnem, babica mi skače po trebuhu in mala se spusti čisto dol.

Naslednji popadek me prereže, ni me bolelo, ampak bolj peklo. Toda naslednji trenutek je na svet prijokala moja največja mala sreča. Občutka, ko ti otroka položijo pod prsa, se ne da opisati. Ura je bila 18.50. Malo pikico malo 'pocartam', potem pa mi jo vzamejo.

Babica mi reče, naj še enkrat potisnem, da bova porodili posteljico, ampak grdoba ni hotela ven. Babica mi pritiska na trebuh in končno porodiva posteljico, ki pa ni bila cela, in začela se je akcija. Vmes sem izgubila že kar nekaj krvi, mojega so poslali ven, meni pa pod narkozo naredili abrazijo. Ko sem se zbudila, je moj prišel nazaj. Dobila sem dve enoti krvi in pa kateter. Moj je cartal pikico, jaz pa sem ju občudovala.

Zgodba je prejela povprečno oceno 4,4 in se, žal, ni uvrstila v finalno tekmovanje.